Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
17. 3. ob 22h: Vojna (3529 bralcev)
Ponedeljek, 17. 3. 2003
Peter



Tema nocojšnje oddaje bo vojna. Spregovorili bomo o ameriški »volji do moči« (R. Kagan),
o ideololoških in fantazmatskih koordinatah, ki poganjajo ameriška vojaška posredovanja v svetu, o tesnobah vojne in načinih, kako danes doživljamo vojno. Teoriji bo sledil glasbeni izbor – od stavka Mars iz Holstovih Planetov, Suite hladne vojne ameriškega skladatelja Scotta Johnsona, glasbe God Speed You Black Emperor, do slovenskega poklona »ničejanskemu modernizmu« Murata in Josea.
Drage poslušalke in poslušalci - po treh tednih spet lepo pozdravljeni v oddaji Zrno glasu, ki jo je tokrat uvedel Gustav Holst s prvim stavkom iz suite Planeti, stavkom Mars - prinašalec vojne. Naključje je seveda, da smo danes ravno ujeli »the moment of truth«, klimaks priprav na vojno, ki jo je napovedal Bush mlajši - z njo bo zaznamovana tudi ura nocojšnje oddaje. Okoli tematiziranja vojne se bo vrtel izbor nocojšnje muzike: poleg Holstovega Marsa si obetajte še Cold War Suite Scotta Johnsona, Ameriškega predsenika Janija Kovačiča, Rocket Fall On Rocket Falls kanadčanov God Speed You Black Emperor, korus iz The Death of Klinghoffer Johna Adamsa, za konec pa še slovensko mainstream poslastico iz hip-hoperskih logov, ki ne bo D-fact.

Holst se odlično pokriva s člankom Power and Weakness ameriškega komentatorja Roberta Kagana. Kagan namreč govori o razliki, ki nam je iz dogajanja zadnjih mesecev vsem dobro poznana – to je razlika med ameriškim in evropskim rokovanjem z močjo, se pravi z nasprotnim pristopom do moralnosti, učinkovitosti in nasploh do zaželjenosti uporabe moči. Njegova teza je, da se Evropa obrača proč od moči, da s tem, ko skuša vzpostaviti samozadosten svet zakonov, pravil in mednarodnega sodelovanja stopa onkraj moči v nekakšen post-historični paradiž miru. ZDA so nasprotno s svojim ravnanjem vkleščene zgodovino, v anarhičen hobbsov svet, kjer so mednarodni zakoni in pravila obnašanja nezanesljivi in kjer sta varnost in obramba liberalnega demokratičnega reda odvisni od posedovanja in uporabe vojaške moči. Torej: prebivamo na dveh svetovih. Američani so iz Marsa: to je svet volje do moči, ki mu je bila namenjena uvodna Holstova sklada (Holst jo je, mimogrede, napisal tik pred prvo svetovno vojno). Evropa je po Kaganu iz poženščene, brezvoljne Venere. To pozicioniranje je pomembno za prihodnost in nenazadnje pomeni napad grobe logike ameriškega globalnega kapitala, ki brez težav integrira ekonomije tretjega sveta, ki mu ni mar za socialno državo, ki se ne obremenjuje z druženimi neenakostmi, goji kriminal in nasilje in povečuje policijski nadzor nad svojim prebivalstvom. Ob tem je Evropa, patetično rčeno, civilizacijska dediščina, ki je ni pametno zamenjat za drugo.

Kot prehod v Cold War Suite še hiter odgovor na vprašanje, od kod ameriška volja po moči in oblasti v mednarodnih razmerjih? Zgodbe o nafti celo zavajajo, bolj mi je všeč teza o simbolni potrebi Amerike, da ostane v centru sveta in ohrani pozicije iz hladne vojne. Tedaj je bila Amerika samozadostna velesila, s svojimi resursi, ki jo je svet poklical na pomoč v kriznih situacijah (pri tem je morda celo kadaj pa kdaj odigrala pomembno vlogo). Po padcu komunizma takega gospodarja ne rabimo. Terorizem je sicer grožnja, a potrebuje policijo, ne pa strateškega planiranja, zato so ameriška vojaška posredovanja prav brezpredmetna in noben sovražnik za njih ni dovolj dober. Kot velika grožnja se prikazujeta Afganistan in Irak, prvi reven od vedno, drugi pa je obubožal v zadnjih letih (to sta Bushu in Ramsfeldu povedala CIA, Blix in še kdo, kar pa seveda ne zaleže). Tako je zato, ker je posredovanje simbolni akt, teatralni vojaški akcionizem, ki ima veliko skupnega s filmi Jamesa Bonda in je nasploh vpet v prav posebne fantazmatske in ideološke koordinate.

