Današnja oddaja Nove pisarije se bo posvetila novim pesniškim pisarijam, predstavljenim februarja na 10. Trnovskih tercetih v Kudu Franceta Prešerna. Ob krajših noticah o pesnikih boste slišali še posnetke branj v originalih in prevodih. Torej: Nove pisarije ob 23. uri.
Tokratna oddaja Nove pisarije se je posvetila novim pesniškim pisarijam, predstavljenim februarja v Ljubljani. Pesnik, esejist in mislec Octavio Paz, sin mehiškega odvetnika in publicista ter potomke mehiške družine, je v svojih esejih, izdanih v Beletrinini knjigi Branje in poezija, razmišljal o pesniškem ustvarjanju tako:
»Pesniško ustvarjanje se začne kot nasilje nad jezikom. Prvo dejanje tega postopka je izkoreninjenje besed. Pesnik jih iztrga iz njihovih običajnih povezav in rab; ko so besede ločene od brezobličnega sveta govorice, postanejo enkratne, kot bi se pravkar rodile. Drugo dejanje je vrnitev besede: pesem postane predmet udeležbe. V pesmi bivata nasprotujoči si sili: privzdigujoča oziroma izkoreninjajoča, ki besedo iztrga iz jezika, in težnostna, ki besedo v jezik povrne. Pesem je izvirna in enkratna stvaritev, je pa tudi branje in recitiranje – udeležba. Pesnik jo ustvari; ljudstvo jo recitira in jo tako po-ustvarja. Pesnik in bralec sta dva momenta ene same stvarnosti. Izmenjavata se na način, ki ga ne bi bilo zgrešeno imenovati cikličen, in s svojim kroženjem ukrešeta iskro: poezijo.«
Paz torej pravi, da z vrnitvijo besede postane pesem predmet udeležbe, udeležba pa je branje in recitiranje. V tej oddaji nas je zanimala predvsem udeležba, torej branje in recitiranje pesmi pesnikov samih. Po Pazu je za pesnikov družbeni položaj v moderni dobi značilna njegova obrobnost. Kakšne fragmente obrobnosti pa je bilo slišati na ljubljanskem pesniškem festivalu Trnovski terceti, ki s svojo desetletno tradicijo poskuša prispevati k zmanjševanju obrobnosti ne le pesnikovega družbenega položaja, temveč tudi poezije same?
Janez Ramoveš, Andrej Hočevar, Erika Vouk, Ciril Bergles ter tuji pesniki: Asmir Kujović, Nathalie Stephens, Lidija Dimkovska, Eugene Savitzkaya, Marián Milčák, Valerij Kupka, Danijel Pastirčak. To so pesniška imena, ki so s svojim nastopom pustila, da se je njihova poezija obiskovalcem približala slušno ali celo vizualizirano z izdelanim nastopom. Poslušali smo posnetke iz Kuda Franceta Prešerna, ki so jih pospremile krajše notice o pesnikih.
Najprej smo prisluhnili kanadski pesnici Nathalie Stephens, ki je odlomek Glas iz zbirke Je Nathanael, ki je izšla januarja 2003, brala v francoščini. Nathalie Stephens, rojena leta 1970 v Montrealu, ki piše v francoščini in angleščini, je izdala že šest pesniških zbirk, revijalno pa objavlja tudi kratko prozo. Na nastopu je izpostavila pomen jezika. Prav jezik in njegov pomen sta polje njenega literarnega, poetskega raziskovanja. Pri eksperimentalnem pisanju se vrti okrog jezika, govorice, telesa in spola. Njena poetika je zavezana čistosti izrazja, asketskim ubeseditvam, besedi, ki je osamosvojena, saj šele tako lahko vznika iz sobesedja v svež in neiztrošen kontekst. Besede stojijo same zase in se ne vežejo in povezujejo s samoumevno lahkostjo. Prevajalec odlomka Brane Mozetič je zapisal, da se njena eksperimentalna pisava uvršča v linijo tekstov avtorjev, kot so Alain Robbe-Grillet, Samuel Beckett in Marguerite Duras. Da smo si približali še pomensko razsežnost, smo poslušali še prevod istega odlomka, ki ga je v slovenščini bral Dražen Dragojevič. Andrej Hočevar, najmlajši pesnik, ki se je letos predstavil na pesniškem festivalu v Ljubljani, je študent primerjalne književnosti. Njegove pesmi so objavljene v literarnih revijah in v prvencu Vračanja, ki je izšel lani pri Centru za slovensko književnost, v zbirki Aleph. Poslušali smo zvočni posnetek Hočevarjeve pesmi Jana gre na zvezdo.
