Hrvati in Slovenci menijo - podobno kot ostali sosedje na tem svetu –, da so si kljub izjemni geografski in jezikovni bližini ter podobni zgodovinski usodi izredno različni. Če je temu res tako in kako se Hrvati počutijo v novi domovini, preverite na naših valovih v petek ob 9h zjutraj.
Posnetek oddaje lahko poslušate v arhivu z MP3-ji (http://www.radiostudent.si/mp3.php?mpdir=/LARA_LINGUA#1):
146_080328_MR_LINGUA_REVISITED_HRVASKA.mp3
HRVAŠKA: »TAKO BLIZU, A TAKO DALEKO.« ALI PA NITI NE?
Hrvati in Slovenci menijo – podobno kot ostali sosedje na tem svetu – da so si kljub izjemni geografski in jezikovni bližini ter podobni zgodovinski usodi izredno različni. Vendar to zgodbo že dobro poznate. Kaj pa pravite na kakšno drugačno, recimo, kot je ta, da sta hrvaški in slovenski narod edina sosedska naroda na svetu, ki si nista nikoli stala nasproti v vojni. Ali pa na to, da je polovica Hrvatov, nastanjenih v naših krajih, prišla zaradi študija in imajo zato Hrvati v Sloveniji višjo raven izobrazbe od povprečja v obeh državah. Mogoče niste vedeli tudi tega, da se Hrvati zelo hitro asimilirajo in se zato njihovo število iz leta v leto zmanjšuje – nove generacije se namreč deklarirajo za Slovence.
»Tako blizu, a tako daleko.« Ali pa niti ne? Mogoče bomo odgovor zvedeli v današnji oddaji Mr. Lingua Revisited, v kateri predstavljamo Hrvate, njihove organizacije, institucije, jezik in tako naprej v ljubi nam domači deželi.
Za podrobnejše informacije smo se najprej pozanimali pri Ivu Gariću – predsedniku Zveze hrvaških kulturnih društev, organizacije, ki je glavni predstavnik Hrvatov v Sloveniji. Starejši letniki so lahko prisluhnili omenjenemu pogovoru v hrvaščini; za posttitovske generacije pa bomo v še kakšnem stavku povzeli izjave gospoda Garića. Tisti, ki ste zamudili oddajo, lahko nadaljujete naravnost na konec te strani, kjer najdete dva kratka izseka iz pogovora s Garićem.
Zveza - ali po hrvaško »Savez« - je krovna organizacija vseh hrvaških društev, ki obstajajo v Sloveniji. Priključenih je 13 članov, ki se ukvarjajo izključno s kulturno-umetniško dejavnostjo. Novinec v Zvezi je pred kratkim ustanovljeno Društvo hrvaških študentov, ki že od svojega začetka šteje 400 članov. To dejstvo potrjuje, da se tradicija hrvaških študentov v Sloveniji uspešno nadaljuje, posebej med tistimi, ki jim je Ljubljana geografsko bližja kot Zagreb. Za študentsko tradicijo je nedvomno zaslužen tudi bilateralni sporazum, ki že leta Hrvatom in Slovencem omogoča brezplačen študij v sosednji državi.
Zveza hrvaških kulturnih društev ne zastopa samo Hrvatov kot hrvaških državljanov, temveč predvsem Hrvate, ki so državljani Republike Slovenije. In takšnih je kar 36.000. In če ste hitri z matematiko, je to 1,81 odstotka slovenskega prebivalstva. To je dovolj za status manjšine, mar ne? Toda tega, kot že dolgo vemo, Hrvatje v Sloveniji nimajo. Imata ga številčno veliko manjša italijanska in madžarska skupnost, ki skupaj tvorita le 0,43 odstotka prebivalstva.
Neurejen status manjšine je največji problem slovenskih Hrvatov, pravi Garić. Status manjšine lahko zagotovi državno podporo in uredi finančno delovanje društev, ki so trenutno odvisna od sponzorjev. Poleg tega bi se s pridobitvijo statusa razrešilo tudi vprašanje pouka hrvaškega jezika, ki je še zadnji trn v peti sicer urejenega hrvaško-slovenskega sobivanja v deželi.
Pouk hrvaškega jezika je zaenkrat možen na univerzitetni ravni v okviru študijske smeri hrvaški, srbski in makedonski jezik na Filozofski fakulteti ter včasih v okviru privatnih jezikovnih šol. V petih slovenskih osnovnih šolah poteka tudi dopolnilni pouk hrvaščine s profesorjem, ki ga pošilja in financira Zagreb. Pri Zvezi hrvaških kulturnih društev pa so s tem le začasno zadovoljni in si prizadevajo, da bi se možnost pouka hrvaščine razširila na vse šolarje in ne le hrvaške otroke. Pravijo, da predstavlja ločen pouk hrvaščine njeno getoizacijo, saj jo odklanjajo tudi hrvaški otroci, ki se ne želijo počutiti izključeni od svojih sovrstnikov.
Naslednji cilj v izboljšavi pouka je uvajanje hrvaščine v šole kot tretjega tujega jezika v obliki izbirnega predmeta, ki bi bil enakovredno ponujen vsem šolarjem. Garić pravi, da bi pri tem šlo za najlepši primer mirne integracije - skupnega učenja in vzajemnega spoznavanja. Pri tem pa ne pozablja omeniti tudi praktične vrednosti učenja hrvaščine, saj je Hrvaška na drugem mestu pri gospodarskem sodelovanju s Slovenijo.
