Nedelja, 23. 3. 2008
Bogdan B
Končno smo jo dočakali tudi v elitnem terminu Radia Študent. Malouma je namreč eden od najmogočnejših glasov današnje Afrike. Je glas ljudstva in glas opozicije. Je izjemna pevka, glasbenica na tradicionalnem strunskem glasbilu ardin, a tudi skladateljica in poleg Dimi Mint Abbe edina kulturno politična ambasadorka Mavretanije v svetu. (v celoti!)
* Končno smo jo dočakali tudi v elitnem terminu Radia Študent. Malouma je namreč eden od najmogočnejših glasov današnje Afrike. Je glas ljudstva in glas opozicije. Je izjemna pevka, glasbenica na tradicionalnem strunskem glasbilu ardin, a tudi skladateljica in poleg Dimi Mint Abbe edina kulturno politična ambasadorka Mavretanije v svetu.
Malouma je prisotna na zahodni glasbeni sceni že desetletje. Pravzaprav so mnogi pozabili, da njen prvenec ni leta 2003 za francosko založbo Marabi izdan album Dunya, ampak leta 1998 za ameriško založbo Shanachie izdani album Desert of Eden. Takrat je tudi poslušalstvo tega radia prvič slišalo zanjo v specializiranih oddajah. Je pa res, da je bil ta album nekako neopazen v world music medijih in da je pravi prodor Maloumi omogočila šele Dunya in seveda njen nastop na prvem Womexu v Sevilli, ki je sovpadel z izidom Dunye. Že na tem albumu Malouma bistveno izraziteje predstavi svoj glasbeni izraz, ki je neke vrste fusion med tradicionalno in popularno mavretansko godbo. Ta pristop na lanskem albumu Nour še poglobi, in sicer s tem, ko k sodelovanju povabi producenta Philippa Teissierja in nekatere glasbenike iz pariškega okolja kot so Bojan Z, Emile Biayenda, Loy Ehrlich in še posebej Smadj s programiranim oudom.
Prav njegov prispevek se zdi v končni obliki zvoka odločilen, saj Maloumi odpira nove možnosti izraza, ki se zdi v spajanju z elektroniko naraven, nevsiljen, s čimer pa se zagotovo ne bodo strinjali tisti, ki menijo, da mora afriška glasba ostati čim bolj zvesta tradiciji in izvoru. To mišljenje je seveda getoizacija avtorskega izraza, ki so mu sodobni afriški glasbeni poeti vse prevečkrat priča in vzpodbujajo uniformirano mišljenje o Afriki kot črnski vasi, kjer vsi hodijo bosi in nimajo kaj drugega početi kot občudovati bele turiste, ki so odkrili neokrnjen svet.
Malouma na albumu Nour suvereno vodi svoj 10-članski bend skozi pesmi o ljubezni do pesmi o starših, o ljubezni nasploh, življenju v puščavi, spoštovanju boga, prijateljstvu in posvetilu ženam. Njen glas je ekspresiven, doneč, kot da bi imel odmev v puščavskem hribovju. Najbolj oseben je v skladbi Yemma, ki je posvečena njeni materi, najbolj rezek v izjemnem blues komadu Yarab, ki se zlahka primerja z najboljšimi bluesovskimi komadi Alija Farka Toureja, najbolj presenetljiv pa je v šansonjersko kantavtorskem komadu Habib, kjer ob spremljavi prej naštetih prijateljev izkaže vso svoje vokalno bogastvo. V večini ostalih pesmi pa je zvest tradiciji, njeni zavezi in vpetosti v današnje življenje.
Nour je s svojo glasbeno vsebino, ustvarjalnim pristopom in končno zvočno podobo gotovo eden ključnih afriških albumov zadnjih let. Je album, ki ne skriva svoje ambicioznosti, a jo v pravi meri izkorišča in pušča poslušalcu možnost vedno novih odkritij. Vsekakor gre za album, ki ne pusti, da bi se nanj nabiral prah.
pripravil Bogdan Benigar
Komentarji
komentiraj >>