Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Erotično - Močni Četrtkov jutranji program (5371 bralcev)
Četrtek, 10. 4. 2008
Anže



07.00 Vklop
07.05 BRITOFF
07.25 TOPLA BUNDA
08.00 DVA KRONIKA + BRITOFF
08.32 NAGRADNA IGRA
09.05 BRITOFF
09.30 SLOVENSKI REKI IN POTOKI
09.40 ZAPIRAMO OBZORJA
Povezava do prejšnjega (03.04.2008) Četrtkovega jutranjega programa: -KLIK-









TOPLA BUNDA
V današnji Topli bundi prepeva Čobi (podobnost izgovorjave z angleško besedo chubby je zgolj naključna...kao) s komadoma Ova tiha noč in Nekada si moja bila.

Danes v Topli bundi Čobi z malo ploščo, ki je bila izdana leta '74 za Založbo kaset in plošč RTV Ljubljana
////////////////////////////////////////////////////////////
Ova tiha noć
////////////////////////////////////////////////////////////
Lep pozdrav v najbolj topli oddaji na 89'3 MHz Ukw stereo. Če vas je tale glas slučajno zmrazil in vam verjetno po glavi hodijo misli kot: »Yassa mlajši sedaj dela v haremu in je postal evnuh«, ali »a je odšel med dunajske dečke?«, vas lahko potolažimo, da Yassa mlajši ŠE ima jajca! In da je danes le zaupal svoje misli, drugemu glasovnemu vmesniku, kar pomeni, da bodo besede plule med ustnicami ene od zgodaj delovnih erešovk.

Danes uživamo v mojstrovinah enega izmed težko-kategornikov jugoslovanske glasbene scene. Kajti Vladimir Savčić, kot ga je ob rojstvu radostno poimenovala mati, je bil frontmen nekoč megaznane zasedbe Pro arte. Drug razlog zakaj smo ga uvrstili v najelitnejšo – težko - kategorijo pa poiščite na naši spletni strani www.radiostudent.si, s klikom na četrtkov jutranji program, kjer se vam bo odgovor prikazal v črnih sončnih očalih.

Ravnokar v podlagi poslušamo prvi kaliber po naslovu Ova tiha noć. Čemu noč, ko pa je sedaj jutro? Predvsem za tiste zmedene poslušalce, ki so žrtev težke kapitalistične ureditve družbe in v tem trenutku grizejo delavske žulje, ko pa bi v teh urah lahko spali in bi de facto za te duše bila še tiha noč. In da vam razvozljamo še metaforo, ki se vleče skozi ves komad, kot na primer v naslednjem verzu: Draga neče doč, više nemam nje. Seveda. Čobi je mojstrsko personificiral posteljo. Toplo posteljo.
/////////////////////////////////////////////////////////////
Nekada moja si bila
/////////////////////////////////////////////////////////////

Druga stran male vinilke s skladbo Nekada moja si bila, pa že priča o grenkem spoznanju. Čobi izriše moment, ko delavec spozna, da je jutranje ravnanje rjuh le še preteklost: Nekada moja si bila, a više ti ništa ne značim. Sanje o najslajšem jutranjem poležavanju tja do desete zjutraj so se dokončno razblinile. In sedaj najverjetneje v postelji leži cimer, ki je po prekrokani noči, zjutraj zamešal ležišče, ali kot pravi Čobi: Drugi je u srcu tvom.

Dragi razočarani ljubitelji jutranjega gledanja notranjega površine vaših vek, če upate vsaj še na kakšno Čobijevo vižo v živo, je tukaj še eno razočaranje. Zamudili ste ga namreč v soboto v športni dvorani v Cerkljah. Mogoče pa si neprespane duše lahko vsaj za silo odpočijete v dnevno-NOČNEM baru Čobi na ulici Štefana Kovača 2 v Beltincih.

Janez Salan Yassa mlajši se zahvaljuje Yassi starejšemu in zavida prekmurcem.

Danes je ob jutranji kavi odo izumrli umetnosti, ki se je imenovala jutranje spanje, pel Čobi s skladbama Ova tiha noć in Nekada moja si bila izdanima na mali plošči iz leta '74 za Založbo kaset in plošč RTV Ljubljana.






Slovenski reki ...

... in potoki!


Danes - Nevljica in ... možganske operacije.

**********

Nekje tam čisto na robu
močvirja je koča. Vanjo
zatekam se, kadar od blodenj
po ločju sem truden in kadar
scefran sem od zob krokodiljih
in od sveta že odpisan.

**********

Sedim torej takole na verandi pred kočo in dremljem na soncu, poslušajoč uspavalno šumljanje Nevljice, ko nekdo nedaleč mastno - prdne.

Še na pol v snu rečem: Tukej moram naprej zamerkat, de v eni tovaršiji perdet
je vender vselej nespodobnu. Kdor tedej za volo zdravja perdca zaderžat nesme, nej ga saj s kašlenjam in vsekavanjam sprejmi, de se ne bo slišal.

Oni nosljaje odgovori nekaj res nepričakovanega:

Mirabilis Egretudo occulta est.