V oddaji Mr. Lingua Revisited, ki tokrat predstavlja Hrvate v Sloveniji, smo se do sedaj posvetili učenju hrvaškega jezika, dejavnostim hrvaških organizacij in tudi aktualnemu vprašanju statusa nacionalne manjšine. V nadaljevanju bomo raziskali prisotnost hrvaške kulture v Sloveniji na bolj neformalnem nivoju – na razstavah, koncertih, v gledališčih. Pogovarjali se bomo tudi z dvema mladima študentoma, ki stalno bivata v Sloveniji.
Najprej zadovoljimo poslušalce, gledalce in bralce kulturnih vsebin, ki se res ne morejo pritoževati glede odsotnosti hrvaških ustvarjalcev. Na prvem mestu je tukaj zabavna glasba, ki je v slovenski prostor sprejeta do te mere, da je sploh ne dojemamo kot tuje. Gibonni je že tradicionalno raznežen vsako leto na novoletnem koncertu na Prešercu; Oliver Dragojević velja kot klasik, ki lahko kjerkoli in kadarkoli razproda koncert; sanjsko žensko v hiperpopularnem Petelinjem zajtrku predstavlja Severina; za njenega kolega in na Hrvaškem propadlo pop zvezdo Jasmina Stavrosa pa se v domačih krajih govori, da živi samo še od mariborske nostalgije.
Zadovoljna je lahko tudi publika Metelkove, kjer redno gostuje skoraj celotna scena hrvaških mladih bendov. Od bolj znanih imen lahko izpostavimo Splitčane iz skupine TBF, redne goste, ki so zadnjič nastopili januarja v Gala hali, in Elemental, ki se je ljubljanski publiki predstavil pred dvema tednoma. Na področju gledališča je v Sloveniji zelo aktiven Ivica Buljan, režiser v Slovenskem mladinskem gledališču in eden izmed ustanoviteljev Mini teatra. Tudi kulturni hram Cankarjev dom se ne upira sosedskim izmenjavam. 3. aprila tako prihaja nekdanji frontmen skupine Haustor, kantavtor in pesnik, ki zadnja leta črpa iz zakladnice etno melodij – Darko Rundek. Slovenska publika ga pozna tudi po glavni vlogi v Burgerjevem filmu Ruševine.
Na področju filma pa je treba omeniti tudi slovensko-hrvaškega ustvarjalca - Marka Šantića. Mladi Rečan, je že šesto leto študent ljubljanske AGRFT. Snema kratke filme in je do sedaj najbolj zaslovel z delom »Sretan put, Nedime«, ki mu je prinesel vrsto nagrad in nominacij, izmed katerih je tudi Srce Sarajeva za najboljši kratki film in nominacija Evropske filmske akademije. Marka smo tudi prosili za kratek pogovor in ga zasuli s kupom vprašanj - od tega, zakaj je prišel v Ljubljano, pa do tega, zakaj uporablja v svojih filmih hrvaščino.
Kljub izraženemu pacifizmu do vseh narodov in narodnosti svojega okolja so nekateri Marka obtožili, da je v svojem filmu »Sretan put, Nedime« prikazal Slovence v negativni luči. Dali smo mu priložnost, da pojasni svoje videnje filma – kratek izsek iz pogovora lahko poslušate tudi na tej strani.
Ana Eterović, Splitčanka, študentka komunikologije in predsednica Akademske folklorne skupine France Marolt je bila naša naslednja sogovornica, ki se tudi izogiba postavljanju v nacionalne predalčke. Pravi, da stereotipi med Slovenci in Hrvati sicer obstajajo, tako kot med vsakim drugim narodom. Hrvati naj bi tako na primer veljali za nacionalistične in licemerne. Kljub temu pravi, da si Hrvaška in Slovenija delita zelo podobno kulturo, kar lahko že vsak ugotovi takrat, ko se znajde v popolnoma drugem okolju, tako kot se je Ana znašla na enoletni izmenjavi v Turčiji. Izsek iz pogovora zopet najdete pod tekstom oddaje.
Dragi poslušalci, prispeli smo na konec oddaje. In kaj lahko zaključimo? Da se Hrvati v Sloveniji sploh ne počutijo kot tujci, prav nasprotno, počutijo se doma. Sporočilo gostov v današnji oddaji je – preblizu smo si, da bi se ločevali. Zares je škoda, da takšnega sporočila ne oddajajo tudi hrvaško-slovenski mediji in politiki, ki pred sporočili razumevanja, kompromisa in dolgoročne integracije raje postavljajo hitre in spektakularne politične afere. Stari Rimljani so temu rekli tudi tako: »Kruha in iger!«
Tekst je napisala i goste zagnjavila – Iva.
Ivo Garić o statusu nacionalne manjšine, financiranju Zveze in Mercatorjevem sponzorstvu.
Ivo Garić o nacionalni asimilaciji in integraciji.
Marko Šantić o reprezentacijah v filmu Sretan put, Nedime.
Ana Etereović o nacionalnih stereotipih.
Komentarji
komentiraj >>