Nedelja, 4. 5. 2008
MarioB
Mario Batelič predstavlja samosvojo ploščo v Srbiji rojenega pianista Bojana Z-ja Xenophonia, s katero se bo predstavil občinstvu na letošnji ediciji festivala Jazz Cerkno ... (v celoti!)
* Zdi se, da je Bojan Zulfikarpašić, ki je zaradi praktičnih razlogov svoj priimek skrajšal v zvočni veliki Z, svoj pisani življenjepis kot v Srbiji rojenega pianista bosanskega priimka, ki od leta 1989 živi in deluje v Franciji, pretočil tudi v svoj samosvoj glasbeni izraz. Igračkanje z besedami in pomeni, ki se jih tako rad poslužuje bodisi v naslovih albumov (spomnimo se solističnega Solobsession) ali pa še bolj neposredno v naslovih komadov, vedno dobi svojo preslikavo v polju glasbenega – pa naj gre za spretno preoblikovanje ustaljenih žanrov in prespraševanje pravšnjosti določene oblike ali pa za inventivno soočanje raznorodnih zvočnih zvrsti ter hkratno brstenje načinov, modusov, s katerimi se loteva omenjenih zvočnih entitet in jih vedno znova definira.
Bojan Zulfikarpašić se je v Franciji kmalu po prihodu začel uveljavljati kot spremljevalec glasbenikov iz prve lige novega francoskega jazza, kaj kmalu pa je začel blesteti s svojimi projekti, ki so mu navrgli nekaj ščepcev priznanj, državnih nagrad ter leta 2005 tudi naziv evropskega jazzerja leta, ki jo s seboj prinese čislana nagrada “Hans Koller”. V Jugi rojeni pianist je nase opozoril tako s subtilno igro na meji klasike in jazza, z liričnostjo ter nenazadnje s pretanjenim vnašanjem prvin balkanskih in orientalskih godb v svoje zapletene, a vedno simpatične in mikavne skladbe.
Bojan Z, ki se je v deželici prvič predstavil leta 2005 prav z omenjenim pianističnim recitalom Solobsession na festivalu Jazz Cerkno, se tega maja znova vrača na kraj prve pregrehe. Vmes je sicer v prestolnici nastopil na krajšem solo nastopu ter v nadaljevanju istega večera še z našimi bigbandovci, a takrat njegova specifična igra vendarle ni prišla tako do izraza. V Cerkno se Z resda vrača, a hkrati nam bo prvič predstavil gradivo s pričujočega albuma Xenophonia. Spremljala ga bosta po en glasbenik iz Francije in Nizozemske, kontrabasist Thomas Bramerie in bobnar Martijn Vink. Na albumu sicer igra številčnejša ekipa, a je jedrna formacija vendarle pianistični trio, eden kanonov klasičnega in tudi modernega jazza.
Vendar pa naš pianist ta utečeni format tria veselo in spretno spreminja, kar daje slutiti že naslov albuma Xenophonia. To besedo sicer v biologiji uporabljajo za opis motnje govora, ko začne bolnik spreminjati naglas in intonacijo, Bojan Z pa ne glede na to, ali pozna to znanstveno definicijo, z glasbo s tega ploščka ustvari še več “motenj”, in sicer na več ravneh: v zgradbi skladb, izbiri gradiva in predelav ter kajpak v samem zvoku kot nosilcu sporočilnosti in temeljnemu delcu glasbe, ki pa je tokrat - v skladu z naslovom albuma – tuj oziroma tujega rodu.
Tujezvočnost Z dosega na primer z vnovičnim vpletanjem balkanske piščali kaval v nekaj svojih skladb, še bolj pa izstopa njegovo tokratno prisvajanje umazanega rockovskega zvoka, ki ga ustvarja sam na glasbilu, imenovanem “xenophone”, kar pa so v bistvu na Z-jevski način odigrane klaviature Fender Rhodes. Le-te doživijo svojo hvalo in slavo v morda najbolj izstopajoči skladbi z albuma, v devetminutni Wheels. Tudi ta naslov, Kolesa torej, se nam, ko preberemo, da je komad posvečen srbskemu kitaristu iz progresivnega rockerskega benda Smak Radomirju Mihajloviću Točku, razgrne kot še ena uspešna rebusijada ali enigmatična igra, ki pa se nikakor ne izteče s samim komadom, ki cvrči, se zvira, stoka in javka, kot bi se v kakega Marshalla res vštekal kak distorzirani “Hendrix”. Komad je pravi šolski primer navdihnjene in zavzete igre, ki nas kar kliče k ponovnemu poslušanju in pozornemu prisluškovanju, saj zveni skrivnostno in zapleteno, hkrati pa nas kot kak hud rockovski rif butne direkt v pleksus.
Naš bližajoči se gost drugod ni tako zvočno grob, neposreden, a vendarle se naelektreni zvoki klaviatur tudi v drugih skladbah prerinejo v ospredje ali pa celo vztrajajo v ozadju igranja na akustični klavir le kot kako piskanje. Z je malone v vsaki skladbi vpeljal nek poseben zven, pogojno rečeno zvočni tujek: v Xenos Blues je to posemplan glas bluesovskega pevca, okrog katerega se plete prav tako bluesovsko Z-jevo meandriranje, Bowiejeva pesem Ashes to Ahes zveni ustrezno vesoljsko, bobnanje v Biggus D je malone drumandbassovsko in še bi lahko naštevali. Raje povejmo, da vse te igre in poigravanja z žanri, načini igranja, zgodovinskimi obdobji in tudi “pozitivnimi geografijami” vseskozi zvenijo konsistentno in nadvse prepričljivo.
Bojan Z nas že s prvo skladbo – poimenoval jo je Ulaz torej Vhod – vzame za roko in nas do zadnje, spet ustrezno krščene Izlaz oz. Izhod, popelje med barvite zvočne metamorfoze od neobopa prek etno-jazza in meditativnega liričnega jazza do revitaliziranja jazz-rocka ter rahlih namigov freeju in tudi hermetičnim, ezoteričnim oblikam. Prvine slednje najdemo denimo v različici skladbe Horaca Silverja Mohican And The Great Spirit, ki je tako kot Bowieja Z-jevo posvetilo nedavno umrlemu očetu. Z igra z ves čas tipajočima rokama, ki sta vedno na preži, da pritisneta kako drugo tipko od tiste, ki jo narekuje konvencionalni tok komada. Našpičite torej ušesa in um, da boste ujeli vse faze in parafraze te pregnetene in pretkane muzike
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>