Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Mr. Lingua Revisited: Italijani v Sloveniji (6103 bralcev)
Ponedeljek, 7. 4. 2008
Igor Bijuklič



V tokratni oddaji Mr. Lingua Revisited bo govora o Italijanih v Sloveniji. Zdaj pa zares!


Posnetek oddaje lahko poslušate v arhivu z MP3-ji (http://www.radiostudent.si/mp3.php?mpdir=/LARA_LINGUA#1):
145_080324_MR_LINGUA_REVISITED_ITALIJA.mp3 


JEZIKOVNA PROBLEMATIKA ITALIJANSKE MANJŠINE V SLOVENIJI –
ALI MORA TULLIO NA VZHODU MOLČATI?

Današnja oddaja iz serije Mr. Lingua revisited se bo posvetila italijanski manjšini v Sloveniji in z njo povezanim zadevščinam. Brez upoštevanja izmuzljivih jezičnih okolišev tudi tokrat ne bo šlo. Še posebej zato, ker je stičišče toplega in gosto besednega Mediterana in tevtonsko zaznamovanega podalpja ustvarilo srečanje klimatskih kontrastov brez primere. Po bolj uradni uverturi nam bo kasneje to meglo pomagala razkaditi avtentična Tržačanka, Patrizia Vascotto.
Italijanščina je jezik, ki se ni širil po klasični kolonialistični recepturi. Govori ga okoli 62 milijonov ljudi, od katerih večina živi znotraj meja republike Italije, kjer je uradni jezik. Poleg tega ima status uradnega jezika še v republiki San Marino in v dveh švicarskih kantonih – Ticino [Tičino] in Grigioni [Gridžoni]. Poleg latinščine je drugi uradni jezik tudi v Vatikanu in v dvojezičnih območjih slovenske Obale in hrvaške Istre.

Na francoski Korziki govorijo narečje, ki je sorodno z italijanskimi narečji v bližnji Toskani. Italijanščino govorijo tudi v vseh večjih izseljenskih enklavah po svetu, kot recimo ZDA, Argentina, Avstralija, razumejo pa jo tudi na Malti, v Tuniziji, Monaku in Albaniji. V nekaterih krajih italijanščina, zahvaljujoč obdobju fašistične ekspanzije, še vedno vzbuja negativne konotacije in čustva. Mit o dobrih in lepih Italijanih v ponosni Etiopiji gotovo ne zavede prav nikogar, saj so ostali najizrazitejša referenca za brutalni kolonializem preteklega stoletja na njihovih tleh.
Italijani in Slovenci si delijo podobno zgodovino izseljevanja iz matične domovine. Recimo samo v metropolitanskem območju New Yorka danes živi okoli tri milijone Italijanov. Kar pomeni, da je širše območje New Yorka tretja največja koncentracija prebivalstva italijanskega porekla poleg Rima in Milana. Po zaslugi povsem drugih zgodovinskih rošad današnje ozemlje Republike Slovenije še vedno vključuje skupino italijanskih državljanov, ki se jim priznava status avtohtone manjšine.
Od sprejetja zvezne in republiške ustave leta 1963 se je dvigovala raven zaščite italijanske narodnostne skupnosti, ki se je formalno dokončno uredila z jugoslovansko in slovensko ustavo, ki sta bili sprejeti leta 1974. Po tem letu je bila na normativni ravni italijanska manjšina ena izmed bolj zaščitenih manjšin v Evropi. V tem času začne živahneje obnavljati stike z matičnim narodom, največ preko tržaške Ljudske univerze, ne pa tudi uradnih stikov z italijansko vlado. Za uradno Italijo je bilo vprašanje njene zaščite še vedno notranje jugoslovansko vprašanje, saj naj bi se manjšina sama odločila za življenje v socialistični državi nasprotnega ideološkega bloka.
Od tod izvira mačehovski in zaničevalen odnos Italije do svojih sorojakov onkraj meje, ki so jih obtožili izdajalstva, ker bojda niso bili v celoti za »italijansko stvar«. Diplomatske igre, ki naj bi zagotavljale recipročnost pravic, so izrabljale neenoten položaj italijanske manjšine in s tem zavlekle sprejetje zaščitnega zakona za Slovence v Italiji.
Po Osimskem sporazumu leta 1977 in jugoslovanski krizi v osemdesetih se je realno stanje slovenske manjšine poslabšalo, saj se je celotna matična domovina, vključno s SR Slovenijo ukvarjala z lastnimi težavami. Stari albanski pregovor odlično razgrne to žaloigro z naslednjimi besedami: »Manjšine so mostovi med narodi, po katerih vsi hodijo.«
Ob zadnjem popisu prebivalstva leta 2002 se je po podatkih statističnega urada za pripadnike italijanske narodnosti opredelilo 2258 oseb, kot materin jezik pa je italijanščino navedlo 3762 oseb. Narodnostno mešana področja, kjer avtohtono živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti in kjer je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina, so v obalnih občinah Koper, Piran in Izola. V teh občinah je italijanska narodna skupnost organizirana v občinske samoupravne narodne skupnosti pripadnikov italijanske narodnosti. Poleg tega ima italijanska narodna skupnost v Sloveniji ustanovljeno tudi Unijo Italijanov – Skupnost Italijanov, ki ima status društva.

