Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
WILLITS & RYUICHI SAKAMOTO: Ocean Fire (12K, 2008) (ponovitev 15. 4. '08 ob 10.00) (3710 bralcev)
Torek, 8. 4. 2008
goran



Goran Kompoš recenzira sodelovanje Christopherja Willitsa z legendarnim japonskim glasbenikom Ryuichijem Sakamotojem ... (v celoti!)

* Opozarjanje na okoljevarstveno problematiko je tudi v glasbi postalo zelo trendovsko početje. Številni zvezdniški glasbeniki na koncertih širom zemeljske oble (ki jo kakopak obkrožajo v privatnih reaktivcih) pridigajo o toplogrednih plinih in dvigujejo zavest o varovanju narave. Ta največkrat banalna sporočila pogosto izpadejo le kot neumni poskusi samopromocije, s tem pa žal zmanjšujejo tudi vrednost ozaveščanja tistih posameznikov, ki se tega početja lotevajo iz bolj plemenitih vzgibov. Kot da to ni dovolj, so za slednjimi potem na preži še razni »naravovarstveniki po potrebi«, ki si z njihovim novačenjem pač poskušajo dvigovati lasten ugled.

Tudi Ryuichi Sakamoto je na podoben način pristal v kampanji Ala Gora, ko je s ponovno obujenimi Yellow Magic Orchestra v lanskem juliju nastopil v okviru Live Earth festivala v Kyotu, njegovo ime pa med drugim lahko najdete tudi na Greenpeacovem spletišču. Ob tem človek lahko pomisli le na znani rek; »kaj mu je pa tega treba bilo«. A kakorkoli že, Sakamoto se tovrstne problematike loteva tudi skozi številne čisto konkretne (medijem prikrite ali pa nezanimive) projekte, v okviru katerih pa tak aktivizem seveda dobi neko povsem drugo konotacijo.

Japonski skladatelj je naši frekvenci zelo dobro znan kreativec, saj smo ga pred nedavnim podrobneje spoznali skozi njegovi sodelovanji s Carstenom Nicolaiem in Christianom Fenneszem. Ljubitelje nekoliko bolj raziskovalne elektronske glasbe sta navdušila predvsem oba albuma, ki ju je posnel z Nicolaijem in gotovo je bil tudi ta pozitiven odziv vzrok temu, da smo Sakamota v zadnjem času videli v nekaj sorodnih navezah. Nazadnje torej s Christopherjem Willitsom, ki je povprečnemu poslušalcu verjetno precejšnja neznanka, vendar pa v kontekstu eksperimentalne glasbe tudi on velja za zelo cenjenega ustvarjalca.

Američan, ki prav danes praznuje trideseti rojstni dan, je glasbo študiral na kalifornijskem kolidžu Mills pod mentorstvom eminentnežev kot so Pauline Oliveros, Fred Frith (mimogrede, Fritha lahko čez uro in pol slišite in vidite v Cankarjevem Domu) in John Bischoff, ki so pravzaprav prava personifikacija Willitsovega izraza. V njegovem računalniško sprocesiranem kitarskem prebiranju namreč odsevajo meditativnost Oliverosove, Frithova uporaba preparirane kitare in Bischoffovo pionirsko digitalno sintetiziranje. Izjemno produktivni glasbenik je eden osrednjih predstavnikov sanfrančiške avantgardne elektronike in redno beleži sodelovanja s tamkajšnjimi kreativci, med drugim s Kid 606-om, dvojcem Matmos ter Taylorjem Deupreejem, sicer ustanoviteljem etikete 12k, pri kateri so založili tudi plošček ’Ocean Fire’.

Sakamotovo sodelovanje s Fenneszom in Alva Notom je prineslo neko precej jasno, enostavno formo, v kateri se je pianistov minimalizem srečal z elektronskimi dražljaji in razmeroma čistimi digitalnimi linijami. Album ’Ocean Fire’ od te forme močno odstopa. V glasbi ni več moč zaznati klavirskih niti kitarskih tonov, saj je Willits material, ki sta ga s Sakamotom skozi improvizacijo posnela v japončevem njujorškem studiu, pozneje zmanipuliral v gosto teksturirano, harmonično brnečo tvorbo, iz katere le nekajkrat na površje priplava posamezen zadušen zvok, ki lucidno opomni na svoj izvor. Bogat, zgoščen zvočni tok pa odpre simfonične razsežnosti, v katerih melodični elementi sicer dobijo bolj malo prostora, vendar glasba kljub temu ponudi izrazit razpoloženjski presežek. Najbolj izpostavljeno je prepletanje tesnobnosti in spokojnosti, ki skozi dinamično stopnjevanje dramatičnosti in umirjanje bržkone reflektirata potapljanje v oceanu. A to so povsem trivialna razmišljanja. Najbolje storimo, če plošček ‘Ocean Fire’ vstavimo v predvajalnik, stisnemo play, zapremo oči in se potopimo v temačne oceanske globine.

Pri konceptualno zasnovanih ploščah se pogosto dogaja, da je koncept le krinka za pomanjkanje glasbenih idej. V primeru novega albuma Sakamota in Willitsa pa se zdi, da mu okoljevarstven vzgib prej škodi kot koristi. Zvočna materija je namreč že sama po sebi tako pronicljiva, da je vsakršno dodatno razčlenjevanje pravzaprav povsem nepotrebno.

pripravil Goran Kompoš


Komentarji
komentiraj >>