KOMORI: TRADICIONALNE ŽENSKE PESMI
V Razširjanju obzorij poslušava ploščo Tradicionalne komorske ženske pesmi, ki je izšla leta 2005 pri založbi Buda musique za tržišče glasb sveta. Večino tradicionalnega repertoarja in dve avtorski uspavanki je zapela pevka Zainaba Ahmed, ki animira tradicionalna slavja in koncertira
... VEZ NA DOMAČO STRAN ZAINABE AHMED
KOMORI: TRADICIONALNE ŽENSKE PESMI
Naj najprej opozorim, da Komorsko otočje in Komori niso en sam, isti pojem. Komorsko otočje, torej otočje, ki leži ob vzhodni afriški obali, severozahodno od Madagaskarja, vsebuje namreč štiri večje otoke, le trije od teh otokov so tudi Komori, medtem ko je Mayotte (skupaj z Malim otokom) še vedno del francoskih čezmorskih ozemelj. Tako so se namreč odločili otočani na več referendumih za neodvisnost sredi 70. let. Tisti otoki, ki so se tedaj odločili za samostojno državo, so se sprva imenovali Federativna islamska republika Komori, zdaj pa Udzima wa Komori ali Združeni Komori ali na kratko Komori, prevladujoča veroizpoved so sunitski muslimani, nekaj je tudi indijskih šiitov. O še paru otokov, ki so blizu Komorskemu otočju, a bojda ne nujno njihov del, se pričkata Francija in Madagaskar. Ja, takšni in drugačni separatizmi ter pogoltnost po ozemljih žal niso le značilnost našega balkanskega kotla.
cd COMORES kom 1 MNDWA HWEPVA – tradicija 2'47
Čeprav ima Komorsko otočje skupno kulturno zgodovino, pestro naplavljeno z vseh valov in napihano z vseh vetrov, prvenstveno afriških, bližnjevzhodnih in azijskih, a tudi evropskih in s temi tudi ameriških, konkretno zlasti antilskih, se glasba, ki se suka v današnjih Obzorjih, opredeljuje kot tradicionalna glasba žensk, ki izvira z največjega otoka Komorov, imenovanega Ngazidža alias la Grande Comore alias Veliki Komor.
Od tod namreč prihaja tudi pevka vseh skladb razen prve, ki je ob interpretaciji ljudskih pesmi za ploščo prispevala tudi dve avtorski, vendar povsem v tradiciji zloženi skladbi. To je Zainaba Ahmed, zlati glas Komorov, kot ji pravijo, ki je pred to silno tradicionalno, ljudsko in pravzaprav po tematikah in tudi glasbi arhaično ploščo, ki je izšla leta 2005 pri francoski založbi Buda musique, torej za zahodna tržišča glasb sveta, doma, za domače tržišče tipično posnela tudi že dva precej modernejša, elektrificirana albuma, ki ob priredbah tradicionalnih vsebujeta tudi funk in nekaj zouka, žanra, ki se je rodil na Martiniku in Gvadelupi, torej francoskih čezmorskih ozemljih vzhodno od obal Srednje Amerike. Tudi spremna beseda toži o tem, da Komorčani raje od ljudskih pesmi izvajajo in snemajo zlasti zouk, soukous in reggae, to potrjujejo tudi moji megleni spomini na zvoke, ki so se na nekem pariškem podstrešju sredi 80. let širili iz kamre prijaznih sosedov s Komorskega otočja, ki sta seveda v diaspori nostalgično poslušala domačo glasbo, kot sta povedala.
Seveda ni nič narobe s tem, če pevka, ki tudi sicer že od petega leta nastopa na tradicionalnih ženskih slavjih, dokaj rudimentarno in minimalistično posname tudi repertoar ljudskih pesmi, ki izgineva, celo nasprotno: zelo prav in dobro je, da se ta zapuščina ohranja, zlasti če izvajalec dobi tudi možnost, da ga širši svet spozna še z druge, manj folkloristične plati. A žal pogosto ni tako: svet še vedno prepogosto radi delijo na napredni, razviti in svobodni demokratični Zahod ter na take in drugačne domorodce, zatirane zlasti od znotraj, prav s to tradicijo in kulturo, ki jo tako »velikodušno« predstavljajo Zahodnjaki z globokimi žepi in razvejanimi mrežami globalne distribucije in prodaje.