Ta Unija se povezuje z Unijo Italijanov na Hrvaškem, hkrati pa služi kot politični in kulturni most za povezavo z matičnim narodom in državo Italijo. Italijanska manjšina ima na voljo številne vzgojno-izobraževalne ustanove na vseh nivojih, ki delujejo v italijanskem jeziku. V vseh treh obalnih občinah imajo tri vrtce, tri osnovne in tri srednje šole, v katerih se izobražuje vse skupaj okoli 860 učencev in dijakov. Pripadniki italijanske narodne skupnosti se združujejo v številna športna, politična in kulturna društva. Kapaciteta treh knjižnic se razširja tudi s posebnimi oddelki, ki delujejo v mreži javnih knjižnic in ki so namenjeni italijanski kulturi, publicistiki in revialnim izdajam.

V letu 2005 je bil ustanovljen javni zavod pod nazivom »Promocijsko, kulturno, izobraževalno in razvojno italijansko središče«, katerega ustanoviteljica je Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti. Javni zavod je bil ustanovljen z namenom, da bi spravil odnose z večinsko populacijo na raven plodnega medkulturnega sodelovanja in obenem spodbujal in razvijal medetično sožitje in večjezičnost.

Udeležba v medijskem prostoru je za manjšino izrednega pomena, saj ji omogoča vključenost v mnenjski prostor večine. Na javni RTV Slovenija imata obe manjšini radijski in televizijski program v manjšinskih jezikih, ki ju urejajo uredništva, sestavljena iz pripadnikov manjšin. V okviru javnega zavoda RTVS se dnevni radijski in televizijski programi pripravljajo pri Regionalnem RTV centru Koper-Capodistria. Po podatkih Urada za narodnosti obsega radijski program 126 ur tedensko, televizijski program pa 17 ur tedensko. Radijske in televizijske programe za italijansko narodno skupnost v RS tako ustvarja skupaj 298 oseb in če predpostavimo, da je večina ustvarjalcev italijanskega porekla, je skoraj deset odstotkov manjšine neposredno vključenih v ustvarjanje lastnega medijskega prostora.

Čeprav italijanska manjšina uživa nadpovprečno formalno in ustavno zaščito, še ne pomeni, da je to zvesta in realna odslikava njenega vsakdana. Navkljub zakonsko zagotovljenim možnosti se manjšina le nahaja v okolju dominantne kulture, kar ob stanju inertnosti neizbežno vodi v kulturno asimilacijo. Poslanec italijanske narodnosti, Roberto Battelli, je zaskrbljen nad upadom števila pripadnikov manjšine. Ob zadnjem popisu prebivalstva leta 2002 je statistični izračun pokazal, da imamo v Sloveniji 702 pripadnika manjšine manj kot ob popisu leta 1991. Ravno tako je upadlo število ljudi, ki je za svoj materin jezik izbralo italijanščino.

