Od našega dopisnika iz Buenos Airesa
Ob sobotnem flancanju in prerivanju ob političnem koritu v Sečovljah je odgovor na vprašanje, zakaj tako imenovani ožji domovini obrniti hrbet, kot na dlani. Zaripel falirani politik in poslovnež, ki po družinski žili prevaja fašizem drhali v stalinizem oblastne strukture in obratno, neogibno spominja na nepotizem konzervativcev v bratski Poljski. Toliko o nehigieničnosti Raulovega prevzema Fidelovega prestola.
PRVOMAJSKI COMMUNIQUE EVROPSKE FUNDACIJE ZA SAMOIZGON UMETNIKOV IN FILOZOFOV IZ MATIČNE DEŽELE
Od našega dopisnika iz Buenos Airesa
Ob sobotnem flancanju in prerivanju ob političnem koritu v Sečovljah je odgovor na vprašanje, zakaj tako imenovani ožji domovini obrniti hrbet, kot na dlani. Zaripel falirani politik in poslovnež, ki po družinski žili prevaja fašizem drhali v stalinizem oblastne strukture in obratno, neogibno spominja na nepotizem konzervativcev v bratski Poljski. Toliko o nehigieničnosti Raulovega prevzema Fidelovega prestola.
V Buenos Airesu smo obiskali slikarja, performerja, metelkovskega spomeničarja in dolgoletnega priseljenca Gorana Medjugorca in ga poprosili za komentar aktualnega dogajanja v ožji in širši domovini iz ducat tisoč kilometrske distance. V nadaljevanju vam predstavljamo njegov in pogled Evropske fundacije za samoizgon umetnikov in filozofov iz matične dežele, katere ustanovitelj je.
Prvič. Umetniki in filozofi so Evropski uniji, ZDA, Zahodu nasploh in državam, ki jim te dirigirajo ritem, nepotrebni, saj ne prispevajo h gospodarski rasti in BDP-ju, ki sta novi »jezuskristus«. Že humanist Mrkaič je jasno povedal, da se mora umetnost samofinancirati.
Drugič. Visoka meščanska umetnost namesto humanizma producira superzvezde, ki se pojavljajo v rubrikah tipa estrada in katerih kvaliteta se meri v milijonih namesto v galerijah in knjigah. Sašo Sedlaček, sodobni umetnik s posluhom za držanje ogledala potrošniški domovini, ugotavlja, da je danes edina umetnost, ki lahko pove kaj relevantnega, subvencionirana. Po drugi strani pa so tudi podpore delegirane in kanalizirajo ustvarjanje prosilcev. Tako bo Medjugorac moral preveslati temo medkulturnega dialoga, da bo septembra razstavljal v Ljubljani. Po njegovem je bila v socializmu tema vedno diktirana, naloga ustvarjalca pa, kako zajebati državo.
Tretjič. Galerije sodobne umetnosti so muzeji, namenjeni konzervaciji, živa umetnost in z njo neodvisna kultura pa crkujeta, če se ne obnašata tržno. Če torej nočeš kreativno umreti, se samoizženi.
Medjugorca je prizadelo, ko mu je, navajam, slovenska vlada, malikovalka nacifašističnih škofov in oficirjev, odvzela status umetnika, dobrino, ki so jo uvedle njene socialistične predhodnice, in ga s tem prikrajšala za nekatere človekove pravice. A po drugi strani je hvaležen katehetu za kulturo in vino, Vasku Simonitiju, da ga je to nagnalo iz slovenske kulturne kome. Zato se mu zahvali ob vsakem nastopu s »Hvala Vasko, druže stari.«
Četrtič. Filozofov ne potrebuje Evropa, ki javno slavi premagani in ustoličuje novi fašizem. Glej na primer novega premierja in župana v Rimu. Slovenija aktivno podpira reakcionarni trend, zato je pripomba, da je njeno vodenje Evropske unije anemično, netočna. Slovenci in Slovenke so v petih letih po plebiscitu pozabili na protifašizem in socialno državo, kot da bi bil predmet referenduma uvedba kapitalizma, ter začeli aktivno sodelovati v okupacijah, pobojih in mučenjih v deželah, kot so Irak in Afganistan.
Sram naj vas bo, Evropejci od Londona do Moskve, od Stockholma do Istanbula.