Cold War Suite je skladba leta 52’ rojenega ameriškega skladatelja Scotta Johnsona. Sampli glasu, ki jih uporablja med godalnim kvartetom, so last I.F Stonea, Washingtonsekga novinarja, komentatorja in političnega filozofa, ki jih je Johnson vzel iz različnih radijskih intervjujev in posnetkov predavnj. Johnson pravi, da ga je pritegnila razpetost Stonea med idealistično vizijo demokratične ameriške družbe, usmerjene v prosperiteto američanov in človeštva nasploh (v maniri npr. optimizma, ki se je v Ameriki v 50. letih pletel okoli začetka poletov v vesolje, ipd.), po drugi strani pa je bil oster in neizprosen novinar, opazovalec in družbeni kritik. Johnsona to spominja na pionirje med ameriškimi skladtelji, ki so ustvarjali razpeti med navezanostjo in prezirom do svojih kultur iz katerih so izhajali, kar je dandanes vse glasneje slišati iz one strani luže. Cold War Suite sem v Zrnu glasu že vrtel 24. septembra 2001, 14 dni po sesutju WTC-ja, ko je v Ameriki začel delovati fantazmataski in ideološki stroj, ki se bo v kratkem spravil še na Irak. Pri tem ni nezanemarljivo dejstvo, da je veliko Američanov prepičanih, da Sadam stoji tudi za napadom na WTC in sta za Ameriko oba sovražnika komplementarna ter bi bil na njunem mestu lahko še kdo – noben sovražnik namreč ni čisto pravi in to je pri tej logiki najlepše!

Oprl se bom na člančič in knjigo Welcome to the desert of real Slavoja Žižka, ki opisuje ultimativno ameriško paranoično fantazijo, po kateri je ta potrošniški paradiž v katerem živimo čisto irealen, iluzija, ki nima nobene materialne osnove. Nekaj takega kot The Truman Show, ali pa še bolje - Matrix, kjer vso to materialno realnost, ki jo ljudje zaznavajo okoli sebe generira mega-računalnik in je »resničnost« čisto virutalna. Ko se Keanu Reeves zbudi v »pravi resničnosti«, je ta le opustošena pokrajina ruševin tega, kar je od Chicaga ostalo po globalni vojni. Morpheus ga tedaj pozdravi z ironičnim: Welcome to the desert of the real! Ravno ta vdor realnega je bil 11. september. Soočenje z grobim realnim katastrofe. V ameriški virtualni, digitalizirani center finančnih spekulacij, ki se dogajajo povsem ločen od sfere materialne produkcije, se je zajedla »puščava realnega«. Oboje gre z roko v roki in tudi z Matriksom: prepričanje da živimo v izoliranem umetnem svetu, v katerem se nam ne more nič zgoditi, napeljuje tudi na prepričanje, da je nekje zunaj zlobni sovražnik, ki nam grozi s totalnim uničenjem. Sadam, na primer. Čeprav bi bil lahko kar Ernst Stavro Blofeld, glavni kriminalec iz James Bondovih filmov.

Ta iluzija v kateri so Američani živeli in se jim je sesula, ko so jih napadli samomorilski, strahopetni in primitivni barbari, se je končala in potrebno se je bilo soočiti z resničnimi sovražniki v resničnem svetu – problem je seveda, da pravega sovražnika v bistu ni, da je to lahko Bin Laden, Sadam ali kdo drug, važno je da zapolnimo to luknjo, manko v Drugem, ki nas dela tesnobne, da oblikujemo fantazmo, ki manko prikrije in da dobimo zgodbo, ki nam da konsistenco, da se v življenju »lažje znajdemo«.

Iluzija, fantazma našega lepega varnega sveta se morda kaže še v (to bomo lahko v kratkem okusili) v načinu kako vojne, v naše živlnje, v naš svet, prihajajo. Gledami jih kot video igrico, ko po TV spremljamo, kako se obračunava z barbari. Opazujemo destrukcijo na fronti, ne da bi ob tem občutili najmanjšo tesnobo. Recimo prek Valentina Areha pogledamo prav v drobovje vojne, pa nas nič ne gane. Renata Salecl v nekem članku piše, da je podobno tudi pri vojakih. Navaja zgodbo izraelskega vojaka, ki se je brez težav soočal z najhujšimi grozotami vse dokler si je dopovedoval, da, ko je v boju, igra v filmu. To je odlično delovalo, dokler se ni v Libanonu srečal s skladiščem v katerem so bila trupla arabskih dirkalnih konj pomešana s človeškimi. Filmska fantazma se mu je takrat sesula in doživel je živčni zlom.

