Sreda, 9. 4. 2008
mcolner
V tokratni Arteriji, oddaji za sodobne vizualne umetnosti, smo se avtorji osredotočili na pomembnejše dogodke zadnjih dveh tednov. Ida se je poglobila v dve desetletji ustvarjalnosti ameriškega zvezdniškega umetnika Matthewa Barneyja, ki je predstavljen v dunajski Kunsthalle. Tanja je prečesala izbor štirih finalistov Nagrade OHO, ki bo podeljena čez dober mesec v prostorih Centra in galerije P74. Miha je obiskal razstavo 23. člen, ki problematizira pereče produkcijske in eksistenčne pogoje mnogih vizualnih
V domačem kulturnem prostoru je nezadovoljstvo med neodvisnimi kulturnimi delavci in praktično vsemi ustvarjalci, predvsem v polju vizualnih umetnosti sodobnega pedigreja, vse večje. Manjšanja sredstev v samih uradnih beležkah morda ni zaznati, kar pa je v praksi toliko bolj občutno. Ukinitev Kinodvora, enega najpriljubljenejših shajališč raznorodnih ljubiteljev umetnosti, prekinjenega sredi ponovnega vzpona pripadajoče mesto, postopno ukinjanje umetnostnega informatorja Artservis, stiskanje vratu kuratorski in teoretični izobraževalni instanci Svet umetnosti v sklopu Zavoda SCCA, ki je vzgojila rodove novih piscev in kustosov, so zgolj vrhovi ledene gore. Le-ta počasi grize v vratove kulturniške srenje, ki se ji vztrajno upira, vendar ob tem gubi dragoceno energijo, ki bi jo lahko porabila za strokovno in ustvarjalno delovanje.
Rezultati letošnjega projektnega razpisa Mestne občine Ljubljana, kjer je bila zavrnjena velika večina projektov, med ostale pa je bil ob predrznih in žaljivih formulacijah komisije z nekaterimi predvidljivimi izjemami razdeljen drobiž, so nakazali stanje duha, ki se najavlja umetniški srenji v bližnji prihodnosti.
Tako ustvarjalci in kulturni delavci strahoma pričakujejo še državni odsev letošnjega stanja, torej rezultate razpisa na Ministrstvu za kulturo, ki postaja vse bolj neizprosno in ob sestavi komisije brez posluha za sodobne umetniške prakse. Iz tega ni težko izluščiti poglavitnega sklepa, ki se kar sam ponuja ob tovrstni situaciji.
Vse bolj očiten je generacijski razkorak med avtoritativno srenjo voditeljev kulturne politike in mlajšimi pripadniki kulturniške srenje. Polje vizualne umetnosti je tako pred leti zaprlo vrata zaposlovanja v javnih ustanovah, kar je prisililo mlade kulturne delavce v svobodnjaštvo, ustanavljanje društev in zavodov. V to so ob vedno večji odsotnosti produkcijskih sredstev in honorarjev prisiljeni tudi sami ustvarjalci. Tako imenovana neodvisna kulturniška srenja se je znašla v popolni nemilosti mestnih in državnih instanc, ki vse jih vse bolj pavšalno podpira. Javne institucije in zmagovalci razpisov, včasih v isti osebi, so ob boljšem pogledu skoraj vselej pripadniki starejših generacij, prav tako kot člani komisij in velika večina kadra v javnih institucijah.
Tako so mladi umetniki vse bolj nagnjeni k opozarjanju na srhljivo stanje na svojem področju. To se je izkazalo že nič kolikokrat na različnih večjih in manjših projektih. Eden največjih je bil 5. Trienale slovenske sodobne umetnosti U3.
Razstava 23. člen, ki se je v petek 4. aprila odprla v Galeriji Škuc, govori ravno o tej pereči tematiki, ki jo občutijo umetniki predvsem v deželah nekdanjega vzhodnega bloka, z zaostrovanjem proste trgovine in divjega kapitalizma pa se potencira tudi v nekdaj ugodnejših področjih stare Evrope. Tako 12 ustvarjalcev različnih generacij in izraznih načinov predstavlja svoje poglede na dano situacijo.
23. člen se nanaša na pomembno besedilo iz Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948, ki govori o svobodi izbire zaposlitve, do plačila za opravljeno delo, do socialnega varstva. Prav ta člen, ki bi moral ostati tudi v dekadentnih časih 21. stoletja osnovna vrednota vladajočih elit in kapitalskih mogotcev, je služil za izhodišče kuratorskega koncepta aktualne razstave.
