Fascinantni impro nastopi Rhodie Davisa, Lucia Capece-ja, Axla Dörnerja in Diega Chamyja v okviru serialke Labor Sonor; Pompozna predstavitev nove Yamahine audio-vizualne igracke Tenori-on s To Rococco Rot, Pole in drugimi v vlogi prezentatorjev; Avstralski znanci The Devastations v dobri formi kot predvozaci benda Blonde Redhead na njihovi pravkar zaceti evropski turneji (v celoti!)
* Tale teden se je v Berlinu začel silovito, vsaj kar se zvočnega dogajanje tiče. V ponedeljek je naše uho končno zasačilo enega izmed večerov Labor Sonor v simpatičnem placu z imenom KuLe sredi famozne galerijske ulice AugustStrasse. Gre za večere improvizirane muzike, ki jih enkrat do dvakrat mesečno organizira lokalna impro ekipa z Andreo Neumann na čelu.
Tokrat se je začelo z enim razvlečenim in patetičnim nastopom berlinske performerke, katere ime ne bomo po nemarnem niti omenjali, zato da lahko posvetimo več pozornosti odličnima nastopoma, ki sta sledila.
Prvi duo sta bila Rhodrie Davies, ki se je v impro svetu proslavil s samosvojim tretmajem električne harfe in pa Argentinec Lucio Capece, ki smo ga pri nas že videli lani v duetu s Toshijem Nakamuro. Lucio je tokrat igral na zadevo, ki spominja na harmonij v predalu, zadeva je indijskega izvora, sliši pa na ime »shurti box«. Izjemno zanimiva kombinacija dveh nevsakdanjih glasbil, katerih specifične zvoke sta Rhodri in Lucio preparirala še preko efektov in ustvarila minimalistično, meditativno, a hkrati izjemno zanimivo, dinamično zvočno atmosferiko.
Drugi duo, druga zgodba zase: Axel Dörner – eden izmed herojev nove muzike, ki smo ga v Ljubljani videli tudi na Jazz Festivalu skupaj z Lolito – in neverjetni argentinski performer, Diego Chamy, sta predstavila svoj novi album » What matters to Ali«. Axel se je držal svoje flofotajoče trobente, Diego pa je dal svoje perkusije popolnoma na stran in izvajal v bistvu teatrski performans, mešanico najboljših momentov zgodnjih nemih burlesk in novodobnega provokativnega performensa. Intenzivno, napeto, humorno, osvobajajoče in zelo osvežilno. Ena najboljših zvočno-teatrskih predstav, kar jih je moje uho videlo.
Torek je intenzivnost ponudbe tega tedna dvignil še za stopnjo više. Uho je moralo skakati čez železniško postajo Ostbanhof, ki se nahaja med dvema kultnima placema v Friedrichsheinu. V klubu Maria je bil koncert ameriških indijev Blonde Redhead in avstralskih rokerjev The Devastations, čez železnico, v notoričnem klubu Berghain, pa se je odvijala predstavitev najnovejše audio-vizualne igračke Tenori-on. Najprej smo šli čekirat stare znance The Devastations, ki smo jih v Ljubljani nazadnje videli kot predskupino Tindersticks, medtem pa so se z dvema novima albumoma prebili na založbo Beggars Banquet in začeli malo bolj resno jahati svetovne festivale in turneje. Nastop jim je bil oster, melanholija njihovih komadov se je utopila v suverenem nastopu in nojzerskih izpadih. Fino jih je bilo videt v dobri formi!
Uho je potem šibalo čez progo, da vidi to Yamahino čudo, ki se mu reče Tenori-on. V prepolni hali impresivnega »industrial« interierja sta japonska inventorja te igračke izvedla predstavitev projekta, ki je v bistvu zelo domiseln in privlačen sekvencer in sampler, ki skupaj z soundi in ritmičnimi vzorci generira tudi svetlobne efekte. Gre za sicer zelo inventivno igračko, ki dobro funkcionira za one-man A/V performense, v kombinaciji z ostalimi inštrumenti in zvočnimi viri pa se njegova uporabnost precej izgubi, kar se je nazorno pokazalo tudi pri nastopu To Rococco Rot, kjer je Robert Lippok z uporabo Tenori-ona prej povzročil linearnost kot pa dinamičnost nastopa. Samo upamo lahko, da sta uporabnost Tenori-ona kaj bolje upravičila Stefan Betke-Pole in Stewart Walker, ki sta nastopila kasneje, in katerih dveh naše Uho ni več zaznalo, ker je hitelo nazaj čez tire, da je lahko ujelo zadnjih 10 minut zaspanega bisa trojke Blonde Redhead in spilo pivo z avstralskimi kerlci Devastations.
Teden se končuje v podobnem zaletu kot se je začel – jutri se začenja izjemen festival / serialka, ki jo pod imenom »My Favourite Things – festival za boben in elektroniko« fura Hanno Leichtmann alias Static, v treh večerih zajema izredne kombinacije: Vladislav Delay Quartet z Miko Vainom ter Luciom Capecejem, nov pankerski projekt od T.Rauschmireja, prvoligaški bobnar Paul Lovens bo igral s Claytonom Thomasom, David Moss in še precej tega. Poročamo naslednjič!
Pripravil Matjaž Manček
Komentarji
komentiraj >>