Podobno je z našo percepcijo vojne: dokler se film dogaja, dokler zgodba teče, dokler fantazma drži, živimo noramalno, vsako neposredno soočenje z realnim pa nas sesuje.

Pomislite tudi na naše aktiviste, pripadnike Živega ščita, ki so šli s svojimi telesi branit iraško ljudstvo. Morovič je iz Bagdada pošiljal sentimentalna poročila, kako lepi ljudje so zares Iračani, kako zvesti so sami sebi, kako nepokvarjeni, čeprav živijo v totalitarnem režimu. Potem se je naenkrat pojavil v Ljubljani, češ, da se je zdaj v Iraku začelo zares, da vsi odhajajo in bi bilo neumno ostati. Zdaj bo vojno tudi on gledal po TV in se mu ne bo potrebno soočiti z masakrom, s »puščavo Realnega«.

Glede na to, da sem govoril o Ameriki, še nekaj o dilemi NATO – Amerika. Vladna propaganda nam hoče pokazati, da med obema ni zveze. Amerika res deluje po svoje, zateka se k kratkoročnim zavezništvom, na mednarodne odnose ne daje poudarka in NATO jo pri svojem početju vsekakor ne omejuje. Če ga bo Amerika potrebovala, ga bo uporabila, sicer pa bo nekoristen. Ali pa (še slabše, na kar je vseskozi najbolj opozarjal Rastko Močnik) bo Amerika NATO izrabila za to, da bi razbijala evropska zavezništva (kot npr. pri Vilneški deklaraciji, ki je nepomemben papir, a dovolj indikativen). Če smo proti Ameriki, bi morali biti tudi proti NATU (težko je, da bi to organizacijo lahko izrabili za kakšno panevropsko povezovanje). In še to: tudi ko zagovarjamo evropsko civilizacijsko dediščino smo proti Ameriki, ergo, proti NATU. Tudi Varnostni svet bi bilo najbolje preseliti v Evropo, kot je že ugotovil nek francoski komentator. Američanom itak ne koristi

In čisto za konec: kdo je idealen slovenski volilec za NATO?

Model mora biti po ničejansko naklonjen »volji do moči« in oblasti, po darvinistično mora verjeti, da le najmočnejši preživijo, uspeh v hobbsovskem boju vseh proti vsem je zanj življenski ideal. V razmerah družbenih neenakosti bo soljudi odpravil z liberalističnimi puhljicami o »vseh enakih in vseh enakopravnih«: v štartu imamo vsi enake možnosti, če pa vam ne uspe in ostanete revni, je to vaš problem.

Za take tipe je NATO kot projekt političnih kast življenska priložnost. Kajne, Murat in Jose?

PLAYLISTA:

1.Gustav Holst: The Planets, Mars, prinašalec vojne,
2.Scott Johnson: Cold War Suite, stavki Lawless Things, Movies, Light, Perfest Weapon, What Would Have Happened,
3.Jani Kovačič: Tretje Uho, Predsednik ZDA
4.God Speed You Black Emperor: Yanqui U.X.O., Rocket Fall On Rocket Falls
5.John Adams: The Death of Klinghoffer Choruses, Night Chorus
6.Murat & Jose: V besedi je moč, Če hočem


Komentarji
komentiraj >>

Re: ponedeljek, 17. 3. ob 22h - Vojna
Zahra [30/04/2003]

Zdravo!

Na žalost tele oddaje nisem slišala, pravkar sem prebrala goli tekst. Samo nekaj bi pripomnila: Morovič se je vrnil iz Iraka, ker je bilo že prej dogovorjeno, da nas (študente etnologije) pelje na mesečno ekskurzijo v Maroko.
Se opravičujem, ampak malo sem že alergična na jebljivi podton, ki se oglasi vsakič, ko je govora o aktivistih, ki so se udeležili Živega ščita. Strašno lahko je bit pameten, pa hkrati ignorirat dogajanje samo - govorim npr. o predavanju Marte Gregorčič, ki ga je imela ta ponedeljek (na FF), ko nas jo je le peščica ljudi prišla poslušat in celo kaj spraševat. Vi, s pozicije vsevednosti, si najbrž ne bi mogli privoščit, da bi predmetu obravnave pustili predstavit svoje mnenje? Ja, mogoče je boljše ignorirat glas, kot da mu pustiš podret red v glavi...

Delat se alternativo in pri tem pristajat na utečene ideje (za ta konkreten primer), se meni zdi vprašljivo.

Se opravičujem, če tole slučajno ne leti na pravi naslov (če sem kaj na teh straneh spregledala). Če ne drugega, komentarčič se nanaša na trenutno družbeno realnost...

Pa lep pozdrav!


odgovori >>