23. člen se nanaša neposredno na projekt Surviver Tine Smrekar, raznorodne umetnice in so-kuratorice projekta, ki ga je izvedla v lanskem letu v zagrebški Galeriji Miroslava Kraljevića. Avtorica je svoje osebne izkušnje z delovanjem na prostem umetnostnem trgu pretvorila v raziskovalni projekt, ki predstavlja več kot 50 pogovorov z umetniki iz vsega sveta glede njihovih preživetvenih taktik. Njenemu pogledu se je pridružila pozicija institucionalne kustosinje, vodje Galerije Škuc Alenke Gregorič, s katero sta skozi ploden dialog prišle do oprijemljivih zaključkov. Prav ti pa se zrcalijo v celoti razstave, ki povezuje obstoječo produkcijo sodelujočih umetnikov.
Tako se s predelavo svojega leta 1977 ustvarjenega dela predstavlja Mladen Stilinović, ki je na svoji koži dodobra občutil situacijo nerazumljenega umetnika, a jo je s specifičnimi taktikami uspel premagati in ostati zvest sebi in svojemu delu. Na črnem kubusu so predstavljene in za simbolično ceno na prodaj ponujene majice s pomenljivim napisom: Čujem, da se govori o smrti umjetnosti; smrt umjetnosti je smrt umjetnika mene netko hoće ubiti; u pomoć!
Njemu ob bok stopa drugi jugoslovanski konceptualist iz obdobja sedemdesetih let Goran Trbuljak, ki vztrajno repetira pomenljivi stavek na steni: Star in plešast iščem galerijo. Tema samo-ironičnima deloma se pridružujejo bolj patetična stvarjenja mlajših umetnikov, ki z morda premalo distance opozarjajo na probleme lastne eksistence in produkcijskih nezmožnosti. Tako v tekstovno predstavljenem projektu tedenske akcije Počitek umetnika Igorja Grubića na otoku Mlijetu neprepričljivo izkazuje upor proti birokratskim preprekam v ustvarjanju in finančne tegobe ustvarjalcev.
Na zanimiv način se svojega projekta loteva Nemka Susan Schmidt, ki v dokumentarno naglašenem video delu Honorarne zaposlitve avantgarde skozi rekonstrukcije delovnih mest pomembnih umetnikov iz obdobja zgodovinskih avantgard opozarja na identične situacije v nekem drugem obdobju. Bližnji posnetki različnih delovnih procesov so odlično zmontirani v učinkovit kolaž, pomešan z različnimi citati, ki jih avtorica šele ob koncu razgali z jasnimi dejstvi. Kdo bi si mislil, da si je Marcel Duchamp moral v najbolj udarnih letih služiti denar kot knjižničar, medtem ko je moral slavni Marc Chagall delati kot scenski delavec v nekem moskovskem gledališču.
Janez Janša, za razjasnitev okoliščin ga poimenujmo tudi z imenom Davide Grassi, je na ogled postavil projekt strojZOIS iz leta 2003. Običajni igralni avtomat oziroma fliper se ponaša s svojo kičasto ikonografijo, svetlečimi detajli in interaktivnimi elementi. Različni elementi igre se navezujejo predvsem na terminologijo birokracije kulturniške srenje, ki ustvarjalcem pomenijo delovni vsakdan. Sredstva, razpisi, prijava, sponzorstvo, poslani materiali, nagrada in poročilo so zgolj ene izmed možnosti zadetkov tega interaktivnega stroja, ki poziva obiskovalce k participaciji. Kupnina od žetonov gre v usihajoči fond spletnega obveščevalnika Artservis, ki ne prejema več državnih dotacij.
Parafrazo španskega viteza Don Kihota in njegovega oprode Sancho Panse sta v izjemnem video delu ob pomoči lastnih performativnih sposobnosti inscenirala turška avtorja Sener Özmen in Erhan Özgen. Delo Pot do Tate Modern se navezuje na borbo umetnika z mlini na veter v kontekstu afirmacije, dejanske finančne emancipacije in profesionalizacije. Tate Modern je svetlobna leta oddaljen od dveh pražnje oblečenih umetnikov, ki na konju in muli po 40 dneh in nočeh na poti iščeta pravo smer v brezpotjih turških hribovij.
