Miha Colner recenzira drugi koncert zasedbe Psycho-Path ob dvodnevnem predstavljanju nove plošče v živo v Ljubljani ... (v celoti!)
PSYCHO-PATH, 20. 3. '08; Channel 0, Metelkova mesto, Ljubljana
* Pred nedavnim je za prodorno založbo Moonlee izšla pričakovana peta plošča enega bolj konsistentnih domačih glasbenih kolektivov, ki svojo avtorsko poetiko med precej široko paleto poslušalcev stresa že od začetka devetdesetih let. Ker je potrebno žemlje ponuditi še vroče, so se prekmurski Psycho-Path in njihov novi promotor odločili predstaviti svoj izdelek The Ass Soul of Psycho-Path na dveh zaporednih promocijskih koncertih v prestolnici. Ljubitelji glasbenih izdaj žanrsko neobremenjene in v izvirne pristope usmerjene Moonlee Records smo imeli možnost prisluhniti skoraj celotnemu repertoarju novega albuma že na jesenskem Moonlee festivalu v Menzi pri koritu, kjer so psihopati nastopili kot glavna atrakcija.
The Ass Soul of Psycho-Path je nekoliko drugače zasnovana plošča, kot smo jih bili morda vajeni pri tej razgibani zasedbi, saj se nemalokrat spogleduje s tršimi rockerskimi elementi in uvaja stonerske pasaže v svoje nemalokrat raztegnjene komade. Prav v tem segmentu je najbolj odločilna in privlačna vpeljava drugega kitarista, nekdanjega člana prodornih Manul, ki odločilno dopolni celosten zvok. Kljub temu na plošči ne manjka melodičnih potencialnih hitov, ki nekako uravnotežijo celostno zvočno sliko.
Channel Zero je tako dva dni zapored gostil zasedbo, ki se je sama odločila predstaviti v manjšem, skorajda intimnem okolju metelkovskega kluba, ki sprejme kakšnih dvesto ljudi. Drugi, četrtkov večer so popestrili prekmurski predvozači, udarni hip hop kolektiv Stekli psi, ki ga sestavljata dva hitrogovorca in spremljevalni bend iz vseh vetrov. V njem zasledimo člane zasedb Kweefpossum, Psycho-Path in nekdaj bolj aktivnih Bleed On. Živahnim in poskočnim komadom, ki ustvarjajo predvsem pozitivno in skoraj plesno vzdušje, pa nekako ne pristoji čudaška lokalpatriotska lirika tipa 'Prekmurje republika'. Kljub endemičnemu občutju je tovrstna, v živo odigrana podlaga sicer prava redkost v domačem prostoru, izjemno dobrodošla zlasti pri nastopih v živo. Ti namreč pri večini domačih playback hiphoperjev izpadejo zgolj kot poceni karaoke.
Po predstavitvi Steklih psov se je uspela dvoranica popolnoma napolniti in ustvariti peklensko vroče koncertno vzdušje, ki ga je peterica na odru začela s težko kotalečo in razvlečeno kompozicijo z nove plošče. Tako je obiskovalec takoj absorbiral glasbeno občutje nove faze zasedbe. Psycho-Path so od samega začetka uspešno iztržili kar se da odličen zvok, ki se je v kombinaciji z izjemno suvereno izvedbo in spontanim pristopom združil v celoto, ki jo obvladajo le zasedbe z dolgo koncertno kilometrino.
Nastop je tako dosegel svoj prvi vrhunec in odobravajoč izbruh občinstva s preigravanjem komadov s starejših štirih plošč s poudarkom na prejšnji Desinovoltura. Med plejado hitov je psihopatom uspelo neopazno kombinirati tudi sveže komade in seveda so odigrali tudi prvi potencialni hit Clean Slate, ki se je med publiko v kratkem času že kar dobro prijel. Na majhnem odru nagrmadeni peterici se je pridružil še častni gost, koncertni pridruženi član v podobi njihovega ameriškega producenta Bobbyja MacIntyra, ki je obvladoval tehnikalije med julijskim snemanjem v brežiškem studiu Štala. Njegova vloga na odru je bila sicer bolj kot ne vizualna, čeprav je sozvočje naostrenih kitar in ropotuljice na čase izpadlo skrajno posrečeno.
Po uri in pol igranja brez padca koncentracije in energije so Psycho-Path prvič zapustili oder, vendar jih je publika z vztrajnimi ovacijami seveda priklicala nazaj. Bis pa je ušel vsem pričakovanjem. Namesto odigranih dodatnih dveh ali treh hitov za lahko noč so nastopajoči ponovno postregli s težkimi in razvlečenimi komadi, ki so v svojih vztrajnih repeticijah delovali skorajda hipnotično. Tako je bil koncert začet in zaključen v počasnem in melanholičnem duhu in je zgolj v svojem osrednjem delu postregel s poskočnejšo zvočno sliko. Za konec se je zasedba na oder vrnila še enkrat in v akustično improvizirani, skoraj kabarejski različici odigrala do nerazpoznavnosti predelan zadnji komad.
Tako so Psycho-Path prav s svojim najmočnejšim orožjem, nastopom v živo, dokazali, da po petnajstih letih in petih ploščah nikakor niso za odpis. Ravno obratno, večno iskanje in tipajoče spremembe znotraj lastne avtorske izraznosti in prepoznavnosti jih dela vse bolj aktualne in atraktivne. Majhen oder kluba Channel Zero je deloval kot balzam za bend, ki mu je v skoraj intimnem okolju uspelo iz sebe potegniti kar največ. Nastop prekmurskih prvakov alternativne godbe je tako nedvomna atrakcija tudi za tiste nejeverneže, ki jim morda nova plošča ni najbolj pri srcu.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>