Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
EL GUINCHO: Alegranza (Discoteca Oceano 2007, Mistletone 2008) (ponovitev 1. 4. '08 ob 10.00) (3424 bralcev)
Torek, 25. 3. 2008
goran



El Guincho s svojim samostojnim prvencem že lep čas žanje pozitivne kritike, s tem pa mu primerno raste tudi popularnost in nič kaj čudnega ne bo, če bo prav mladi španec eden tistih glasbenikov, ki bodo zaznamovali letošnje poletje. ‘Alegranza’ je s svojo eksotično mešanico karibskih, afriških in brazilskih melosov ter ritmov, razdrobljenih v transirajočo klubsko samplejado, namreč kot nalašč za razigrane poletne aktivnosti. (v celoti!)

* Dobra glasba se kljub temu, da je glasbena industrija v recesiji, še vedno promovira in prodaja praktično sama od sebe. Eden novejših albumov, ki govori temu v prid, je tudi ‘Alegranza’, prvenec španskega glasbenika Pabla Diaz-Reixe (izg; rčče), ki se podpisuje s psevdonimom El Guincho. Plošča je konec lanskega leta v nakladi nekaj sto kosov najprej izšla pri španski založbici Discoteca Oceano, o njej pa se je do nedavnega skoraj izključno pisalo le po privatnih blogih. Ko za albumom poguglaš danes, dobre tri mesece po prvotnem izidu, pa se ti že na prvi strani ponujajo povezave do nekaterih največjih spletnih trgovin in čislanih recenzentskih strani. Navdušujoči odzivi tistih, ki so ploščo uspeli slišati (in bržkone tudi Guinchova Myspace stran), so pred časom namreč prišli na ušesa avstralske založbe Mistletone, ki se je sedaj odločila ‘Alegranzo’ ponatisniti in jo tako premierno ponuditi tudi izven Don Kihotove dežele. Mistletonovi privrženci si gotovo lahko vsaj približno ustvarite vtis o tem, kaj prinaša El Guinchov prvenec, za tiste, ki založbe ne poznate, pa naj povemo, da se je Španec tam znašel v družbi nekaterih ta hip izjemno popularnih kreativcev, med drugim Dana Deacona, Black Dice, Ariela Pinka in Panda Beara. Prav odlična lanskoletna plošča slednjega je največkrat omenjena referenca albuma ‘Alegranza’ in podobnosti med obema se v resnici ne da spregledati, vendar pa El Guincho v svojem izrazu vendarle posega tudi po nekoliko njemu bolj domačih vsebinah.

Diaz-Reixa na svet priveka pred štiriindvajsetimi leti na Kanarskih Otokih, kjer mu je precej bliže kot matična Španija, zahodna obala črne celine. Mali Pablito ob popularnih zvokih z evropske celine tako od blizu spoznava tudi afriške ritme, poleg tega pa na otočje naplavlja še karibski melos, kar ustvari izvrstno, eklektično atmosfero, ki jo je sedaj kot El Guincho tako suvereno obelodanil na ‘Alegranzi’. Pri dvajsetih Pablo pristane v Barceloni, ki je za Berlinom trenutno verjetno najbolj glasbeno zanimivo evropsko mesto, in se najprej preizkusi v hiphopu, nato kot bobnar v impro bendu, na koncu pa pristane v zasedbi Coconot, ki jo sestavi skupaj z bratrancem. Njihov prvi album bojda inspirira dvoletno poslušanje krautrocka in tropicalie, to pa je v pretežno akustični godbi slišati približno tako kot da bi se bend skozi »tropikalični« inštrumentarij poglobil v zeljarske eksperimente. Glasba, ki jo je El Guincho ustvarjal z zasedbo Coconot je tudi luciden vpogled v zvočnost, ki jo sedaj odpira s samostojnim albumom, s to razliko, da je po novem te akustične prakse nadgradil z elektronsko obarvano ritmiko, za katero je navdih bržkone prišel iz pestre klubske in festivalske ponudbe katalonske prestolnice.

Pisana, z vsaj štirih kontinentov nabrana vsebina ‘Alegranze’, poslušalcu pri iskanju izvora glasbe ponudi bore malo opore. Razigrani eksotični zvoki sicer tvorijo elemente kalipsa, tropicalie in afro-beata, ki bi jih bržkone iskali na kakšnem karibskem otočju ali pa latinski Ameriki, vendar pa sta v album na drugi strani vpeti zahodnjaški elektronska in pop produkcija, verjetno še najbolj primerljivi prav z estetiko, ki jo gojijo pri Paw Records. No, za album ‘Person Pitch’, ki ga kot rečeno najbolj pogosto omenjajo v isti sapi z ‘Alegranzo’, se je tudi Noah Lennox moral preseliti na Pirenejski polotok, kjer hibridi afriških in karibskih prebiranj ter zahodnjaških, največkrat elektronskih ritmov, že nekaj časa beležijo vse večjo priljubljenost. Trenutno se denimo veliko govori o koduru – kombinaciji angolske karnevalske in house glasbe, ki si je z afriške celine preko Lizbone že pred časom utrla pot tudi na evropska tla. Zaenkrat se sicer še vse dogaja v okvirih klubske scene, vendar pa se je podobnih primerov križanj, ki so pozneje prerasla v pomembne glasbene prelomnice, v zgodovini zvrstilo že kar nekaj in morda tak nov mejnik vzklije prav v tej sredini. Podobnosti med to angolsko-portugalsko pogruntavščino in ‘Alegranzo’ je sicer precej, vendar pa sta si po drugi strani izraza tudi precej različna. Med tem, ko se kuduro najbolje znajde na plesišču, je glasba z ‘Alegranze’ primerna tudi za ne-striktno-plesne aktivnosti. S spletanjem eksotičnih vzorcev, nizanjem zvočnih plasti in psihedelično repeticijo, je El Guincho povil ritmično bogate, dinamične in kompleksne zvočne strukture, ki jih z zabavljaškimi vokalnimi vložki spravi v pravo karnevalsko razpoloženje. ‘Alegranza’ oziroma »veselje« pa tako v najbolj iskreni maniri upraviči svoj pomen.

V zadnjem desetletju so podobo alternativne glasbene produkcije vse prevečkrat krojile patetika, turobnost in morbidnost. Plošče kot je ’Alegranza’ pa ta trend počasi ponovno obračajo v prid bolj duhovitih, pozitivnih, že kar veseljaških vsebin, zato delujejo sveže že samo zaradi te spremembe. Vendar pa je to življenju bolj prijazno filozofijo potrebno najprej namestiti v kredibilen artefakt in El Guincho se s svojim prvencem tega loti naravnost odlično!

pripravil Goran Kompoš



Komentarji
komentiraj >>