Art Fun Club iz Srbije predstavlja celostno vizualno in zvočno prostorsko instalacijo, sestavljeno iz dveh skoraj statičnih, izjemno dolgih, na repeticiji temelječih video delih. Ob gromkem zvoku ljudskega smeha, značilnega za humoristične serije, se na projekcijah prikazuje estetizirana prispodoba umetnosti. Art in Theory predstavlja počasno listanje obsežne teoretske knjige, njeno uspešno sublimacijo v tej monumentalni instalaciji, ter na drugi strani hitrejše pregledovanje s slikovnim gradivom obogatene publikacije Art Now. Vsaka podoba na velikem platnu nekako sinhrono z listanjem povzroča krohot, ki se navezuje na percepcijo uradne politike in tudi širše javnosti do sodobnih umetniških praks.
Poleg izjemno dobro pripravljene na radijskem mediju izvorno bazirajoče instalacije Radio Cona Irene Pivka in Braneta Zormana, ki je v začetku letošnjega leta opozarjala na dano tematiko financiranja umetnosti. V relaciji s sedišči in slušalkami za poslušanje radijskega programa, se zrcali instalacija Artist Surviver Tine Smrekar, morda najodločilnejše delo za celotno razstavo. Njeni podatki so zabeleženi na nepreglednem mnoštvu listkov, kjer na podlagi uniformnih vprašanj slehernemu umetniku ponuja na ogled nezanimivo faktno čtivo. Kvantiteta materialov opozarja predvsem na širino danega problema, ki pa nedvomno ni prisoten zgolj v sferi kulture in umetnosti, ampak ga je zlahka moč aplicirati na širše polje družbenega življenja v mnogih predelih globaliziranega sveta.
Razstava 23. člen pa je bila nedavno dopolnjena tudi z spremljevalnim programom. Predstavila sta se UKK, sindikat delavcev v umetnosti iz Danske, in IG Bildende Kunst, avstrijsko združenje likovnih umetnikov. Dan kasneje se je zgodila okrogla miza z naslovom Kako napolniti žepe sodobnega umetnika!?, na kateri je sodelovala vrsta vidnejših domačih strokovnjakov tega področja.
Zbrana dela in spremljevalni dogodki razstavnega projekta 23. člen opozarjajo na grenkobo ustvarjanja v sferi vizualnih umetnosti, ki je tako iz strani množičnih medijev, vrhov kulturne politike in posledično tudi širše javnosti potisnjena na popolno margino. Vseeno skupek del, ki se skoraj dobesedno ukvarjajo z isto tematiko, deluje vse preveč patetično in samo-pomilujoče. Neprestanemu ponavljanju faktov, nizanju podatkov in ustvarjanju močnih izjav manjkajo obsežnejše ponujene rešitve in v mnogih primerih distanca do svoje pozicije, ki po zabeleženih podatkih ni prav veliko drugačna od finančnega stanja večine delavskega srednjega sloja v deželah nove Evrope.
Vsekakor ostaja majhno upanje, da se bo z neprestanim ponavljanjem izpostavljanja tekočih problemov nekoč zganejo tudi uradne instance in končno namenijo večji priliv tudi polju kulture in v sklopu tega likovnim umetnostim. Nedvomno je potrebna velika reforma sistemske ureditve, ki bi omilila prepad med javnimi institucijami in nevladnim sektorjem, ki sta trenutno na povsem nasprotnih bregovih. Tako finančnih kot generacijskih. Za konec naj omenimo le to: če je Slovenija v zadnjih letih dosegla največjo gospodarsko rast v zadnjih letih in krepi svojo ekonomsko pozicijo v svetu, je upadanje sredstev za kulturne dejavnosti povsem nelogično. A takšno je pač realno stanje duha tako Slovenije kot tudi mnogih ostalih evropskih dežel na obeh straneh nekdanje železne zavese.
Zavod P.A.R.A.S.I.T.E., ki ga vodi karizmatični Tadej Pogačar je letos že tretjič zapored skupaj s Foundation for Civil Society in Trust for Mutual Understanding iz New Yorka razpisal natečaj za Nagrado OHO.
Sodelovanje pri tem prestižnem izboru, ki se podeljuje mladim vizualnim umetnicam in umetnikom v starosti do 35 let in je ime dobilo po skupini OHO, pomembni konceptualni slovenski skupini s konca 60. -ih, je pomagalo že mnogim umetnikom narediti korak naprej, da so marginalni družbeni položaj zamenjali za osrednjo družbeno vlogo. Lansko leto sta nagrado prejela Luiza Margan in Miha Presker za instalacijo Formication, leto poprej pa Sašo Sedlaček za delo Žicar.
