Linhartov oder Cankarjevega doma je minuli teden na prav poseben način okupiralo Novo Riško gledališče iz Latvije, ki je uprizorilo eno od treh različic svoje predstave Led. Z literarno predlogo Vladimirja Sorokina se je spoprijel znani in uveljavljeni latvijski režiser ALVIS HERMANIS, ki je pristop k vsebini označil s podnaslovom »skupinsko branje knjige s pomočjo domišljije«.

Hermanis je obenem vnet raziskovalec razsežnosti prostorskega konteksta v gledališču, ki ga je kot eksperiment vpeljal tudi v ta projekt. Led namreč premore tri različne oblike umestitve v odrski prostor, ki z medsebojno komparacijo odražajo razmeroma popolnoma različne uprizoritve. Tokratna gostujoča odrska variacija spada med najbolj komorno in intimno.

Predstava Led izstopa na več nivojih, saj se zdi, da le malo gledaliških konvencij pusti konvencionalnih. Že sama osnovna postavitev odrskega dogajanja razrahlja utečeno razmerje med občinstvom in odrom, kajti gledalci obdajajo oder z vseh štirih strani, poleg tega pa so ves čas osvetljeni skupaj z nastopajočimi. Postavitev rezultira kot kompleksno interno vzdušje, znotraj katerega se vzpostavi močna izkustvena intenziteta, ki - z občinstvom obrobljene - igralce dobesedno postavi v samo središče pozornosti.

Dogajanje literarne predloge, ki je razčlenjeno skozi štiri poglavja, za osrednji motiv jemlje pripadnike sekte, ki s pomočjo »ledenega kladiva« fanatično iščejo ljudi z redko karizmatičnostjo srca in njegovimi prvotnimi žarki, ki so nekoč ustvarili Zemljo. Posredno gre predvsem za strastno iskanje in ponovno obuditev vsesplošnega ravnovesja, ki pa se ponekod v svoji metodologiji sumljivo približa nacističnim in stalinističnim pristopom. Neprestano prepletanje osebnih zgodb (od ljubezenskih tegob, surovosti prostitucije, nevzdržnih socialnih razmer) in politične naravnanosti (manipulacija ideologij, agonije taborišč, spletkarstva mafije) se kaže v pogostem umeščanju v konkreten prostor in čas; še bolj pa preko šifriranih akcij odpira boleče rane ruske zgodovine.

Igralci so na odru, ki je označen kot bleščeče-leden talni krog, več ali manj prisotni nenehoma, njihova krožna razporeditev pa ne vpeljuje občutne notranje hierarhije. S knjigami v rokah se v govorni/bralni interpretaciji pojavljajo kot komentatorji, dejanski izvrševalci dejanja ali zgolj (privatni) opazovalci.

Uporaba scene, rekvizitov in zvoka je reducirana do skrajne mere, kot dominantni komponenti se vsekakor izkažeta funkciji igre in telesa, ki sta realizirani v obsežnem razponu pristopa oziroma oblike. Prostor se opredeljuje s pomočjo stiliziranja stolov ali miz, mehanične ali živalske zvoke izvršujejo igralci sami, v kaj vse se je zmožna »transformirati« steklenica plastenke, pa najbrž ni potrebno razlagati ... Na zelo zanimivem preizkusu se znajde gledalčeva kapaciteta domišljije in zmožnost predstavljanja »nevidnega in neoprijemljivega«.

Za lažje sledenje dogajanju so bili občinstvu predloženi priložnostni slikovni albumi, ki pa so večkrat vzbujali še dodaten odpor, kot je bil morda projeciran na samem odru. Obscene in na trenutke skrajno neokusne fotografije ter princip porno-stripa, vsebinsko temelječega na brutalnih izživljanjih v taborišču, so bili kot pomožno gradivo le še dodatna, ne prav privlačna plast percepcije.

Odrska priredba Sorokinovega Ledu z interesantnimi igralskimi pristopi in »subtilno mehanizacijo« uspe oživeti in pristno orisati utopično, dvoumno in kritično vsebino mikavnega, a trpkega romana. Ampak seveda z nujnim, nepogrešljivim in intenzivnim sokreiranjem »nevidnih« lokacij in situacij s strani gledalca.

Z ledu je pridrsala Zala Dobovšek.