Petič. Omejenost in cenzura, ki pa sta nujno produkt tako agenta kot objekta, se ne zdita nič manjši kot v satanizirani Kitajski. Evropejci se v enoumju slavljenja gospodarske rasti počutijo večinoma udobno in še vedno mislijo, da so središče sveta. Na zemljevidu je Evropa namalana vedno v središču, rahlo desno zgoraj. Ta napuh je najbolj nevaren Evropejcem samim. Prepričani so, da se genocidi, gospodarski zlomi in vojaške diktature dogajajo le drugje. Problematičnost evropske vsevednosti in nepripravljenosti, da bi se učili od drugih, omenja tudi zgodovinar Remi Brague.
Šestič. Ko za nekaj mesecev izstopiš iz šengenskega raja, ti takoj postane jasno, da je štorija o terorizmu namenjena predvsem discipliniranju Evropejcev samih, ki si dovolijo biti maltretirani pod pretvezo varnosti. To ni splošno stanje sveta.
Sedmič. Slovenci in Slovenke so se na hitro pustili nategniti, češ da sta plačljivo zdravstvo in šolstvo po vsem svetu dokazano najboljša sistema, čeprav ne eno ne drugo ni res. Drugi nateg je, da se Slovenci in Slovenke puščajo molsti bankam in zavarovalnicam. Praktično nujno je imeti bančni račun, ki pa ni brezplačen. Tako bogatiš polpismene posameznike že, če želiš dihati slovenski zrak. Če posameznik ne želi sodelovati v gonji za denarjem, je kot Žid v nacistični Nemčiji. V Veliki Britaniji so socialna stanovanja za neprofitno usmerjene posameznike postavljena v okolje, ki spominja na nacistični geto – spalno naselje brez osnovne infrastrukture, kot so knjižnice, gledališča, kulturni domovi, zato pa imajo na voljo supermarket in »mkdonalc«.
Osmič. Na slovenska veleposlaništva po svetu prihajajo petnajstletniki po denar iz matice, namenjen popravi povojnih in medvojnih krivic svojim domobranskim dedkom, pri čemer je plačilo za medvojne poboje inštaliran le pro forma. Rehabilitacijo domobranstva in kolaboracije z nacifašizmom udobno zavaljeni na kičastem obrežju Ljubljanice torej nagrajujemo vsi.
Devetič. Zahteve sindikatov po višjih plačah so po koncu pogajanj le še kreg o frnikulah, namesto da bi terjali brezplačno in kvalitetno zdravstvo, šolstvo, kulturo, streho nad glavo in druge elemente humane socialne države. V tej luči je izbira med Janšo in Pahorjem brezpredmetna, saj sta oba mešanica Britney Spears, Mao Ze Donga in Atomikharmonik. Medjugorac bi rad videl v »svobodni« Sloveniji izvoljeno demokratično vlado, ki bi, ne da ji groziš z orožjem, prebivalcem vrnila bogastvo, privilegije in vzvode moči nad rajo, nagrabljene s strani vseh oblastnih garnitur zadnjih 15 let.
Desetič. KD Gantar se javno hvali, da je premoženje skril pred davki in je za nagrado povabljen za svetovalca desno-desne in levo-desne vlade.
Enajstič. Intelekt v tako imenovani alternativni kulturi molči tudi glede vsega zgornjega. Med poboji v Vukovarju in napadi na Dubrovnik se je slovenska javnost zgražala nad molkom srbskih intelektualcev in kulturnikov. Kaj pa danes pri nas? Razen ciganov tipa Brecelj in Dani Kavaš ni nikogar, ki bi stopil na oder in rekel »smrt fašizmu«. Bodyandsoulart treh Janezov Janš je odličen projekt, ki pa se rola v glavnem po tujini in je prekonceptualističen, da bi ga širša javnost štekala. Razlog za to je preprost - le tako dobi vsaj borno finančno podporo. Umetnik ali filozof, ki si upa bentiti, ni ustreljen kot na Kitajskem, temveč je, še huje, zignoriran do smrti.
Dvanajstič. Smrt fašizmu - svoboda tebi in meni.
ODPOVED: Terminal sta spisala Ivo in Gogi.
Komentarji
komentiraj >>