Tokratni Sektor Ž bomo otvorile s poslanico Milice G. Antić ob osmem marcu. Nadaljevale bomo z analizo uspešnosti kandidatk na lanskih lokalnih volitvah in se spraševale, kaj nam rezultati povejo o stanju demokracije v Sloveniji. S prispevkom Mojce Šorli bomo šle malo v preteklost in razkrinkavale katoliško dogmo. Opozorile bomo na novo številko feministične revije Delta. Seveda pa ne bomo mogle mimo ženskega festivala Rdeče zore, ki se bo odvijal prav to soboto, 8. marca na Metelkovi.
ŽENSKE IN KATOLIŠKA DOGMA
Izmed vseh svetopisemskih zgodb je bila za žensko v krščanstvu najbolj usodna tista o Evi, ki premami Adama v greh in s tem povzroči izgon človeka iz raja. Ženska mora zato trpeti, dokler ne doseže zveličanja v krščanski ljubezni in popolni odpovedi sebi kot avtonomnemu bitju.
Odnos institucionalizirane katoliške vere do ženske je vseskozi prežet z dvojnostjo moralnih norm ter z ambivalentnim odnosom do nje kot vira zla in svetosti obenem. Cerkvene razprave o ženski razkrivajo kontradiktornosti v pojmovanju t. i. ženske narave, ki naj bi bila po svojem bistvu nežna in mila, a ki se zlahka sprevrže v razuzdanost, če je podvržena nenadzorovanim vplivom iz okolja. Iz tega bi moralo izhajati, da ženska narava le ni povsem vnaprej določena in nespremenljiva. A stereotipne predstave o ženski naravi so še danes, tudi po zaslugi Cerkve, trdno ukoreninjene v družbeni zavesti. Mnogi žensko še vedno vidijo primarno kot bitje, ki naj išče svoje mesto v okrilju družine, javne zadeve pa prepušča moškim.
Participacija znotraj Cerkve je za ženske po eni strani zelo omejena, saj nimajo nobenega vpliva na razvoj njene doktrine ali interpretacijo verskih izročil. Argumenti, ki upravičujejo izključenost ženske iz procesov odločanja in posvečenja znotraj institucije, praviloma ostajajo na ravni izjav tipa “Jezus pač na zadnjo večerjo ni povabil nobene ženske”, saj bi odkrito označevanje ženske kot duhovno manjvrednega bitja v sodobni družbi težko naletelo na odobravanje. Po drugi strani pa je ženska še danes učinkovito orodje za ohranjanje vere. Ker po tradiciji mati ohranja družinsko kohezijo, je prav ona tisti kanal, po katerem se najbolj neposredno prenašajo verska sporočila in moralne zapovedi. Kot ugotavlja že Simone de Beauvoir /simôn db bovuar/, je v zgodovini, še posebej na podeželju, duhovna intimnost med žensko in župnikom intenzivno posegala v odnos med ženo in možem, kajti življenjska vodila o zakonskem življenju in vzgoji otrok so prihajala s prižnice in iz spovednice.
Na primer, ko so se okrog leta 1920 na Slovenskem pojavile pobude za legalizacijo splava, je slovenski kler od svojih vernic zahteval, da, kot nam v knjigi Zavrnjena tradicija pripoveduje Vesna Leskošek, pri spovedi obljubijo, da ne bodo prebirale spornih časopisov, češ da so brezverski, zagovornice splava pa zmerjal z morilkami, svinjami in vlačugami. Reakcija naprednega ženskega tiska je bila za današnji čas presenetljivo ostra in neposredna. Ženski list na primer ugotavlja, da vera in cerkev temeljita prav na nevednosti in trpljenju in pravi: “Cerkev potrebuje pokorne, disciplinirane podložnike in preganja tiste svobodnega duha. Potrebuje močno družino, kjer je mož avtoriteta ženi in otroku. Taka družina pa v kali zatre vsak poskus svobodnega življenja.”
Najbolj očitno se je ambivalentnost do ženske kazala v razumevanju njene reprodukcijske vloge in spolnosti. Materinstvo je na deklarativni ravni sveto, a po porodu se je bilo treba obredno očistiti. Cerkev je proti splavu, ker je zanjo pravica spočetega otroka nad vsem, vendar že izrazito različna obravnava poročenih in neporočenih mater v preteklosti jasno kaže, da spočetje kot biološko dejstvo ni sámo po sebi sveto. Svetost spočetja je odvisna predvsem od vloge, ki jo v posameznem primeru igra oče in ki se oblikuje skozi družbeno obredje. Da je sodobna konservativna optika glede spočetja še povsem enaka, se je jasno pokazalo v nedavnih razpravah o oploditvi samskih žensk z biomedicinsko pomočjo. Ženska je lahko kot mati posvečena izključno preko intervencije moškega. Ob odsotnosti očeta postane njena sicer tako opevana naravna vloga relativizirana, biološka nuja pa irelevantna.