Tudi plošča Buda musique do Zainabe in muslimanov v podobi in spremnem besedilu ni povsem objektivna in podlega vsesplošnemu »lovu na čarovnice« v dikciji nove protimuslimanske svetovne ureditve: ker gre za ženske pesmi v muslimanski kulturi, seveda ne pozabi omeniti, da bi lahko pričakovali, da gre »za deželo, kjer se ženske razcvetajo le v bolečini«. (Mimogrede, k temu so stremeli tudi pesniki romantike in pogosto umetniki nasploh – so potemtakem (muslimanske) ženske umetnost par excellence?) Sicer potem doda, da je položaj žensk drugačen na Komorih, kjer tradicionalno vlada matriarhat, hip nato že piše, kako v tamkajšnji ruralni družbi ženske delajo na poljih, zvečer pa doma kuhajo in pospravljajo, medtem ko moški tedaj že počivajo. (Pogost pojav tudi v zahodnih demokratičnih družbah, kajne?) Poleg tega same tematike predstavljenih ženskih ljudskih pesmi, čeprav pospremljene z izrazi »nekoč«, »v starih časih«, »nič več« itd., izrazito poudarjajo podrejeno vlogo žensk, ki dobi med drugim družbeno veljavo in status šele s poroko in zlasti z rojevanjem otrok – tudi v tradicionalni slovenski in drugih zahodnih krščanskih družbah še zelo živo in prisotno v zavesti in podzavesti sodobnega osebka. Ob tem seveda ne pove nič o pevki teh arhaičnih ljudskih pesmi, ki je resda tudi žena in mati ter muslimanka, ki je romala v Meko, poleg tega pa tudi visoka državna uradnica z uspešno politično kariero – ne le pevsko in glasbeno.
cd COMORES kom 2 NGAMUULELO – zainaba 2'47
Tradicionalna uspavanka s Komorov v izvedbi Zainabe Ahmed, visoke državne uradnice, političarke in borke za pravice žensk ter za res združeno samostojno Komorsko otočje, torej s vključno tistim predelom, ki je še francoski. Kot sem že povedala, Zainaba Ahmed poje in nastopa na tradicionalnih ženskih slavjih že od petega leta, izdala je troje albumov in že dolga leta uspešno koncertira od Južnoafriške republike do Združenih arabskih emiratov. Za založbo Buda musique je leta 2005 posnela tale album z naslovom Komorske tradicionalne ženske pesmi, snemali so v prestolnici Komorov Moronu, za vokalno spremljavo in priploskavanje skrbijo Chadia, Loubna in Ruwayda, za še dodatno spremljavo dekleta Scout Ngome in družina Bakari. Na občasna tolkala igrajo Fofana, Djamal in Bakari Said Mnemoi, kitaro v zadnji skladbi, ki je posneta v Parizu, pa igra Mikidache.
Sukale se bodo skladbe: najprej Zainabina avtorska Obljube, ki je spisana za njeno prvorojenko strogo po pravilih tradicionalnih uspavank ali maimbio; nato pesem v praktično izginulem slogu nyamandziya, s katerim so si v starih časih krajšale čas deklice iz dobrih družin med sedmim in desetim letom; potem pesem iz skupine bora, ki se izvaja ob družinskih slavjih, kot so rojstvo, obrezovanje, poroka, in še posebna ženska pesem in ples wadaha za podobne priložnosti, nato porodna pesem, s katero bodrijo porodnico; potem spet bora, le da tokrat okrepljena s tolkali, sledila ji bo pesem iz repertoarja debe, to je repertoarja ženskih pesmi z eksplicitno vsebino, ki jih imajo nekateri za kontrakulturo. Predpredzadnja je spet Zainabina avtorska in sodi v repertoar uspavank, za album pa so jo posneli s hitrejšim tempom, značilnim za mešane, modernejše poročne pesmi. Tudi predzadnja je uspavanka, tokrat iz tradicionalnega repertoarja, posneta zgolj z Zainabinim glasom. Zadnja je iz repertoarja moških plesov sambe, ki so jo ženske prevzele med revolucijo v 70. letih in govori o osvoboditvi žensk; za album so opustili običajna tolkala in zbor, Zainabin glas so podprli le s priploskavanjem in dodali kitaro kot napoved morebitnega prihodnjega manj tradicionalnega in bolj svetovnoglasbenega albuma.
cd COMORES kom 3–12 VSE – zainaba in tradicija 42'18
V Razširjanju obzorij sva poslušala ploščo Tradicionalne komorske ženske pesmi, ki je izšla leta 2005 pri založbi Buda musique za tržišče glasb sveta. Večino tradicionalnega repertoarja in dve avtorski uspavanki je zapela tradicionalna pevka Zainaba Ahmed, ki animira tradicionalna slavja in koncertira zlasti v afriško-bližnjevzhodni širši okolici, za domače tržišče pa je posnela tudi dva manj ljudska, bolj pop albuma. Oddajo sem pripravila tvoja TC Lejla Bin Nur, ki te vabim, da v nocojšnji Tolpi bumov prisluhneš še eni, pet let mlajši Komorčanki Nawal, ki prihaja tudi na letošnjo Drugo godbo; če si moški, pa vsekakor tudi k petju uspavank. Ciao!
Komentarji
komentiraj >>