O letošnjem dobitniku bo odločala kvaliteta in inovativnost umetniškega dela, realiziranega v letu 2007 in 2008 in sicer za medij slikarstva, kiparstva, grafike, risbe, instalacije, fotografije, videa, novih medijev ter performansa. Izbrani srečnež pa bo odpotoval tudi na šesttedensko bivanje v New York, kjer se bo izpopolnjeval v ateljejih ISCP – International studio & curatorial program, dobil pa bo tudi možnost samostojne razstave v Ljubljani.
V soboto, 29. marca so Janka Vukmir iz Zagreba, Christian Kravagna, iz Dunaja in domačini Igor Španjol, Miha Presker ter Luiza Margan, izbrali štiri finaliste Nagrade skupine OHO za leto 2008. Pravilo izbora štirih finalistov, med katerimi se naknadno izbere zmagovalca, je predpisano od strani ustanovitelja nagrade, Foundation for Civil Society iz New Yorka.
Po besedah Igorja Španjola, kustosa Moderne Galerije je žirija odločitev sprejela relativno težko, saj je bilo kar nekaj izmed 30 –ih poslanih prijav sestavljeno neprofesionalno in brez vseh obveznih prilog, kot je na primer izjava umetnika o svojem delu, dokumentacija o umetniških delih. Tako dokumentirana dela mnogokrat niso izkazovala zadostne kvalitete in kreativnosti, kar je odločilno vplivalo na izbor.
Štirje finalisti, ki se bodo z novim, še ne-razstavljenim projektom predvidoma predstavili v mesecu juniju 2008 na skupinski razstavi v Ljubljani so Aleksandra Domanović, Mladen Stropnik, Sebastjan Leban & Staš Kleindienst ter tandem Small but Dangers oziroma Mateja Rojc & Simon Hudolin-Salči. Strokovna žirija bo takrat med finalisti tudi izbrala in razglasila zmagovalca.
Aleksandra Domanović, vizualna umetnica mlajše generacije, rojena v Srbiji, ki živi in ustvarja v Ljubljani, Dunaju in Berlinu, pove, da koncepta za novo delo še ni določila. Način ustvarjanja Aleksandre Domanovič se mnogokrat manifestira v relaciji s prostorom, mediji in ljudmi. Njena dela so družbeno kritična in za izhodišče včasih jemljejo umetničino lastno ikonografijo. Ta je preobražena s postopkom dokumentiranja, na zabaven način opozarja na napake mnogih tako imenovanih velikih sistemov kar je opaziti v delih kot so Srbija do Tokija, Tesla, Colour Study, Onanist, Anhedonia, ali Bikes.
V svojih avdio vizualnih delih se Aleksandra Domanović poigrava z zvokom in sliko. Izvzame ju iz prvotnega konteksta, ju deformira in postavi v novo, njima neobičajno formo. Tako spremenjena in povsem na novo predelana ter neobremenjena z ustaljenimi normami, konteksti in formo, ter postavljena v povsem novo okolje zvok in slika zaživita sebi lastno življenje.
Kljub mladosti, rojena je namreč leta 1981, je Aleksandra Domanović dokaj afirmirana umetnica predvsem v tujini. S kolektivom Vvork, ki ga poleg nje sestavljajo še Oliver Larič, Christoph Pirglinger in Georg Schnitzer, kurirajo razstave, oblikujejo in vodijo Artlog, spletna stran umetniških fotografij iz celega sveta. Aleksandra Domanović kljub očitnemu renomeju, ki ga uživa ostaja skromna. Pravi, da se vedno razveseli, kadar vidi svoja dela razstavljena v galeriji, saj so ta ponavadi razstavljena na medmrežju, kar je tehnično gledano najbolj preprosto.
Mladen Stropnik je leta 2001 diplomiral na ljubljanski ALUO, kjer je tri leta kasneje zaključil tudi magistrski študij. Prejel je študentsko Prešernovo nagrado. Kot svobodni umetnik pa živi in dela v Ljubljani. Z nekaj samostojnimi razstavami se je že predstavil in sodeloval na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Med drugim je bil povabljen na 12. Biennal of Young Artists from Europe and Mediterranean v Neaplju, leta 2004 pa je skupaj s Sašom Lušičem in Robertom Jukičem sodeloval na Bienalu v Liverpoolu ter v Detroit Museum of New Art.
