Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
DPU poročilo - 17.4.2008 (4421 bralcev)
Ponedeljek, 21. 4. 2008
DPU



Poročilo enaindvajsetega predavanja Delavsko-punkerske univerze v okviru tematskega ciklusa »Totalitarizem«, ki je potekalo v četrtek, 17. aprila, v klubu Gromka na Metelkovi. O razmerju med totalitarizmom in arhitekturo je predaval Srečko Horvat, mladi teoretik iz Zagreba, ki je predavanje naslovil z retoričnim vprašanjem: »Kaj je totalitarizem brez arhitekture?«

Poročilo enaindvajsetega predavanja Delavsko-punkerske univerze v okviru tematskega ciklusa »Totalitarizem«, ki je potekalo v četrtek, 17. aprila, v klubu Gromka na Metelkovi. O razmerju med totalitarizmom in arhitekturo je predaval Srečko Horvat, mladi teoretik iz Zagreba, ki je predavanje naslovil z retoričnim vprašanjem: »Kaj je totalitarizem brez arhitekture?«

Horvatova temeljna teza se je glasila, da totalitarizma brez arhitekture preprosto ne bi bilo. Kot volja epohe, prevedena v prostor, je arhitektura konstitutivnega pomena za vsak totalitarni režim. Začetek in razvoj različnih totalitarizmov zato najlažje prepoznamo, če analiziramo njim pripadajoče arhitekturne načrte, kajti prav tu najdejo svojo prvo legitimacijo. Ni naključje, denimo, da je natančno premišljeno scenografijo Hitlerjevih najslavnejših govorov, katere namen je bil simbolizirati vso moč in razkošje nacističnega projekta, dizajniral prav Albert Speer, Hitlerjev osebni arhitekt. Svojo osrednjo misel je predavatelj s pomočjo bogatega vizualnega materiala prikazal na primeru Hitlerjevega nacizma, Mussolinijevega fašizma in stalinizma.

Zloglasna trojica totalitarnih vodij, Hitler, Mussolini in Stalin, je že zgodaj opazila izjemno moč, ki jo v sebi skrivajo zgradbe. Prvi pomenljivi primer totalitarističnega urbanizma in arhitekture predstavlja Mussolinijeva izgradnja fašističnega Rima, ki je kmalu zatem služila kot zgled za Hitlerjev Berlin in Stalinovo Moskvo. Leta 1930 je bil že docela uradno sprejet urbanistični plan novega, »petega«, Rima, ki bi iz bogate imperialistične rimske zgodovine in arhitektonske zapuščine izvlekel tisto najstanovitnejše.

Med najvažnejše propagandne projekte fašizma tako spada odprtje »Vie dell`impero« (Ulice imperija), ki je spojila fašistični Rim z Areno, simbolom nekdanje slave. Gledano iz zraka je »Via dell`impero« predstavljala semiološko unifikacijo Italije, saj je skupaj z »Via dei Trionfi« (Ulico zmagoslavja) in »Via del Mare« (Ulico morja) obkrožila in spojila antični Rim v novo mesto imperija.

No, kakor njegov italijanski kolega, je bil tudi Hitler veliki oboževalec imperialističnega Rima, ki ga je sam smatral za zgodnje arijsko cesarstvo, od katerega je tudi prevzel arhitekturo in jo spojil z elementi neoklasicizma ter art decoja. Najpomembnejša figura za razumevanje totalitaristične arhitekture je kakopak Albert Speer, »prvi arhitekt tretjega rajha«. Ključna pri tem je njegova teorija o vrednosti ruševin: ruševine bi ovekovečile »tretji rajh« in še tisočletja kasneje pričale o veličini slednjega, prav kakor so rimske ruševine dokaz superiornosti Rimskega cesarstva. Po Hitlerjevih lastnih besedah bi morale vse zgradbe tretjega rajha postati »gigantsko pričevanje« njihove skupnosti.

V praksi se je ta teorija manifestirala, denimo, skozi gradnjo v kamnu, ki je nadomestila rabo modernih materialov. Najbolj poučen primer nacistične arhitekture pa je vsekakor njegov najbolj megalomanski arhitekturni zalogaj, tako imenovana »Grosse Halle« ali »Velika dvorana«. Po zadnjih načrtih bi morala meriti 320 metrov v višino in 300 metrov v širino ter tako postati največja zgradba na svetu, v katero bi šlo več kot 180.000 obiskovalcev. Zelo zgovoren je tudi podatek, da je novi urbanistični plan Berlina, to je bodoče Germanie, glavnega mesta na svetu, zahteval rušenje več kot 80.000 zgradb.

Megalomanskih urbanistično arhitekturnih domislic seveda ni primanjkovalo niti Stalinu. Omenimo le gigantsko »Palačo sovjetov«, ki bi morala vznikniti sredi Moskve: po načrtih bi že njena osnova merila več kot 300 metrov, za nameček pa bi na njenem čelu moral stati še stometrski kip tovariša Lenina.
Ob prikazu in analizi primerov iz totalitaristične arhitekture je predavatelj izčrpal njene tri temeljne značilnosti. Prvič, totalitaristična arhitektura ima teatrološko funkcijo: njena scenografija interpelira kolektivno zavest in inscenira samo družbeno-ideološko dogajanje. Drugič, za totalitaristično arhitekturo je značilna simbolna funkcija: vse zgradbe, celo ljudje, simbolizirajo novo oblast. Nazadnje: totalitaristična arhitektura ima tudi didaktično funkcijo: z ene strani mora ljudi poučiti estetskega okusa, z druge jim pokazati temeljne človeške vrednote.

Zadnji del predavanja je bil posvečen problematizaciji sodobne, postmoderne arhitekture, ki jo lahko beremo tudi kot izsledek totalitaristične. Nekatere njene lastnosti, kot so vseprisotnost kamer, popolno nadzorovanje, ukinjanje privatne sfere, namreč pričajo o tem, da gre danes za sofisticirano realizacijo vseh tistih totalitarnih tendenc, o katerih so Mussolini, Hitler in Stalin lahko le sanjali.


Naslednje predavanje Delavsko-punkerske univerze bo v četrtek, 24. aprila, ob 18h v klubu Gromka. O »Metazgodovini totalitarizma kot posledici maja '68 ali kako je Francija postala laboratorij konservativne revolucije« bo predaval Geoffroy Geraud. Predavanje bo v angleškem jeziku.

Poročilo predavanja je pripravila Ana Jovanović.



Komentarji
komentiraj >>