Madonca, sej to je pa kolega! Član starodavnega in skrivnostnega društva, silnejšega od Iluminatov, bogatejšega od Templarjev in višesegajočega od Raelijancev: Čebélar je!

Odprem oči, da ga pozdravim, pa me prizor čisto šokira. Kolega je bil v bistvu -kolegica. Predvsem pa je bila dolgonosa, čudnozoba in kosmata. Štiri metre visoka, devet dolga, prek sto ton žive teže. Mogočna in ljubka.

Mamutka.

Ti, tam gor pri potočki zijalki te nucajo, reče in se usede v lužo, da me premoči.

Kaj pa je spet?

Banda kromanjonska se je name spravila in sem enega z drevesa zbila, zdaj ga pa glavca boli in je ves bogi. In vsi na pomagaj kličejo in jokajo, ko pa puščice vame streljajo, je pa vse kul!

Tečna mamutka mi pokaže bok s starim vrezom. Namažem z žavbami, jo zajaham in odrineva v selišče.

In, stara, kaj se je zgodil?

Ma, en bizgec, oni iz taspodnje jame - sej veš, kateri je ... oni slikar, ki skoz po stenah neki riše, da se mu vsi smejijo.

Ja, vem kateri je ...

No, so šli na jelene, in ta tip spleza na drevo in čaka, da gre pogon mimo. Valda je zgrešu drevo in zlezu na onega, pod katerim jaz dostikrat dremljem.

A, na tiso? A je zmešan?

Ja, pa slep tudi. Skratka, pridem mimo in on ne da bi pogledal, kdo je, ustreli. Jaz skočim, mater kako zapečejo te tanove kremenove! - pa budnem v mojo tiso, on pa, štorast kot je, čofne dol.

Jej, jej ...

No, je zgleda se je butnil v eno vejo al kaj. Nezavesten je bil, ko so ga našli. Med padanjem z glavo butne v eno vejo in se nezavesten zloži po tleh. Ona njegova grda žena je roke vila, pamži so jokal. Ma sploh ni blo panike - tip se je zbudu čez slabo urco, mal jamral da ga boli glava - ampak razen par prask je bil cel. Čist.

Pretres možganov, če jih sploh ima, se zarežim.

Ma ja. To je bilo tri tedne nazaj. Tipa pa zmeri bolj boli glava. Ne more slikat, ne more lovit, lačna je doma družina, dosti je gorja. In so otroc prišli k meni in prosil, če te lahko pripeljem.

V tem prispeva do selišča. Splezam dol z mamutke, ki grdo gleda kromanjonce, in grem v slikarjevo jamo.

Na hitro ga pregledam in narekujem mamutki, ki je v prostem času medicinska sestra, ker zna edina tam naokrog pisat.

Piši: pacient ima subduralni hematom v parietalnem režnju zgoraj levo. Trepanatio cranium. Operacija - ti, kdaj sva frej? se obrnem k mamutki, ki se zareži, polista po koledarju in reče:

Jutri ob pol dvanajstih, v dvojki.

Interne fore, kaj moremo.

No, naslednji dan tipa odnesejo v jamo, se pravi, operacijsko salo dve, in ga položijo na bizonje kože. Jaz se preoblečem, mamutka brusi nože in svedre, nakar začnemo.

Mamutka položi rilec revežu na vrat in reče:

pacient stabilen, pulz oseminsedemdeset, tlak sto petnajst skozi sedemdeset, saturacija osemindevedeset procentov.

Pomežiknem ji in rečem: skalpel, šestico!

Takrat se začne usajat žena od štora, češ, kje je pa anestezija. Mamutka jo zgrabi z rilcem in vrže ven:

To je možganska operacija, kakšna anestezija lepovasprosim, dejte jo prosim takoj spravit ven iz operacijske!

Operacija je preprosta - najprej naredim dva reza na koži na vrhu glave tako, da se prekrižata, in odmaknem kožo, da se pokaže lobanjska kost nad hematomom. Potem mi mamutka poda kamnit sveder, jaz pa zavrtam.

Najprej gre enostavno, potem pa se malo zakomplicira - kost je trda in je treba fejst pritiskat; samo če lobanjo prebijem prehitro, bo šel sveder čez možgane in fertik.

Mamutka mi z rilcem popivna pot s čela in pomirjujoče pravi:

pacient stabilen, pulz sedemdeset, tlak malo raste, ma ni panike. Saturacija nad črto, doktor.

Operacija je šla dobro.Zasvedral sem gladko in natančno, možganske membrane se tudi dotaknil nisem. Žaga! rečem mamutki, da mi jo poda.

A bi kakšno muziko, doktor? Baje tukaj zna en na trstenke špilat...

Komot. No, z žago sem izrezal okrogel kos lobanje, ene 5 cm v premeru. Mamutka se nagne nad odprtino in si dela zapiske:

... intraoperacijska evaluacija je pokazala, da je hematom res velik ...

Kost dam kromanjoncem, da bodo z njo duhove klicali, mamutka mi poda manjši skalpel, s katerim prerežem membrano. Spodaj je precejšna zbrka sveže in že strjene krvi, ki pritiska na možgane in našemu junaku povzroča neznosne glavobole.

