Sobota, 10. 5. 2008
LukaZ
Na drugi plošči 'Sunday At Devil Dirt' sta Isobel Campbell & Mark Lanegan (ex Screaming Trees, Queens Of The Stone Age, ...) poglobila vtiranje v koreninice ameriške godbe in v turobne, zapeljive, žalostne in srhljive pesmi imenitno vnesla spoj mehkobe in robatosti ... (v celoti!)
* Na drugi plošči 'Sunday At Devil Dirt' sta Isobel Campbell (ex Belle & Sebastian) & Mark Lanegan (ex Screaming Trees, Queens Of The Stone Age, ...) poglobila vtiranje v koreninice ameriške godbe in v turobne, zapeljive, žalostne in srhljive pesmi imenitno vnesla spoj mehkobe in robatosti, ki še vedno koketira z dediščino pokojnega Leeja Hazelwooda v znamenitem duetu z Nancy Sinatra, hkrati pa se naslanja v bolj sodobni prizmi na morilske balade Nicka Cavea, čeprav v njih ni srhljivosti, temveč prej hrepenenja, brezglavo vandranje, iskanja, bolečina, izguba vere, skratka klasična grenko- kisla ubesedovanja trpke strani človekove duše, ki se upesnjuje predvsem skozi globoki, presenetljivo močan, že skorajda croonerski vokal Marka Lanegana, ki izpoveduje besedila Isobel Campbell.
Slednja se tokrat z glasom izraziteje umakne v ozadje kot tihi in nežen, lebdeč šepet v funkciji podvajanja in poudarjanja, predvsem pa kot kontrast temačnim globočinam Laneganovega vokala, ki je v letih, ko se je otresel raznih samodestruktivnih nagnenj po vpetju njegovih Screaming Trees v medijsko agonijo grungea in sodelovanju s Queens Of The Stone Age, pridobil na moči in globini, hkrati pa na mehkobi ter s tem izgubil raskavost, ki smo je bili vajeni v zadnjih letih. Zdi se celo, da brez Lanegana te pesmi ne bi mogle zaživeti v svoji celovitosti in jim podeliti značaj koreninaste ameriške godbe, v katero Isobel Campbell vnaša mehko pop senzibilnost in spevnost, občutek skrajnega romanticizma, ki žal v preveč klišejski liriki in metaforiki izpodbija izpovedno moč pesmi, ter žal redči njihovo usedlino ...
Duet praktično nadaljuje tam, kjer je nehal s prvencem 'Ballad Of The Broken Seas' iz l. 2006, torej z brkljanjem po dediščini bolj turobno in temačno zveneče folk glasbe tako britanskega otočja kot ameriških ruralnih predelov, v katera tokrat vtreta dobro mero raskavih, rezkih bluzovskih kitar, zamaknjenih, rahlo okornih ritmov in bolj mehkih godalnih aranžmajev, ki spominjajo na godalne producentske aranžmaje pop glasbe iz šestdesetih. Občasno se razpre tudi lahna in mestoma celo nerodna, malce sluzasta jazzovska senzibilnost, celo po Morriconeju dišeča filmska glasba, ki s odstira v nekaterih kitarskih linijah in zvoku.
Problem plošče 'Sunday At Devil Dirt' je pravzaprav v ponavljanju forme prvenca, ne odstopanju od nastavkov, ki pretirano stavijo na kontrastnost med obema glasovoma in izrazoma, s tem pa v želji izpostaviti neko erotično tenzijo zapade v osladnost. Kljub temu, da gre za povprečno stvaritev v morju današnjih piscev pesmi, ki se naslanjajo na hrepenečo bolečino v objemu žametne temačnosti pa gre vseeno za glasbo, plešočo nekje med baladami, žalostinkami, uspavankami in lahkotnem poplesovanju, ob kateri je vredno včasih prižgati svečo in spiti deci mrliške črnine …
pripravil Luka Zagoričnik
Komentarji
komentiraj >>