Sreda, 7. 5. 2008
bruc
Brane Škerjanc recenzira novo ploščo prvakov žmohtnega soul rocka The Bellrays. Z albumom »Hard, Sweet and Sticky« so zajeli vse elemente: udarnost, sladkobnost in našpičenost, ki odsevajo njihov kritičen odnos do realnosti ... (v celoti!)
* Pred dvema letoma so The Bellrays posneli ambiciozen album »Have a Little Faith«. V produkcijskem smislu je bil to njihov najbolj dovršen glasbeni izdelek, ki je predstavljal presežek punkrockovskega, rock'n'soul popularnoglasbenega podtalja in je nakazoval spogledovanje benda s širšim rockovskim občinstvom. Ko se je lansko leto razširila novica, da je Tony Fate, njihov dolgoletni kitarist in soustvarjalec skladb, zapustil zasedbo, je bilo med oboževalci njihovega sočnega zvoka kar veliko vprašanj o nadaljnji usodi zasedbe.
V takšnih okoliščinah je bilo težko verjeti, da bosta zakonca Lisa Kekaula in Bob Vennum zbrala dovolj moči za nadaljnji razvoj The Bellrays, toda njuna ognjevitost se je razplamtela bolj kot kadar koli prej. Vsem bojazljivcem sta dokazala, da jima bend pomeni zelo veliko. Z bobnarjem Craigom Watersom so pripravili in posneli že osmi studijski album »Hard, Sweet and Sticky«, ki izžareva vse bipolarne kvalitete te punkrockovske in predvsem soulovske četverice iz kalifornijskega Riversida. Pred dobrim mesecem so začeli promocijsko turnejo in pretresli avstralske rockovske odre. S številnimi odličnimi nastopi so prepričali tudi največje dvomljivce. Ponovno so potrdili, da so morda trenutno ena najbolj prepričljivih koncertnih rockovskih atrakcij.
Basist Bob Vennum je tako kot na začetkih, ko sta z Liso sestavljala zasedbo, poprijel za kitaro in izkazalo se je, da ni samo zelo prepričljiv basist, temveč tudi prekaljen kitarist. V primeru The Bellrays imamo tako in tako opraviti s šolanimi glasbeniki, ki obvladajo svoj posel do potankosti. Ni jim blizu zgolj punkrock ali soul, ampak tudi jazz, morda celo bolj, kot bi si lahko mislili ob poslušanju njihovih udarnejših skladb. Na njihovi spletni strani nas že na začetku prestreže njihov iskriv slogan »Blues is the teacher, punk is the preacher«, ki zelo jasno definira filozofsko opredelitev njihove glasbene akcije.
Album »Hard, Sweet and Sticky« že z naslovom nakaže vse glasbene in nazorske prvine, ki jih bomo deležni na tem uravnoteženem glasbenem izdelku. Uvodna skladba »The Same Way« nas nekako usmeri v prepričanje, da gre za logično nadaljevanje njihovega prejšnjega albuma »Have a Little Faith«. Kot da bi Lisa in Bob skušala s to bujno, h glavnim popularnoglasbenim tokovom usmerjeno skladbo sporočiti, da je »vse po starem, nič se ni bistveno spremenilo, še vedno smo super, pa čeprav brez Tonyja Fata«. Takoj za tem sledi bistveni preobrat, in to s skladbo »One Big Party«, ki Bellrays vrača v zgodnejše obdobje albumov »Let It Blast« in »Grand Fury«, ko so bili izjemno udarni in neposredni. Razlika je le v izjemno dodelani produkciji na zadnjem albumu, ki se ne more primerjati z neobrušenimi posnetki v preteklosti. Na splošno je album premišljeno zgrajen, na podlagi polarnosti med ekspresivnim, prodornejšim moškim principom in bolj ženstveno, toplejšo, skorajda misteriozno liriko.
Lisa Kekaula blesti v vsakem momentu, je edinstvena pevka, ki ji v sferah rockovskih godb in morda celo širše trenutno težko najdemo primerno konkurenco. Na tem albumu je ponovno dokazala, da se znajde tako v ognjevitih soul rockovskih skladbah kot tudi v bolj premišljenih, intimnejših momentih, kot je na primer skladba »The Fire Next Time«, v kateri se s svojo vokalno interpretacijo podaja na področja, ki jih je v daljni preteklosti tako suvereno obvladovala Billy Holiday. Vodilo njihovega ustvarjanja še vedno ostaja neuklonljiva punkrockovska duša, ki je po dolgoletnih izkušnjah pridobila kristalno jasno podobo. V enem od svojih intervjujev je Lisa poudarila, da je ravno »soul« bistvena sestavina punkovskega gibanja, in to se temeljito odraža v glasbenem izrazu The Bellrays. Z albumom »Hard, Sweet and Sticky« so zajeli vse elemente: udarnost, sladkobnost in našpičenost, ki odsevajo njihov kritičen odnos do realnosti.
Bellrays na ta način ostajajo vodilna sila punkrockovskega in soulovskega uporniškega duha, saj je zadnji album v tem trenutku nenadomestljiv vrhunec njihovega več kot petnajstletnega ustvarjanja. Verjetno pa ne bo tako ugoden za oboževalce njihovih zgodnejših del, saj je neposredni rockovski napad nadomeščen z veliko zrelosti, izkušenosti in predvsem glasbenega znanja. Tistim, ki bodo po poslušanju zadnjega albuma The Bellrays ostali skeptični ali ravnodušni, svetujemo udeležbo na enem od njihovih koncertov, kjer jih bodo brez dvoma očarali s svojo ognjevito neposrednostjo.
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>