Sukcija, sestra! rečem mamutki, ki s svojim rilcem posesa hematom.

Fuj, si spet nore gobe jedu, narkoman! se namrdne in spravi kri za kasnejšo analizo.

Operacija se bliža koncu. Že prej sva z mamutko iz kosa trdega lesa izdelala pokrov, ki bo nadomestil manjkajoči del kosti. Namestim pokrov, potegnem kožo čezenj in prepustim spretnemu mamutkinemu rilcu, da zašije ureze. V tem res uživa, čeprav za moj okus polomi preveč šivank ...

Operacija je končana, pacient je malo izčrpan, a dobre volje. Glavobolov ni več. Bogovi naklonjeni, uspeh na celi črti. Mamutka me taplja z rilcem po rami in se dere

Konzilij jutri ob šestih, zdej pa na pivo!



**********
Takrat se zbudim, sonce je že skoraj zašlo. Sem pa točno vedel, da je operiranec potem živel še deset let. Nekega dne - tako gre to - pa je umrl in so ga pokopali.

Potem so ga pa arheologi odkopali.

In so bili osupli - gledal so v dvajset tisoč let staro lobanjo, ki je kazala očitne znake uspešne možganske opreacije. Trepanacije. Ki so jo praljudje delali precej rutinsko, kolikor vemo danes.

Tudi mamutka Neža je poginila, in tudi njo smo našli; nedaleč od koče, kjer sem dremal, v produ reke Nevljice.

Zamežikal sem in šel v kočo. In - kot v sanjah - spet zaslišal nosljajoči glas moje mamutke:

....
Nekje tam čisto na robu
močvirja je koča. Vanjo
zatekam se, kadar od blodenj
po ločju sem truden in kadar
scefran sem od zob krokodiljih
in od sveta že odpisan.
Takrat z zadnjo silo se zvlečem
v to kočo, v njej skuham si čaja,
izpovem se staremu mačku,
svojemu psihiatru, izpuham iz pipe v nebo sive misli,
rečem zbogom in spet grem dalje.
Ah, dobro je, vzkliknem življenju,
da si si izmislilo takšne koče,
posebno če v njih so mački,
ki predejo bele povoje
in nas povijajo vanje,
kadar nas svet že odpiše.


Slovenske reke in potoke pripravlja Saša




ZAPIRAMO OBZORJA

HATE ETERNAL : BRINGER OF STORMS



Hate Eternal so pravkar izdali enega najlepših in najagresivnejših metalskih epitafov. Plošča Fury & Flames je v celoti inspirirana od in posvečena preminulemu basistu in ustanovnemu članu Jaredu Andersonu, ki je ustanovil skupino dobrih 13 let nazaj skupaj s kitaristom/vokalistom/ »mastermindom« Erikom Rutanom.
Rutan je v prvi vrsti s četrto ploščo (izšla za Metal Blade Records) poskušal ovekovečiti spomin na preminulega prijatelja, vendar pa je plošča tudi dokaz, da Rutan ne želi prekiniti s glasbenim ustvarjanjem. Kmalu po izidu plošče I, Monarch sta skupino zapustila najprej bobnar Derek Roddy , nato pa še basist Randy Pyro . Če to ni bilo dovolj, je Andersonova smrt (le-ta je medtem že bil izstopil iz benda, a je razmišljal o vrnitvi nazaj) bila kaplja čez rob. In Hate Eternal bi skoraj bili dokončno pokopani.
A Erik Rutan je raje zbral vse moči in ideje ter v lastnem studiju na Floridi odločil posneti album Fury & Flames. Na pomoč so mu pristopili »Paganini death metalskega basa« Alex Webster (znan tudi kot basist skupine Cannibal Corpse), bobnar Jade Simonetto in kitarist Shaune Kelley , ki je z Erikom nekoč igral v zasedbi Ripping Corpse.
Album je izredno blizu drugi plošči z naslovom King Of All Kings, le da je mnogo bolj agresivna, besedilno pa se na Rutanov način ves čas vrti okoli spomina na Andersona. Pesem, ki smo jo poslušali, Bringer Of Storms, je ena izmed bolj osebno izpovednih in pretresljivih pesmi na albumu, zanjo pa je skupina tudi posnela spot.
Skupino si boste lahko ogledali 15. maja v Gala Hali na Metelkovi, ko bodo v sklopu evropske turneje nastopili pri nas, z njimi pa še grinderski ekstravagantneži Cephalic Carnage, death thrasherji Skeletonwitch, death metalci Deadborn in tehnični death metalci Man Must Die. Koncert organizira Dirty Skunks.

Obzorja je zapiral Ivan Cepanec - Tegla.



Komentarji
komentiraj >>

Re: Erotično - Močni Četrtkov jutranji program
Saša [10/04/2008]

aja, pri reki in potoku pozabil navesti, da si gre lahko vsak pogledat mamutko Nežo - njeno okostje, ki so ga izkopali iz Nevljice, krasi Prirodoslovni muzej Slovenije in je njegov zaščitni znak. Saša
odgovori >>