Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
DEBASHISH BHATTACHARYA: Calcuta Chronicles- Slide Guitar Odyssey (Riverboat/ World Music Networks, 2008) (ponovitev 18. 5. '08 ob 10.00) (4070 bralcev)
Nedelja, 11. 5. 2008
TCLejla



TC Lejla recenzira ploščo indijskega strunarja, ki bo letos oplemenitil program festivala Druga Godba ...


tolpa bumov nedelja, 11. 5. 2008

--- avizo
DEBASHISH BHATTACHARYA: CALCUTTA CHRONICLES: INDIAN SLIDE GUITAR ODYSSEY

Ko sem po spletu brskala za kakšnimi uporabnimi podatki, recimo o kdaj, kje, kako, s kom in zakaj snemanja plošče, ki uradno izhaja med pojutrišnjim in jutri teden, sem ob precej neuporabnem propagandnem gradivu naletela le na nepreverjeno novico, da je plošči za evropski trg naslov le Kalkutska kronika, za severnoameriški pa tudi Odisejada indijske slide kitare. Ker na mojem podatkovno hudo pomanjkljivem izvodu piše tudi slednje, se je logično porodilo vprašanje, ali morda poslušam ploščo za severnoameriški trg, drugačno od tiste za evropski? Na odgovor bo treba počakati, preverjeno pa nekateri world izvajalci izdajajo po več različic enih in istih, ne pa tudi čisto enakih novih albumov za različna tržišča, denimo bolj pop za francoskega in bolj folk za angleškega. Verjetno tokrat sicer ni tako in je vsebina enaka, verjetno je tudi naslov enak, čeprav bi spekulaciji rada verjela, in sicer zato, ker plošča, ki mi je (resda šele kratek) teden dni polnila dom s prijetno atmosfero na različnih jakostih, sinočnjega natančnega in pozornega glasnega poslušanja ob likanju med zvočnikoma ni prestala najbolje. Skratka: odlična muzika za ozadje in ustvarjanje umirjene, če želiš tudi poduhovljenje atmosfere, morda tudi za čiščenje ozračja (čeprav bo nad prah vseeno treba s krpo, metlo in podobnimi sredstvi), medtem ko vsaj mene med pozornim poslušanjem precej nad sobno jakostjo ne odnese nikamor, mi ne da prav veliko in me pušča bolj ali manj mlačno zainteresirano. O raznih vse prej kot laskavih in morda tudi krivičnih meditacijah in razmišljanjih, ki so se mi porajala ob poslušanju, denimo o tržnih nišah, občasnem fraziranju, kastriranih glasbah, sem ter tja kakšnem klišeju, instant zahodni duhovnosti itd., pa raje pretežno molčim.
Morda niti nisem prava oseba za ocenjevanje tele nedvomne mojstrovine, ki žanje same pohvalne kritike, polne presežnikov, ne le zato, ker obsežnega opusa mojstra kitarista in kitarskega inovatorja Debashisha Bhattacharye niti ne poznam, še manj spremljam od nekdaj, temveč tudi zato, ker me kitara kaj prida ne zanima, po pravici povedano me prav posebej ne zanima prav nobeno glasbilo, temveč predvsem rezultat – in to je glasba, pa četudi zaigrana le s tistim, kar je pač tisti hip pri roki, četudi niso glasbila, temveč čevlji, vilice, verige, kamni, kozarci ... Saj ne, da me nekatera glasbila ne bi navduševala ali da me ne bi vsaj intrigiralo, kaj vse se da z zvočilom proizvesti, a vendar ... In v konkretnem primeru si bom v predvajalnik raje od tele vrgla plošče drugih indijskih mojstrov s sarangijem, sitarjem, harmonijem (ki mimogrede v klasični glasbi indijske podceline, natančneje v kavaliju, ni dosti starejši od havajske kitare, šele nekje v začetku 20. stoletja je zamenjal strune zaradi praktičnih razlogov: časi so se namreč pohitrili in s koncerti je bilo treba pohiteti, zato je zmanjkalo časa za uglaševanje pri prehajanju iz načina v način, medtem ko so razlogi za kitaro manj praktični in bolj kuriozitetni).
Kakorkoli, 45-letni kitarski mojster Debashish Bhattacharya izhaja iz glasbene družine in je užil vso formalno izobrazbo za indijskega klasika z vsemi formalnimi glasbili in glasom; v ranem otroštvu je doma zagrabil tudi za havajsko kitaro in z njo kot čudežni deček nastopal, že v mladosti prejemal državne nagrade, pri 40. letih je tudi uradno postal pandit ali mojster. Kitare je preoblikoval za potrebe indijskih klasičnih rag, zamislil si je več kot ducat novih, različnih modelov, snema in nastopa pa zlasti s tako imenovano sveto trojico hindustanskih slideovskih kitar: s 24-strunsko čhaturangi z votlim vratom, s 14-strunsko gandharvi in s 4-strunskim ukulelejem anandi; igra jih v indijski strunarski maniri, to je položene na kolena, s strunami navzgor.
Plošča Kalkutska kronika je nadaljevanje prejšnje Kalkutska slideovska kitara, ob kateri je prejel tudi planet BBC-jevega Radia 3. Z nove plošče tik pred izidom, ki jo uradna spletna stran razglaša kot dostopno indijskemu in zahodnemu ušesu, saj v rage vpleta blues, jazz, flamenko in drugo, se bo zasukalo osem od devetih skladb: Sufi Bhakti, Amrit anand, Ganga kinare, Gypsy anandi, Rasika, Aviskaar, Kolkata to Kanyakumari in Maya.

cd WR 1136 kom 1, 2, 4–9 RAZLIČNI – debashish bhattachraya 54.36

V nocojšnji Tolpi bumov se je sukala plošča Calcutta chronicles: Indian slide guitar odyssey kitarskega izumitelja in mojstra Debashisha Bhattacharye z družino. Nerazsvetljena v 6 dneh poslušanja sem ostala tvoja Ti Si Lejla Bin Nur, vsekakor pa nameravam po luč pojutrišnjem na Bhattacharyev koncert v drugogodbeni Klub CD.

--- odvizzo

TC Lejla Bin Nur



Komentarji
komentiraj >>

Re: DEBASHISH BHATTACHARYA: Calcuta Chronicles- Slide Guitar Odyssey (Riverboat
Sabina [11/05/2008]

Kok lepa glasba! Hvala za tole tolpo bumov! Super ste;)
odgovori >>