Glavni moralni imperativi za žensko, ki se vedno znova ponavljajo v katoliški dogmi, so pobožnost, pohlevnost, milina in spolna čistost. Izrazito anahronistično razumevanje ženske vloge v seksualnosti kaže naslednji citat iz leta 1999: »Pomen devištva nekateri hudo podcenjujejo ali pa se na njegov račun celo norčujejo. Toda, v svarilo ali če hočete v premislek vsem, ki o pomenu in vrednosti devištva nimajo jasnih pojmov, bodi povedano, da si marsikateri, še tako lahkoživ moški le želi za zakonsko tovarišico – če se že končno odloči za zakonsko zvezo – še nedotaknjeno žensko, torej devico.« Takó pravi knjiga za poročence Krščanski zakon, ki ga je priredila komisija za pastoracijo družine pri Medškofijskem pastoralnem svetu.
Bojda je šele krščanstvo ženski prineslo enakopravnost z moškim, menda s tem, ko je, kot piše časopis Slovenka iz leta 1919, “šele Odrešenik, rojen sam iz ženske kot zmagovalec nad kačo, poravnal s svojo srčno krvjo stari, večtisočletni dolg. Žena je bila povišana iz sužnje do enakopravne moževe družice. To je bila prva ženska osvoboditev.” Vendar, kot kaže nadaljevanje citata, ta osvoboditev ni absolutna, ampak možna le ”če ženska obdrži svojo vero, ki ji daje ljubezen in jo povzdiguje v svečenico”. Njena eksistenca je torej zvedena bodisi na grešnico bodisi na svetnico. Diskurz o enakosti ženske in moškega je kontradiktoren, saj je razum, ki ga pripisujejo moškim, nedvoumno nad srcem in čustvi, ki naj bi jih bila po božji volji deležna predvsem ženska. Ženska je telesno in umsko šibkejša od moškega, nesposobna skrbeti zase, obenem pa se nanjo kot bitje, posebej dovzetno za Boga in nadnaravno, prelaga velik del odgovornosti za duhovno dobrobit skupnosti. Ali bolj po ljudsko: dobra žena lahko popravi slabega moža, slaba pa pokvari.
Cerkev je v preteklosti ženskam oteževala boj za enakopravnost in večjo osebno svobodo, ker bi to lahko ogrozilo tradicionalno žensko vlogo v družini, s tem pa tudi družino kot primarno okolje cerkvenega delovanja. Odrekala jim je pravico do izobrazbe in dela zunaj doma, vzpodbujala je izobčenje nezakonskih mater in otrok, nasprotovala je pobudam za pravico do razveze in uveljavljanje pravne enakosti v zakonski zvezi, prepovedovala je splav, pa tudi kontracepcijo. Čeprav so danes njena stališča navzven nekoliko omiljena, gre v resnici za podobna izhodišča, ki pa k sreči za večino žensk niso več usodna. Cerkveni diskurz morda ni več tako militanten, se pa zato ženskam tudi danes vztrajno prigovarja, naj ostajajo nosilke tradicije in družinskih vrednot, s tem pa posredno tudi podrejene v družbenem življenju.
Shizofrenost katoliške dogme, po kateri mora biti ženska podrejena moškemu in ki je v Cerkvi še aktualna, ima korenine v teoloških razglabljanjih srednjeveških piscev. V spisih sv. Tomaža Akvinskega, še do nedavno uradnega teologa rimokatoliške cerkve, beremo na primer, da je rojstvo ženske na ravni partikularne narave – kot konkreten dogodek – zgolj nesrečno naključje, posledica slabega semena ali kakega zunanjega dejavnika, kot je vlažen južni veter. Na ravni univerzalne narave – kot del vesoljnega načrta - pa je narava žensko ustvarila namenoma, saj je potrebna za nadaljevanje vrste, in torej ni napaka. Kako mrtev je Tomaž Akvinski v resnici?
Mojca Šorli
Komentarji
komentiraj >>