Trenutno se v ARGOS-u, centru za umetnost in medije v Bruslju, odvija razstava No Place - like Home, s podnaslovom Pogledi na migracijo v Evropi. Osemnajst belgijskih in tujih umetnikov predstavlja preko videov, fotografij in instalacij večplastno zgodbo raznolikih obrazov o migracijskih mrežah, ilegalnih pribežnikih in čakajočih na status političnega begunca.

Migracije niso novodoben pojav. Če so bili v preteklosti Evropejci tisti, ki so zaradi lastne kolonizacijske sle migrirali v osvojene dežele, je danes ravno obratno. In na kakšen način se v svetu globalizacije in poznega kapitalizma, kjer lahko kapital in informacije svobodno prehajajo, uravnava mobilnost ljudi?

Državne meje in teritoriji ostajajo osnovni način izražanja državne suverenosti ne glede na večetničnost prebivalstva. Z gledišča Evropske unije, ki neprestano niha med regulacijo - natančneje stimulacijo - selitev prebivalstva in zavračanjem imigrantov, meja Schengena predstavlja tisto mejo, ki ločuje med tistimi, ki so notri, in tistimi, ki morajo ostati zunaj.

Vlade v liberalni in demokratični socialni državi odgovarjajo svojim državljanom in volivcem, ki od nje pričakujejo zaščito državljanskih svoboščin. Po drugi strani naj bi bila ta ista država osnovana na principih enakosti in nediskriminacije. Migracijska vprašanja tako postanejo ne le odsev ekonomsko-političnih nasprotovanj med nezaželenimi iskalci zaščite in poceni delovno silo, ampak kažejo na dvoumno logiko demokratične države.

Večina evropskih ilegalnih imigrantov prihaja iz južnega in vzhodnega dela Evrope, centralne Azije in Afrike. Razstava v ARGOS-u se osredotoča predvsem na ilegalno mrežo afriškega kontinenta ter spodbuja k razmisleku o vrednotah in kulturi evropske civilizacije. Slike italijanskega otoka Lampedusa pričajo o modernem paradoksu, kjer se brezskrbni turist in tisti na begu sicer znajdeta v istem prostoru, vendar ostajata vsak v svojem svetu, ker se njune poti nikoli ne križajo.

Današnji mediji lahko uravnavajo, čigava resnica se sliši ter koliko je komu sploh omogočeno spregovoriti. V kratkem dokumentarnem fimu se v ARGOS-u predstavijo prebivalci azilnega centra v Bruslju ter na nevsiljiv, a ganljiv način prikažejo drugo plat zgodbe: o večnem strahu in negotovosti, poniževalnem ravnanju in izsiljevanju ter velikokrat nehumanih razmerah v centrih za tujce.

Pribežniki, po navadi nedolžni ljudje na begu, so ob spraševanju po pravici do lastnega zaslužka in življenja opomnili še na eno, velikokrat zamolčano plat svojih selitev. Ker so kot ilegalni migrantje odvisni od organizirane tihotapske mreže, imajo možnost bega ne le fizično in psihično močnejši, temveč predvsem tisti, ki imajo zadosten finančni in socialni kapital.

Petit-Château je z več kot sedemsto upajočimi na status begunca največji center za sprejem tujcev v Belgiji in eden večjih v Evropi. Varovancem omogoča socialno in zdravstveno varstvo ter jim nudi brezplačno pravno pomoč. Ta je največkrat v rokah mladih študentov prava brez pravih izkušenj, zato si prosilci za azil po večini raje poiščejo plačanega odvetnika. Ampak kakšen način zaslužka pa je omogočen tistim, ki jim je legalno delo onemogočeno?

S statusom osebe brez urejenih papirjev se sooča tudi Karan Murukasan, triintridesetletni Tamil, ki že enajst let beži pred vojnim stanjem na Šrilanki. Potí tako imenovanega ilegalnega bežanja, natančneje, iskanja možnosti normalnega življenja so ga preko Indije, Rusije in Nemčije pripeljale v Bruselj. V sedmih letih čakanja na pozitiven odgovor s strani belgijske vlade je za svojega odvetnika plačal že več kot šest tisoč evrov.

Na vprašanje o spominih iz preteklosti Karan pravi, da le-te ni in da se je rodil šele s prihodom v Belgijo. Kar pa še ne pomeni, da je lahko v tem času tudi čustveno in socialno zaživel.

Franc Kafka v svojem romanu Grad opisuje, kako lahko nelogičen sistem dehumanizira posameznika, ki mu na različne načine onemogoča doseči cilj, do katerega ima sicer vso pravico. V Gradu namreč vlada iracionalnost brezupnih odnosov med tistimi, ki so v njem, in onimi zunaj. In kot je dejal eden izmed umetnikov razstave v ARGOS-u: Kafkov Grad (beri Evropa) simbolizira varnost, stabilnost in red ter igra glavno vlogo pri vzpostavljanju selekcije novih »državljanov« - le tisti z določenimi kvalitetami in ki ustrezajo določenim pogojem, smejo vstopiti.

Iz Bruslja za Radio Študent Ana Podvršič.