Kot prikrit problem navaja dejstvo, da se manjšina dnevno sooča s predsodki večine, ki izvirajo iz vzpostavljene kulturne superiornosti. Predsodki, ki so v večji meri posledica polpreteklih zgodovinskih dogodkov v zadnji svetovni vojni in neposredno po njej, še danes začrtujejo vsakdan pripadnikov manjšine. Pripadniki italijanske manjšine so skozi večinsko optiko videni kot neposredni potomci nekdanjih fašističnih zavojevalcev. To situacijo nedvomno dodatno pogrevajo sprevrženi poizkusi nekaterih italijanskih politično motiviranih opcij po reviziji zgodovine. Ob vsakokratnem ekscesu, da bi iz sebe napravili žrtev slovanske ekspanzije, postane italijanska manjšina del kanala za odvod negativnih čustvenih reakcij slovenske in hrvaške večine.

Tudi simbolni pomen bodeče žice, ki je dušila medvojno Ljubljano, ni niti najmanj poniknil. Slovenci so skozi čas prej prebavili celo hujša grozodejstva nemškega okupatorja, ki danes ne obremenjujejo več meddržavnih in medkulturnih odnosov z Nemčijo in Avstrijo. Morda italijanska optika ustrezno locira Slovenijo v progermanski prostor in tako tudi optika t. i. »tevtonskega« slovenstva gleda na zahodno stran z dobršno mero nezaupanja. To pa je že del severnjaško-mediteranske matrice, kjer se namerna nedefiniranost in nedoslednost slednje večno kontrastira z principielno strogostjo in natančnostjo prve.
Posledično postavlja aktualni medijski diskurz in slovenska politika določene meje v odnosih z zadevami »italijanske provenience«, kar neposredno občuti tudi italijanska manjšina, ki je neupravičeno deležna prikrite kategorizacije kot potencialno nevarni tujek oziroma kar kot petokolonaš. Dialog o problemih manjšine mnogokrat ni mogoče niti začeti, saj celo v Državnem zboru takoj poučijo poslance narodnostnih manjšin, da bi bilo lepo, če bi tudi slovenska manjšina na tujem imela iste pravice kot oni. Nič drugega kot argument o recipročnosti, ki pa zasenči ustavno zagotovljene pravice.

Mnogi prispevki o vsem, kar je italijanskega in kar se neposredno ali posredno dotika tudi italijanske manjšine pri nas, so podkrepljeni z vzbujanjem strahu, izhajajočim iz »zgodovinskega spomina« o tem, kaj se nam na Primorskem in seveda tudi v Sloveniji lahko ponovno zgodi, če bomo »preveč« prijazni do Italije. Ta odpor do t. i. »špagetarjev« poteka iz različnih koncev in različno je tudi motiviran. Čeravno ne vemo, katera diplomacija ga bolj lomi in zaostruje čustva, ostane še vedno marsikaj, kar nas lahko nauči druga kultura. Recimo kulinarika ali zgolj modus viviendi, ki je dosti bolj ugoden za dobro življenje kot pa frenetizem trdega dela. Pomislite, zakaj RTVS v športne rubrike uvršča večinoma nemško ali celo britansko nogomentno ligo, ko pa imamo nekaj korakov stran vrhunski nogomet, kjer se je navsezadnje kalila legenda slovenskega nogometa, Srečko Katanec.

V sedanjih »proevropskih« časih se je uveljavila sintagma, da so manjšine dodana vrednost naroda, ki s svojo večnivojsko raznolikostjo bogatijo dominantno kulturo. Vsekakor bi bila besedna zveza »dodana vrednost«, ki prihaja iz povsem drugega, naravnost ekonomskega okolja, vredna temeljitega pretresa. Vendar je gotovo, da tako opevanega izumrtja slovenske kulture ne bo pospešila nikakršna manjšina, uradna ali ne. Bojazen, da bo pretirano navezovanje stikov z Italijani, če bomo zaradi prisotnosti italijanske manjšine »preveč« dvojezični, škodovalo stanovitnosti slovenske dominantne kulture, je čista demagoška fabrikacija, ki jo je treba dati pod čevelj. Če resno mislite, da nam kultura kopni pod nosom, potem se boste morali ozreti povsem drugam, tudi tja, od koder prihajajo te demagoške fabrikacije.


Komentarji
komentiraj >>