Prehod iz nekdanje skupne v svojo državo in odločitev za demokracijo z bolj ˝sproščenim˝ gospodarstvom je v Slovenijo med drugim prineslo tudi novo, drugačno pojmovanje denarja. Preprosta rekla, kot so ˝denar je sveta vladar˝, so tranzicijski finančni premiki še očitneje ter konkretneje postavili v veljavo in jih aktualizirali v največji možni meri. Toda poleg kvaziodvisnosti od ploščine kreditnih kartic in globine denarnic so zanimive druge, na prvi pogled manj opazne vloge ...
Prehod iz nekdanje skupne v svojo državo in odločitev za demokracijo z bolj ½sproščenim½ gospodarstvom je v Slovenijo med drugim prineslo tudi novo, drugačno pojmovanje denarja. Preprosta rekla, kot so ½denar je sveta vladar½, so tranzicijski finančni premiki še očitneje ter konkretneje postavili v veljavo in jih aktualizirali v največji možni meri. Toda poleg kvaziodvisnosti od ploščine kreditnih kartic in globine denarnic so zanimive druge, na prvi pogled manj opazne vloge, ki jih je prevzel denar. Boni, tolarji in od leta 2007 evri so postali nepogrešljiv element politične retorike in še en neučinkovit nadomestek za pomanjkanje argumentov.
Če smo neskončnih prerekanj o vsakoletnem sprejemanju proračuna še vajeni in so do neke mere povsem legitimna, četudi razumemo maratonske seje vrtičkarsko omejenih politikov na lokalnih ravneh, ki so se pripravljeni ure in ure prepirati za pet metrov asfalta in tri prometne znake, pa je hipernaslanjanje na trhli, a vedno možen argument denarja, ki smo mu priča v zadnjem času, nekaj skrajnega.
Okvir za ½denarno argumentacijo½ so akterjem ponudile predvsem napovedane grožnje s stavko v javnem sektorju. Zdravniki, šolniki, sodniki pa še pred tem policisti. Vsak s svojimi zahtevami so stopili pred ministra za javno upravo, Gregorja Viranta. Kot Samson brez las je Virant domnevno brez denarja nemočno in vedno bolj resigniranega videza sindikalistom pojasnjeval, kako so zahteve previsoke, da je bila ponujena vsota zadnje, kar lahko ponudi vlada, da bodo morali popustiti tudi na nasprotni strani … Nemočnemu ministru javne uprave so ponekod, kot v primeru Lovra Šturma in Zofije Mazej Kukovič, na pomoč prihajali celo resorni ministri, ki pa so poudarjali bolj ali manj isto. No, kot je pri takšnih pogajanjih navada, sta na koncu strani ponekod našli skupni točki, v drugih primerih jo še iščeta. Pri vsem tem je zanimivo opazovati nezmožnost politike, da bi pri predstavljanju problema prestopila strogo finančne okvire o premalo denarja.
Če je za stroga pogajanja na nivoju vlada - sindikati razumljivo, da se težko oddaljijo od glavne teme: plač in denarja, pa bi od resne politike pričakovali, da problem artikulira širše. Še zlasti če gre za težavo, ki je, kot je opazno, zajela skoraj celoten javni sektor. Odgovor, sestavljen iz cifer in besed tisoč ter evrov, lahko morda zadovolji danes in jutri, nato pa se že pojavi nova zahteva, z isto vsebino, a drugačnimi številkami.
Politika ne premore, pa naj si gre za pozicijo ali opozicijo, (samo)refleksije, da bi se soočila na eni strani s plačnimi reformami javnega sektorja in na drugi s forsiranjem določenih drugih panog v imenu gospodarske uspešnosti. Vse skupaj pa povzroča vedno večji razmak med obema stranema in zapostavljenost prvega.
Še večja zmaga gre poslancu Branku Grimsu, ki se je oprijel argumenta financ tam, kjer bi ga bilo pravzaprav težko najti. Ob predlogu o ukinitvi Kosove protikorupcijske komisije, ki jo je državni zbor obravnaval pretekli teden, je poslanec SDS zavzel močno stališče proti njej, ob tem pa postregel s starim očitkom, da je 'predraga'. Čeprav s težavo, ampak če se vendarle poskušamo postaviti v kožo nasprotnikov komisije, bi si lahko brez večjih težav izmislili nekaj drugačnih razlogov proti njenemu obstoju.
Lahko pa bi celo uporabili kar te, ki so že v obtoku: domnevno povečanje koruptivnih dejanj, komisija brez pristojnosti in tako dalje. Toda ne, Grimsa je v tem primeru iskreno zaskrbelo za davkoplačevalce, ki utegnejo predrago plačati Kosa in njegovo komisijo. Ko se predrago plačujejo nepotrebne protokolarne dejavnosti, ko se vladajoči politiki na naš račun igrajo revizijo zgodovine ali celo ko na naš račun praznujejo rojstne dneve, to seveda ni postavljeno pod vprašanje.
Seveda pa do sklicevanja na nerazsodno porabo denarja ni imuna niti opozicija. Minuli teden so sicer podprli predlog o subvenciji dijaške prehrane, a s kislim nasmehom, češ da bo ta postavka izdatno bremenila proračun nove vlade. Ta pa utegne, kakor kaže večina javnomnenjskih raziskav, biti obarvana z njihovimi barvami. Čeprav bi se dalo pri premislekih okoli subvencioniranih dijaških malic predvsem zaradi nedodelanosti predloga strinjati z opozicijo, pa ad hoc razlogom o bremenitvi prihajajočega proračuna nikakor ni mogoče prikimati.
Sklicevanje na denar in iskanje argumentacije v pomanjkanju financ je še en dokaz banalnosti aktualne politike. Predvsem pa njeni akterji, ki se poslužujejo tega najcenejšega demagoškega sredstva, kažejo z njim nemoč resnega soočenja argumentov. Uporaba instant razlogov v slogu ½to utegne davkoplačevalce preveč stati½ razkriva tudi vso intelektualno lenobo politikov, ko s politične police pograbijo prvo, a preizkušeno igračko za pomiritev tistih, ki jih volijo, a na žalost premalo nadzirajo.
Pri vsem silnem poudarjanju tisočev, milijonov in deset milijonov evrov ter njihove pomembnosti se paradoksalno razvrednoti vsakršen resen argument z denarjem. Če slišimo ob vsakem še tako bizarnem amandmaju številke evrčkov in to celo po večkrat na dan, mnogokrat povsem nepotrebno, potem jih bomo toliko prej prezrli takrat, ko bo opozarjanje nanje resnično neobhodno in pomembno. Toda to je za politiko, ki stavi na tukaj in zdaj in je pragmatizem njeno glavno vodilo, nekaj neopaznega. Še posebno ob vseh od inflacijskih in gospodarskorastočih cifer zmedenih volivcih.
OFF komentar je pripravil Nejc.
Komentarji
komentiraj >>