Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SEBASTIEN TELLIER: Sexuality (Lucky Number, 2008) (ponovitev 24. 3. '08 ob 10.00) (3448 bralcev)
Ponedeljek, 17. 3. 2008
goran



‘La Ritournelle’, Tellierova oda ljubezni in zaljubljanju, z albumom ’Sexuality’ dobiva svoje težko pričakovano nadaljevanje. Z novim, zgovornim naslovom se trenutno najbolj popularni francoski synth-popper (francozi so ga izbrali celo za letošnji beograjski Evrosong) od nedolžne romantike podaja v svet seksualnosti in erotike... (v celoti!)
* Popisati nedolžnost, čutnost, fantazije, zapeljevanje, erotiko, užitek in seksualnost skozi glasbo je vse prej kot enostavna naloga, pa čeprav gre bržkone za najbolj priljubljeno glasbeno tematiko. A večina teh poskusov se konča klavrno, približno tako, kot to velja za hollywoodsko filmsko produkcijo. Prizori spolnosti so bodisi frigidni in namesto poželjivosti servirajo nekaj v smislu »zdaj bomo pa malo seksali« ali pa so pretirano patetične reklame za »kleenex«. Precej bolj prepričljivo se teh tem lotevata francoski film in glasba, ki sta tovrstno vsebino pogosto sposobna spremeniti v presežek. Spomnimo se samo kontroverznega Sergea Gainsbourga, ki je ljubezensko-seksualno poezijo razvil v perfekcijo. A med tem ko je nesojeni ljubimec Whitney Houston tovrstno prakso pogosto pripeljal na rob perverznosti, njegov mlajši sonarodnjak Sebastien Tellier z albumom ‘Sexuality’ za zdaj ostaja razpet med nedolžnostjo in erotiko.

Tellier je ta čas najbolj popularen francoski synth popper, ni pa povsem jasno, kdaj je to postal. Bil je sicer razmeroma dobro znan privržencem tovrstne glasbe, saj je ne nazadnje ustvarjal pod streho založbe dvojca Air in je ena od njegovih skladb končala tudi na soundtracku za film ’Lost in Translation’. A v zadnjem času je njegova prepoznavnost še precej narasla. Še toliko bolj po tistem, ko je bil s skladbo ’Divine’ izbran za francoskega predstavnika letošnjega Evrosonga. Ali je bila to za Tellierja pametna poteza, bo pokazal čas, škodovati pa mu najbrž ne more, saj tudi Gainsbourga po njegovih posrednih sodelovanjih na tem tekmovanju zato ni nihče kaj manj cenil, čeprav takrat Evrosong res še ni bil zbanaliziran do te skrajnosti. Morda pa prav Tellier pripomore k temu, da se trend od silikona ponovno obrne v prid glasbi.

’Sexuality’ je avtorjev že četrti album in obenem tudi tisti, ki ga bo bržkone dokončno uveljavil. Do zdaj je bil namreč bolj kot po albumih znan po skladbi ’La Ritournelle’, odi ljubezni in zaljubljanju, ki je zanj postala nekaj podobnega kot skladba ’All I Need’ za dvojec Air. Obe se umeščata med najlepša glasbena dela, ki popisujejo tisto prvo, nedolžno, romantično zaljubljenost, s svojo večplastnostjo pa nagovarjata tako najstnike kot tudi nekoliko starejše romantične glave. Od te nedolžnosti se Tellier z novim naslovom torej podaja v tisto naslednjo fazo, v raziskovanje soft-core spolnosti in fantazij, pri tem pa ohrani značilen frankofonski šarm, ki odmeva iz prav vsakega detajla.

Svojo doslej najbolj komercialno ploščo je avtor zasnoval skupaj z Guy Manuel De Homem-Christom, članom dvojca Daft Punk, ki je tokrat prvič sodeloval pri dolgometražcu zunaj svoje matične zasedbe. Tudi zanj velja, da glasbe ne dojema na konvencionalen, priučen način, ampak da jo preprosto začuti oziroma da je postala že kar njegov integralni del. Številni Tellierjevi privrženci sicer jadikujejo nad tem, da glasbe ni ponovno spisal sam, saj naj bi se njegova poezija precej bolje znašla v kombinaciji akustike in sintetike, ki jo je prakticiral v preteklosti. Sicer drži, da lahkotna, že kar kičasta sintetika z novega albuma res potrebuje nekaj poslušanj, da se je uho privadi, vendar pa v konceptualnem kontekstu bržkone deluje precej boljše. Če se je prej glasba opirala na močen nostalgičen vzgib, je ta na albumu ’Sexuality’ pomaknjen v ozadje, na površje pa ves čas pronica močan seksapilen naboj, ki imenitno dopolnjuje Tellierjevo erotično prebujanje. Glasba pravzaprav postane izvrstna alegorija na komplementarnost ljubezni in seksualnosti, album pa je s svojimi petdesetimi minutami ravno pravi za eno seanso, če seveda niste ravno ljubitelj tantričnih praks, vendar pa si takrat plošček pač preprosto zavrtite na »repeat«.

’Sexuality’ bo skoraj zanesljivo eden tistih albumov, ki bodo zaznamovali letošnje poletje, Sebastiena Tellierja pa že sedaj primerjajo s tako eminentnimi glasbeniki, kot so Robert Wyatt, Syd Barrett in seveda Serge Gainsbourg. Počakati moramo le še na to, da tudi Tellier poišče svojo Jane Birkin in tako svoji poeziji vlije še tisti ključni presežek.

pripravil Goran Kompoš



Komentarji
komentiraj >>