Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
KUTIMAN: Kutiman (Melting Pot/ Groove Attack, 2007/ 2008) (ponovitev 4. 4. '08 ob 10.00) (3923 bralcev)
Petek, 28. 3. 2008
Borja



Borja Močnik recenzira gorvajočo fankijado, zabeljeno z afro beatom, hiphopom in še čim izraelskega vsestranskega glasbenika Kutimana ... (v celoti!)

* Nemška založba Melting Pot nas zadnja leta zasipava z večinoma sijajnimi izdajami široke palete zvrsti. Leta 2002 jo je ustanovil Dj Olski, sicer starešina nemške hiphop scene. Pred tem je sodeloval z veliko nemško distribucijsko hišo Groove Attack, vendar pa so ga odpustili ravno, ko se je lotil lastne založbe. Sam pravi, da je bila to največja usluga, kar so jo lahko naredili, saj je to zanj pomenilo, da poti nazaj ni. In tako se je rodila Melting Pot, ki je specializirana za izdajanje s hiphopom povezanih stilov. S tem mislimo predvsem novi funk, soul, breakbeat, klasičnega rapa pa je pravzaprav zelo malo. Izvajalci, ki sodelujejo z založbo, prihajajo od povsod – iz ZDA, Nemčije, Izraela, Danske, Francije ... Najbolj znani med njimi so Lefties Soul Connection, Hawkeye, Imperial Breed, Breakout, Marc Hype & Jim Dunloop, Dj Day in od lanskega leta naprej tudi Kutiman.

Ophir Kutiel, bolj znan kot Kutiman, je multiinštrumentalist iz Izraela, od osemnajstega leta živi v Tel Avivu. Igra bobne, klaviature, kitaro in bas, v svoji glasbi pa kombinira razne zvrsti, od afrobeata in funka, do reggeaja in psihadelije. Zanimivo je, da je Kutiman začel poslušati Jamesa Browna šele pred petimi leti, ko mu je funk glasbo predstavil nek prijatelj. Funk in afrobeat sta imela izjemen vpliv na mladega Ophirja in kmalu je začel sestavljati aranžmaje, snemati demote. Veliko je sodeloval in se družil z drugimi redkimi protagonisti telavivske eksotične in majhne funk scene, njen obseg je Kuti spretno povzel, ko je rekel, da bi vse aktiviste lahko zlahka spravil v svojo malo sobo. Kar nekaj teh glasbenikov slišimo tudi na albumu – na Kutimanovem samonaslovljenem prvencu. Zasluge za to, da je popolnoma neznani glasbenik iz Izraela izdal album pri nemški založbi, lahko pripišemo Olskiju in njegovem brskanju po Myspaceu, kjer kar pogosto išče sveže talente. Ko je slišal Kutijev prvi single »No Groove where I come from«, je z njim takoj podpisal pogodbo za cel album, ki je bil takrat že posnet. In Olski je zadel v polno. Reakcije na »vesoljsko funkerski« single so bile odlične, vrteli so ga razni znalci – od Gillesa Petersona do Roskowa iz Jazzanove.

Kutimanov prvenec je konglomerat zvrsti, kjer avtor vešče združuje zvrsti funka in afrobeata s psihedeličnim rockom, soulom, reggaejem, r&b-jem in elektroniko. Prav nezatežena psihedelija, ki jo Kuti izvaja z vesoljsko zvenečimi sinti, kitarami in ritem mašinami, je rdeča nit nekoliko zmedeno aranžirane in na trenutke prepocukrane plošče. Album je osladen predvsem na vokalih, sicer pa je dokaj eksperimentalen, v smislu, da Kuti raziskuje razne glasbene tradicije, tudi znotraj posameznih posnetkov. Slogi se iz komada v komad menjajo grobo in hrabro, tako da je celota manjša zmeda, do dobrot pa se dokopljemo šele po večkratnem pozornem poslušanju. Kutimanu uspe še nekaj, in sicer to, da kljub temu, da se močno opira na glasbene tradicije sedemdesetih let, njegova glasba ne zveni retro, pa tudi povsem sodobno ne. Podobnih izvajalcev, ki izvajajo podobne trike, najdemo kar nekaj v miljeju kalifornijske založbe Ubiquity, taki so na primer Shawn Lee, skupini Connie Price & The Keystones in Orgone ...

Kdo bi si mislil, da bo ena bolj svežih afrofunk plat v zadnjem času prišla iz Izraela? Pa je tako. Vendar pa je afrofunk zelo groba oznaka. Kutimanov prvenec je eden tistih izdelkov, ki ga je nemogoče zvrstno opredeliti, lahko pa rečemo, da gre za sijajno in nekonvencionalno, retro orientirano ploščo, ki je močno obogatila imidž založbe Melting Pot. Čeprav sta James Brown in Fela Kuti največja Kutimanova heroja, pa so reference na njuno dediščino povsem nebanalne in skrite v detajlih. Bistro in tripaško!

pripravil Borja Močnik




Komentarji
komentiraj >>