Če smo se nazadnje odpravili od Kraljevega parka do konca ulice Royalle na en slasten kebab čistokrvnega belgijskega porekla, se bomo tokrat ustavili kar sredi poti. Pri številki sto dvaintrideset. Sredi bolj ali manj na bruseljski način urejenih pročelij izstopa stavba, ki bi jo lahko primerjali z minimundusom evropskega parlamenta. Na številki sto dvaintrideset pozornost mimoidočega pritegne sedem raznolikih zastav, ki kraljujejo nad ulico ...
Če smo se nazadnje odpravili od Kraljevega parka do konca ulice Royalle na en slasten kebab čistokrvnega belgijskega porekla, se bomo tokrat ustavili kar sredi poti. Pri številki sto dvaintrideset. Sredi bolj ali manj na bruseljski način urejenih pročelij izstopa stavba, ki bi jo lahko primerjali z minimundusom evropskega parlamenta. Na številki sto dvaintrideset pozornost mimoidočega pritegne sedem raznolikih zastav, ki kraljujejo nad ulico.
Skupnost na Rue Royalle sto dvaintrideset ni običajen skvot. Novi prišleki, ki so prej bivali v bližnji cerkvi, so takoj kontaktirali lokalno oblast, da bi začeli pogajanja za vselitev v 5-nadstropno opuščeno stavbo. Pogajanja so bila očitno uspešna: lokalna skupnost jim danes sofinancira polovico stroškov za elektriko in jim omogoča brezplačne telefonske klice doma in v tujino. In kar je najpomembnejše - pusti jim bivati.
Vseeno pa so se novi vseljenci še dodatno organizirali, da bi si kar najbolj olajšali in omogočili skupno bivanje. V množici raznolikih posameznikov to namreč ni povsem samoumevno. Oziroma kot bi rekel Philip, šef birokratsko-prevajalskih poslov na sto dvaintrideset: "Soglasja so stvar maratona in ne šprinta." Vsak posameznik je vključen v prostovoljne aktivnosti, ki omogočajo praktično funkcioniranje skupnosti: tako so nekateri zadolženi za kuhinjo, drugi za nakupe, tretji za finance in podobno. Vsak član tudi prispeva devetnajst evrov mesečno za stroške bivanja.
Vendar pa je v eni od birokratskih prestolnic Evropske unije tudi ta skromen znesek za nekatere prevelik izdatek. V Bruslju je vsak peti brezposeln, skoraj polovica otrok živi v gospodinjstvih brez rednih dohodkov in četrtina prejemnikov socialne pomoči ima manj kot petindvajset let. Polovica prebivalcev se s svojimi prihodki ne more prebiti skozi mesec. Največji del izdatkov, kar eno četrtino, zahteva čedalje višja najemnina, sledi ji položnica za elektriko, stroški zdravstvene oskrbe ter davki.
Stanujoči na sto dvaintridesetki poskušajo pridobiti finančna sredstva prek lastne nevladne organizacije, ki poleg tega, da pomaga brezdomcem in ljudem brez papirjev, tudi prireja različne kulturne dogodke. S tem pa dobijo možnost tudi tisti, ki drugače ostajajo na obrobju kulturnega potroštništva, ki velikokrat kruto selekcionira med tistimi, ki imajo možnost, in preostalimi, ki jih potem nekako kar ni.
Žal pa je k selekcioniranju zaradi pomanjkanja prostora prisiljenih tudi trenutno petinpetdeset članov skupnosti na bruseljski Kraljevi ulici. Poleg sob za stalne se v stavbi nahajajo tudi štiri tranzitne sobe za ljudi, ki res nimajo kam iti, kot sami pravijo, ter tri sobe, kjer lahko ostane kdor koli, a za največ tri noči. Zato, mladi ali stari, saj sploh ni važno, le da ste tapravi, pozor! Baje bodo vsakega vašega obiska zelo veseli. Tako vsaj pravijo.
Skupnost na Rue Royalle sto dvaintrideset ni običajen skvot, saj ima sklenjeno pogodbo z občino o legalnem bivanju v stavbi. Skvoterji pa niso le alternativci, ki se ne želijo podrediti splošno sprejetemu družbenemu redu, temveč so velikokrat posamezniki, ki jih je družba potisnila na obrobje tako v ekonomskem kot tudi socialnem smislu. Skvoter je danes obravnaven kot institucionalni disident, saj ne priznava splošnih praks. Vendar je njegovo povsem individualistično delovanje popolnoma etično. Kar se torej skvoterjem očita, je njihova prevelika družbena angažiranost.
Glede na to, da je v modi miselnost individualizma, bi morala družba skvoterje obravnavati kot ubogljive posameznike, ne pa da se skvote zapira, njegove prebivalce pa preganja. Četudi to pomeni le še eno od grotesknih dejanj oblasti. Ali ne drži, da ko se nekje en skvot zapre, se drugje že novi odpre?
Mogoče pa oblast skvote zavrača, ker s svojim obstojem in delovanjem opozarjajo na še vedno prisotne družbene razlike in krivice. Ideje skvoterstva izhajajo iz Marxa in Engelsa ter njune kritike družbenega boja. Model nepravične delitve pa reinkarnirajo tudi vsi poskusi odprave revščine in pomoči depriviligiranim, ko se nevladne organizacije lahko ukvarjajo le z kurativo, namesto da bi se vprašale o preventivi. Sem spada tudi Bill Gates, ki s svojim novim, vsakih šest ur na novo prisluženim milijonom dolarjev lahko le celi rane Afrike.
Ali ste se že kdaj vprašali, zakaj srečamo na cesti ljudi brez strehe nad glavo, medtem ko se vsakodnevno sprehajamo mimo praznih in opuščenih stavb? Eden od belgijskih zakonov omogoča, da se lahko v državno stavbo, ki je neuporabljena več kot dve leti, vseli vsak, ki jo je sposoben vzdrževati. Zakaj pa potem zgradbe še vedno samevajo in propadajo? Etična dilema prioritete je pri nelogični stanovanjski stiski edina logična stvar. Kdo ima prioriteto pri iskanju nastanitve: žrtev naravne nesreče ali dolgoletni brezdomec?
Alternativne skupnosti pa s svojim delovanjem in organizacijo predstavljajo še eno nevarnost obstoječemu redu, ki favorizira racionalnega akterja, ki mora trošiti, da se lahko vzdržuje svet multinacionalk in političnih lobijev. Te skupnosti oblikujejo družbo, v kateri se vsakdo lahko primerja z vsakim ter pridobi spoštovanje ne glede na poklic ali denar, ki ga zasluži. Cenjene so različne aktivnosti, ki jih posameznik opravlja v javnem prostoru za javno dobro. Ena osrednjih psihosocialnih funkcij skvota oziroma preostalih alternativ alternativi je, da omogoča posamezniku pridobiti človeško dostojanstvo.
Iz Bruslja za Radio Študent Ana Podvršič.
Komentarji
komentiraj >>