Mladen pravi, da ga je na razpis Nagrade OHO prijavila umetnica Nataša Skušek s katero tudi sicer sodelujeta. Novo delo za sklepno razstavo izbora Nagrade OHO je po njegovih besedah že v nastajanju, dotikalo pa se bo problematike konjev. Mladen Stropnik sicer deluje na treh področjih znotraj polja umetnosti. Prvo področje bazira predvsem na slikarskih in risarskih praksah, drugo področje je umetniški video tretje področje pa predstavlja eksperimentiranje z medsebojnim prepletanjem teh dveh različnih medijev, slikarstva in videa v tridimenzionalnem prostoru.
V slikarstvu Stropnika zanima predvsem element gibanja, svoje slike zato dopolnjuje z dimenzijo časa. Vizualni ideji se torej približuje na dva načina: s slikarskimi sredstvi, torej barvo in obliko na eni strani, ter s projekcijami in gibanjem na drugi. Vsak medij pripoveduje isto zgodbo na različen način. Stropnik tako ustvarja samostojna umetniška dela, ki se povezujejo v neke nove celote.
Sebastjan Leban & Staš Kleindienst nameravata Nagrado OHO osvojiti skozi prizmo nekrokapitalizma, nekropolitike in nekroekonomije ter s problematiziranjem sodobne oblike ekspanzije neoliberalnega kapitalizma. Na nagrado gledata kot na eno izmed pozitivnejših tovrstnih dogodkov v Sloveniji, katerih namen je predstaviti mlajšo sodobno umetniško produkcijo. Pri umetniškem ustvarjanju ju sicer najbolj zanimajo reprezentativne strategije množic, položaj posameznika v tovrstnih mehanizmih in vloga gledalca kot sprejemnika vizualnih impulzov. Mediji s katerimi ustvarjata variirajo od slike, videa do multimedijskih praks in performansa.
Small but Dangers – Tanja Rojc in Simon Hudolin - Salči delujeta v tandemu od leta 2004. Njuno ustvarjanje je družbeno angažirano in pedagoško, ter delno vezano na kulturno umetniški center v Cerknem C. M. A. K. Sodelujeta tako na samostojnih kot na skupinskih razstavah v domačem prostoru, organizirata pa tudi mnoge ustvarjalne delavnice za otroke. Morda so ravno zaradi dela z mladimi v določenih segmentih njuna umetniška dela, risbe, stripi, slike, video produkcija, scenografija in animacije narejena skozi prizmo pravljično fantastičnega pogleda, ki ustvarja intimne bivanjske prostore z lastnim življenjem. Znotraj njih se gledalec izgubi in zaplava v povsem novi in le njemu lasten svet.
V Dunajskem Museums Quartirju v muzeju Kunsthale je razstavljen obsežen pregled serije del Matthewa Barneya z naslovom Drawing Restrains. Umetnik je s svojimi obširnimi serijami in skrbno izbrano simboliko temeljno zaznamoval svet umetnosti v preteklih dveh desetletjih. Njegovo mestoma kičasto slavo lahko primerjamo z obširno popularizacijo, ki so jo doživela Warholova dela, predvsem pa umetnik kot oseba.
Barneyevo delo je v preteklosti poleg neštetih superlativov poželo tudi očitke, da je spektakularnost in vizualna nasičenost njegovih del namenjena bolj samoafirmaciji, kakor pa dejanskemu umetniškemu izrazu. To trditev lahko podpremo z dejstvom, da je umetnik v ameriških medijih obravnavan kot hollywoodska zvezda. Je varovanec Guggenheimove kustosinje Nancy Spector, ki mu je omogočila finančno, prostorsko in medijsko mnogo bolj podprte projekte, kot bi si jih lahko kateri koli sodobni umetnik sploh predstavljal.
Mogoče je ravno to razlog, da se razstava začne z Barneyevimi najbolj konceptualnimi in najmanj spektakularnimi deli iz serije Drawing Restraint ali Omejevanje risanja, ki do zdaj obsega 16 video posnetkov performansov. Predvsem zgodnja črno bela dela, ki so nastala v njegovem studiu, v načinu priprave spominjajo na Beuysova dela, s komer so ga primerjali že mnogi analitiki. V video performanskih Barney s pomočjo raznih naprav, težavnih fizičnih položajev in protez omejuje možnost gibanja, zaradi česar postane risanje fizično zelo naporno. S tem izraža eno svojih temeljnih trditev. Saj vidi sorodnosti v umetniškem ustvarjanju in športni disciplini, ki ji je bil podvržen v zgodnjih letih pri treningu ameriškega nogometa. Ob videih so razstavljene tudi obsesivne risbe, ki so nastale v procesu performansov.
