Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Zaslepljeni od ljubezni (3220 bralcev)
Petek, 9. 5. 2008
IdaH



Vidno polje je za večino ljudi temeljna fenomenološka referenca. To, kar vidimo, se kaže kot resnično. Vizualni umetnik Franko B in svetlobni oblikovalec Kamal Ackarie sta nam včeraj v brutalno prijetnem performansu v galeriji Kapelica na lastnih čutilih pokazala, da je spoznavno polje v veliki meri odvisno tudi od naše želje po videnju, našega spomina in čutnih fizičnih zakonitosti zaznavanja.
Vidno polje je za večino ljudi temeljna fenomenološka referenca. To, kar vidimo, se kaže kot resnično. Vizualni umetnik Franko B in svetlobni oblikovalec Kamal Ackarie sta nam včeraj v brutalno prijetnem performansu v galeriji Kapelica na lastnih čutilih pokazala, da je spoznavno polje v veliki meri odvisno tudi od naše želje po videnju, našega spomina in čutnih fizičnih zakonitosti zaznavanja.

Franka B-ja, enega ključnih umetnikov žive umetnosti ali Life Art, ni treba posebno predstavljati, saj je Ljubljano obiskal že tretjič. Poudariti pa moramo, da je popolnoma opustil prakso slikanja z lastno krvjo. Za performanse kakor tudi druge medije v umetnosti, videe, slike, objekte, ki so občinstvu manj znani, črpa poetiko iz močnih komplementarnih čustev, ki prepletajo življenje, ljubezen in trpljenje.
Franko B paintings
V včerajšnjem performansu Don't Leave Me This Way je uporabil zmožnost gledalčevega očesa, da zaznava sukcesivni barvni obrat. Pri določeni intenziteti zrtja nekega objekta se namreč ob pogledu na belo ali črno ozadje ustvari paslika ali vizualni spomin neke realnosti.

V popolnoma zatemnjen galerijski prostor so se najprej zarezali sunkoviti industialni zvoki. Zaradi popolne nepredvidljivosti njihove ritmike nas je vsak ponoven slušni napad presenetil in v telesu vzburil silno reakcijo. Občinstvo, ki se v prostem času rado predaja noise glasbi, je te sunke sprejemalo nekoliko bolje, vendar nihče ni ostal neprizadet.

Na odru se je počasi zarisala komaj zaznavna, skoraj prividna modrikasta silhueta obilnega čutnega telesa Franka B-ja, ki je nepremično sedel na stolu na sredini okroglega dvignjenega odra. Performerjevo golo potetovirano telo je osvetljevala zdaj manj zdaj bolj intenzivna svetloba. Senca je zavila njegove dlani v črnino in ni bilo jasno, kje se njegovo telo konča.
Franko B: Don't Leave Me This Way
Oči gledalcev so tipale v temi z željo, da bi uzrle performerjevo podobo, ki se je počasi zopet zavilo v popolno temo. Ozračje je bilo napolnjeno s pričakovanjem in ušesa so se postopoma navadila na poljubno zvočno bobnenje. Dobesedno, kakor strela z jasnega, pa so nam oči iz trde teme bodeče ožarčili reflektorji v beli luči, kakor da smo uzrli biblično prikazovanje boga ali posmrtno svetlobo. Ob tem bolečem, a neskončno lepem belem žarčenju, v katerem se je iluminirala silhueta Franka B-ja, so gledalci doživljali različne mučne fizične reakcije. Od nenadne telesne konvulcije do potoka solz, pekoče bolečine.

Svetloba se je po nekaj sekundah potopila v temo nenadno, kakor je tudi prišla. V gledalčevem vidnem polju pa je puščala neizbrisno pasliko žarkov svetlobe s prividno silhueto Franka Bja. V prostoru je luč puščala gorko prijetno toploto, ki nas je roteče zazibala v pričakovanju novega udarca luči, ki je napadel vidno polje še nekajkrat. Dvomim, da je kdo pojavljenje svetlobe štel, saj je bilo fizično občutenje tako intenzivno in neposredno fizično, da od naših kognitivnih sposobnosti ni ostalo nič drugega kot le še popolni blaženi fizični receptor čutnih dražljajev.
Franko B: Don't Leave Me This Way
V zadnjem delu performansa, ko oči ni več napadala jedka bela svetloba, je bilo telo verjetno zopet osvetljeno z bledo modro svetlobo, vendar dejansko ne morem tega trditi zagotovo, ker ne vem, ali sem videla pasliko, spomin videnega ali se je pred mano zares prikazovalo umetnikovo telo.

Performans je bil ekstatičen. Kljub neznosni agresiji, ki ji je bil gledalec izpostavljen, ni puščal občutka zlorabljenosti, ampak čustvo izpolnjenosti. Puščal je tako mehko in obilno čustvo, ki bi ga lahko primerjali z mehko in obilno podobo telesa Franka B-ja. Franko B dejansko ne potrebuje krvi, zato da bi govoril o transgresivni realnosti telesa, o ljubezni in trpljenju.

Zaslepljena od ljubezni je pod žarometi trepetala Ida H.


Komentarji
komentiraj >>