Poročilo devetnajstega predavanja Delavsko-punkerske univerze v okviru tematskega ciklusa Totalitarizem, ki je potekalo v četrtek, 3. aprila, v klubu Gromka na Metelkovi. O »Ideologiji kot totalni površini« je predaval mladi ljubljanski filozof Gregor Moder.

Uvodna misel predavanja je skušala opozoriti na težavnost vsakdanje rabe têrminov, kot sta »totalitarizem« in »ideologija«: oba sta se v vsakdanjem diskurzu uveljavila kot zmerljivki, s katerima se v eni potezi diskreditira nasprotnika. Tako je vsako delovanje, ki na kakršen koli način ogroža nevtralni status quo, lahko označeno kot totalitarna težnja ali kot posledica ideološke indoktriniranosti.

Domneva, ki pri tem ostane onstran dvoma, je, ne le da je nevtralnost sploh mogoča, ampak da je celo zaželena: zdi se, da je ideal postala čista, brezinteresna, strokovna nevtralnost. Če hočemo resno premisliti koncepta ideologije in totalitarizma, je po predavateljevem prepričanju treba najprej zavrniti njuno vulgarno rabo in jima povrniti teoretski okvir.

Bolj ko se povzdiguje ideal nevtralnosti in normalnosti, bolj je nujno opozoriti na nekatere ključne teze iz teorije ideologije, saj se hitro pokaže, da je ravno nevtralni status quo tisto področje, kjer ideologija sploh lahko deluje totalitarno. Še več, da je ravno nevtralno, spontano, samodejno, normalno bivanje tisto, kar določa eksistenco ideologije kot take.

Cilj predavanja je zato bil ponovna tematizacija in osvetlitev nekaterih odločilnih tez althusserjevske teorije ideologije, Modrova filozofska stava pa je slonela na tem, da se je nekaterim problematičnim mestom in nedoslednostim te teorije mogoče izogniti s tem, da jih beremo v navezavi na Spinozovo filozofijo.

Velik del predavanja se je tako posvečal osrednji Althusserjevi tezi iz njegove teorije ideologije, namreč tezi o materialni eksistenci ideologije, ki jo lahko strnemo s formulo, da ideologija ni nekaj, kar bi lebdelo onkraj obredov, ampak slednje prežema: ideologija je v celoti vtkana v površino svojih materialnih obredov.

To tezo je po predavateljevi sugestiji treba jemati v njenem močnem pomenu, in sicer spinozistično. Težava Althusserjevega pojmovanja ideologije je namreč v tem, da ontološki status materialne eksistence ideologije pri njem ni povsem nedvoumen. Ključno vprašanje, na katerega je ob tem treba odgovoriti, je zato naslednje: ali je ideološka produkcija ontološko odvisna od kakšne druge produkcije ali pa je neodvisna in se razlaga le sama s seboj?

Čeravno se zdi, da je sam Althusser v določenih odlomkih ideologijo mislil v njeni ontološko-vzročni odvisnosti od ekonomske produkcije, pa je predavatelj vztrajal pri težnji, da je treba ideološko produkcijo misliti le s samo seboj, neodvisno od kakršnih koli drugih temeljev, ki naj bi delovali v ozadju.

Tako kakor Spinozova substanca ni identična z nobenim od svojih atributov, tako tudi realni svet pri Althusserju ni identičen z nobenim od redov, torej tudi z ekonomskim redom ne. Kakor atributi substance niso med seboj v hierarhičnem redu tako tudi med načini produkcije ni razmerij vzročno-ontološke podrejenosti ali odvisnosti. Nazadnje, tako kot se substanca z vso popolnostjo izrazi v vsakem od svojih atributov, se tudi načini produkcije merijo le sami s seboj, so torej ontološko sklenjeni ali totalni. V tem smislu je treba ontološke rede, med katerimi je tudi ideološki red, pojmovati kot totalne površine.

Ponujeni dispozitiv je predavatelju omogočil nov pristop k pojmovanju totalitarizma. Vsaka ideologija - naj se deklarira za še tako človekoljubno - samo sebe dojema kot totalno površino, če jo le znamo misliti kot produkcijo glede na njeno pripadnost ontološkemu redu.

Totalitarnost torej ni karakteristika kakšne specifične ideologije - saj vsaka ideologija deluje totalitarno – temveč je lastnost ideologije kot take. To dejstvo je treba imeti pred očmi tudi pri vprašanjih avtentičnega etičnega dejanja, saj gre tudi tu vselej za vprašanje neke ideološke prakse: vse je odvisno od tega, ali je mogoče ene prakse, slabe, zamenjati z drugimi, dobrimi, pri čemer pa se ne moremo zanašati na delovanje svobodnega voljnega subjekta. Zato nas tudi humanistični in humanitarni pristopi ne pripeljejo prav daleč. Ni se namreč mogoče najprej izvzeti iz praktičnega delovanja v nekakšno čisto umno stanje, v premisleku najti pravilno misel in se potem na tej vrniti v prakso s pravilnim delovanjem. Če že kaj – takšen bi bil Modrov poduk - je treba transformirati ideološko površino znotraj nje same.


Poročilo predavanja je pripravila Ana Jovanović.

Povezave do aktualnih oddaj Aktualno-politične redakcije Radia Študent