Torek, 15. 4. 2008
goran
Goran Kompoš recenzira novo podtalno disko senzacijo in New Yorka, Hercules & Love Affair ... (v celoti!)
* Še pred mesecem in pol je le malokdo slišal za projekt Hercules and Love Affair, danes pa bi verjetno že kar težko našli angažiranega ljubitelja glasbe, ki o njujorški druščini pod taktirko Andya Butlerja ne bi vedel ničesar. In kako lahko glasbena neznanka praktično čez noč pristane v središču pozornosti? Eden od načinov je gotovo tudi ta, da te posvoji sila priljubljena etiketa DFA Records, ki jo širši krog ljubiteljev glasbe kakopak pozna predvsem skozi njenega soustanovitelja Jamesa Murphya in njegov famozen LCD Soundsystem. Seveda pa ob tem ne sme izostati všečna glasba in Hercules and Love Affair se s svojim prvencem le-te lotijo precej prepričljivo. Z isto-imenskim albumom se podajo na sled plesnih praks iz konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let, ko sta klubsko dogajanje krojili disko in house glasba.
V svoji prvi inkarnaciji si je disko pot v mainstream utrl iz podtalja, v zadnjem revivalu pa se dogaja ravno nasprotno, če je o pravem revivalu seveda sploh moč govoriti, saj je disko estetika v pop glasbi prisotna praktično ves čas. Kakorkoli že, Madonna in Kylie Minogue v zadnjem času ne puščata nobenih dvomov o tem, od kot črpata ideje, medtem pa v tistih nekoliko manj mainstreamovskih klubih prednjači predvsem house-electro, ki pa zdaj tudi skozi glasbo Hercules and Love Affair dobiva močno konkurenco. V domačem New Yorku je Butlerja namreč že požrla trendovska plesna sredina, za enega nosilcev programa pa so ga kljub temu, da je pravzaprav šele vstopil v glasbeno areno, postavili tudi na letošnjem Sonarju.
Andrew Butler se je s plesno glasbo spoznal v rodnem Denverju, kjer je pri petnajstih vrtel glasbo v enem od tamkajšnjih klubov, še bolj aktivno pa se je glasbene kariere oprijel po selitvi v Brooklyn, in v lanskem letu je pri DFA-ju izdal tudi svojo prvo dvanajstinčnico. Že pod to se je kot soproducent podpisal Tim Goldsworthy, sicer tesen sodelavec Jamesa Murphya, solastnik založbe DFA, pa tudi soustanovitelj Mo’Waxa. Estetika s plošče ‘Classique #2 / Roar’ se je napajala predvsem iz čikaškega housa in je bila za Goldsworthya, sicer cenjenega producenta v pop-elektronski in plesno-punkovski glasbi, nek razmeroma nov teren, ki pa se ga je očitno lotil zelo uspešno. A še bolj kot Goldsworthyev vložek, je v bobniče zbodel Butlerjev izbor vokalistov. Ne toliko novinke Kim Ann Foxman, kot pa ta hip enega najbolj dejavnih pevcev Antonya Hegartya iz zasedbe Antony and the Johnsons, ki je nedvomno pospešil prepoznavnost kolektiva. Četverica je moči pod kreativnim vodstvom Butlerja ponovno združila pri aktualnem albumu, pridružila pa se jim je še ena razmeroma sveža vokalistka, ki sliši na ime Nomi in zaenkrat zaokrožuje jedro projekta Hercules and Love Affair.
Druščina z dolgometražcem čikaški house postavi ob stran in v prvi plan potisne disko estetiko. Če odmislimo sodobne produkcijske prijeme, bi ploščo celo zlahka poslali kakšnih trideset let v preteklost, ko je s klubskih plesišč odmevala glasba Donne Summer, Giorgia Moroderja, Village People, Sylvestra in drugih, ki so s svojo glasbo povezali subkulturo in mainstream. Butler se dobro loti prav vseh produkcijskih domislic svojih predhodnikov. Posluži se akustično odigranih inštrumentalnih linij, kjer se mu to zdi potrebno, Antonyjev androgeni vokal je kot nalašč za gejevske himne, pa tudi večina skladb je kljub sodobnim hitrejšim standardom dovolj plesno orientiranih. Kljub izjemno izdelani estetiki pa manjka tisti ključni element, ki glasbo prej omenjenih disko eminentnežev še danes navdušujoče umešča na plesni podij. Pogrešamo namreč energijo, oziroma tisto zmožnost dviga razpoloženja, ki poslušalca spravi v evforijo. Namesto tega nam Hercules and Love Affair servirajo melanholičnost, ki se skozi repetitivnost še stopnjuje in tako bo po plošči bržkone prej posegla »indie« mladež in ne ljubitelji energične plesne glasbe, katerim je plošča verjetno namenjena. In če smo že prikrajšani za veseljaškost, bi pričakovali vsaj kanček perverznosti, saj nenazadnje že v imenu izkazujejo apetit po dečkih in deklicah. A žal ostanemo lačni tudi po slednjem.
Hercules and Love Affair vsled melanholičnega razpoloženja in otopelosti, ki jo skozi tekste mestoma pripeljejo že na rob patetike, izvrstno sovpadejo v trendovske indie smernice. Znotraj teh pa v resnici opravičijo hvalospeve s strani kritiške srenje, ki narekuje glasbene trende, v katerih otožnost vedno znova zasenči duhovitost. V izrazu zasedbe Antony and the Johnsons je tako razmerje sicer povsem prijetno, vendar pa bi nam vsaj v plesni glasbi pretirano težka vsebina lahko bila prihranjena. Kljub vsemu pa album postreže z nekaj solidnimi skladbami, med drugim tudi z odličnim singlom ’Blind’, ki obeta, da od Butlerja in druščine v prihodnosti morda vseeno dobimo kakšno bolj sočno kost.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >> Re: HERCULES & LOVE AFFAIR: Hercules & Love Affair (DFA, 2008) (ponovitev 22.
kučma [15/04/2008]
Plata je dbest!! Ampak tale spot je pa en jajc.
odgovori >>
Re: HERCULES & LOVE AFFAIR: Hercules & Love Affair (DFA, 2008) (ponovitev 22.
goran [15/04/2008]
mal poskuša asociirat na hedonizem innit? žal pa vse ostane pri poizkusih..tako kot na plati. preveč so se šlepali na trende. no sej morda je to tisto kar so želeli in v tem primeru jim je odlično uspelo. ampak nekega glasbenega presežka (z izjmo dveh ali treh komadov) pa niso skup spravli po mojem (skromnem) mnenju.
odgovori >>
Re: HERCULES & LOVE AFFAIR: Hercules & Love Affair (DFA, 2008) (ponovitev 22.
kučma [15/04/2008]
Jah trendi gor al dol. In presežki tud. Mene plata spravlja v dobro voljo pa všeč mi je Antony zraven! To ni zdej baš neka strokovna ocena :) ampak mislim, da vseeno nekaj šteje a ne?
odgovori >>
Re: HERCULES & LOVE AFFAIR: Hercules & Love Affair (DFA, 2008) (ponovitev 22.
goran [15/04/2008]
ja to je po mojem glavni point glasbe. name ima npr. popolnoma nasproten učinek. ob vsem tem trpljenju bi si najraje ponožkal zapestja. ni prvič, da se s kom 'glasbeno' ne strinjam : )
odgovori >>