Od začetnih fizično napornih risanjih leta 1987 je Barney razvil kompleksen in kontroliran kodeks mitoloških in zgodovinskih kodifikacij, s katerimi slika svoj surrealni svet. Njegovo najobsežnejše in nedvomno najbolj priznano delo je serija petih filmov Cremaster. Leta 1995 je ustvaril prvi 40 minutni film Cremaster 4, sledili so mu še 1, 5, 2 in leta 2002 Cremaster 3. V filmih lahko zelo jasno prepoznamo tudi vse nivoje njegovega ustvarjanja, ki poleg mešanih medijev performansa, videa, instalacije, skulpture, filma in risanja, vsebujejo tudi pazljivo izbran nabor kvazi mitoloških asociacij in surrealnih alegorij.
Barneyev temeljni mitološki nabor, na katerem gradi svojo realnost je mešanica natančno izbranih fragmentov iz različnih mitologij, ki jih umetnik estetizira v popolnoma nov psihološki kodeks. Z osebami kot so pacifiški general Douglas MacArthur ali iluzionist Harry Houdini vključuje v svoj svet urbane militantne ameriške mitologije. Pomemben del Barneyeve skonstruirane mitologije predstavlja roman Hermanna Melvilla Moby Dick, ki govori o lovu na kite. V dela pa obsežno vključuje tudi surov prikaz šintoističnih obredov ter razvratne podobe iz dionističnih slavij.
Pri celotnem naboru izrazov uporablja predvsem tri simbolne elemente, ki dobijo v njegovem fantastičnem svetu ikonografske razsežnosti. Emblem silhuete nogometnega igrišča, se posebej pri Cremasonu pojavlja kot prostozidarska magična formula, oziroma obrtniški estetski označevalec umetnikove produkcije, ki pa ga zaradi pogoste asociativne uporabe v filmih kot grafične elemente ne moremo zreducirati na nivo logotipa.
Petrolejeva mast in različni plastični materiali mu služijo kot nenavadni kiparski material. Predvsem nas uporaba masti zopet spominja na Beuysove skulpture, vendar pa Barneyeve metamorfoze, ki jih s tem materialom ustvarja, presegajo zgolj kiparske kvalitete. Z različnimi plastičnimi materiali izraža fluidnost človeškega telesnega stanja. Prevprašuje tudi smisel jasnih spolnih diferenciacij in vloge prokreativnih organov, ki jih bolj ali manj eksplicitno upodablja tudi v risbah.
Različne oblike metamorfoz in protez uporablja tudi pri pogostem upodabljanju Satira spremljevalcev grškega boga vina in norosti Dioniza. Dioniz ima poleg dobronamerne razvratnosti tudi vlogo tistega, ki mu pripisujejo pozitivne učinke norosti in opuščanja kontrole, ki deluje premosorazmerno z Barneyevo idejo o umetnosti in športu. Satir pri Barneyu je tisti element, ki nas zapeljuje v norost in odvrača od linearne realnosti časa.
Na razstavi so razstavljen določeni deli iz videov Drawing Restraint 7 in 8, v katero je vključen ta del njegove mitologije. V ta dva videa zopet vključi velik telesni napor. Intenziteto satirovega notranjega konflikta izrazi v Drawing Restraint 7, kjer Satir vztrajno lovi svoj rep. V Drawing Restraint 8 pa smo priča borbi med dvema Satiroma.
Barneyeva dela na umetnostnem trgu kotirajo preko milijonov dolarjev, kar se nam mogoče vedno zdi precej absurdno. Vendar moramo kljub navidez zelo naključnim zlorabam in goli estetizaciji nekaterih mitologij, kot se to primeri z šintoistično estetiko in romantiziranjem lova na kite v Drawing Restraint 9, Barneyu priznati precejšno mero psihološke globine. Zelo koristno pa je, da vsaj del njegovega opusa vidimo na kupu, saj bi nas zgolj fragment, utegnil privesti do napačnega sklepanja.
Oddajo so vsebinsko pripravili Miha Colner, Ida Hiršenfelder in Tanja Pavlič, za tehnično izvedbo je poskrbel Božo, brala pa sta Rok in Jaka.
Komentarji
komentiraj >>