Prvič v Sloveniji smo na Tercetih slišali s poezijo prodornega pesnika Asmirja Kujovića. Kujović, ki se je rodil leta 1973 v Novem Pazarju, živi in dela v Sarajevu. Tam je na Filozofski fakulteti študiral književnost, obiskoval pa je tudi šolo kreativnega pisanja Marka Vešovića. Leta 1997 je izdal svojo prvo pesniško zbirko Vojni sanovnik, druga nosi naslov Zagrobni život, leta 2000 pa je izdal pesniško knjigo z naslovom Sarajevo noću. Njegov prvi roman Ko je zgazio gospođu Mjesec je izšel lani. Poezijo in prozo objavlja tudi v literarnih časopisih in revijah, kot so Slovo, Život, Slobodna Bosna, Lica. Asmir Kujović je član uredništva časopisa za kulturo Lica in sekretar Društva pisateljev Bosne in Hercegovine. Njegove pesmi je v slovenščino prevedel Tone Škrjanec. Prisluhnili smo Asmirju Kujoviću in njegovi pesmi Magla.Pesnik Ciril Bergles, rojen leta 1934, je v mladosti vodil ljubiteljsko gledališče. Ljubezen do gledališke režije je ob diplomi iz slavistike in anglistike potrdil še s študijem režije na AGRFT-ju. Služboval je v prosveti, že nekaj časa pa se posveča skoraj samo še poeziji. Čeprav je začel objavljati pozno, je izdal dvanajst pesniških zbirk. Berglesovo pomembno druženje s poezijo so tudi njegovi številni prevodi iz španske in španskoameriške poezije, pripravil pa je tudi izbor slovenske zdomske poezije zadnjih štiridesetih let z naslovom To drevo na tujem rase. Prisluhnili smo Cirilu Berglesu, njegovi zgodnji poeziji, pesmima iz prve knjige Vaje za svetlobo.
Eugene Savitzkaya je belgijski pesnik, rojen leta 1955 kot sin ruske matere in poljskega očeta. Leta 1972 z bratom Jean-Pierrom ustanovi revijo z naslovom Omogočiti gledanje, istega leta pa izide tudi njegov pesniški prvenec Mesta bolečine. Vse bolj se posveča literaturi, sodeluje pri pesniški reviji Odradek. »Pisati začne iz protesta, čeprav ne ve natančno, proti čemu,« zapiše prevajalka Barbara Pogačnik. Leta 1974 objavi besedilo Neki Atila, Izbljuvki ter zbirko Skrilasto srce. Naslednje leto izda s takrat že priznanim pesnikom Jacquesom Izoardom knjižico Temačna ulica. Po neuspelih poskusih različnih študijev se odloči za svobodnjaštvo »brez priznavanja kakršnih koli vzornikov in klečanja pred njihovimi oltarji, kakor je tudi njegov jezik prost pričakovanega loščila, a vendar globoko raziskovalen, razkrivajoč in živ,« meni Pogačnikova. Več o Savitzkayi si lahko preberete v 133. in 134. številki Literature, ki se posveča Francoski literaturi v Belgiji. Poslušali smo v francoščini prebrano pesem Ne živiva v isti hiši.
Slovaški pesnik, publicist in literarni raziskovalec Marián Milčák, rojen leta 1960, je gostoval v Vilenici 2001. Dela kot lektor za slovaški jezik v Varšavi. O njem so zapisali, da »tematizira različne podobe svojega eksistencialno-mističnega pesniškega sveta«, da je avtor »filozofsko-meditativne poezije, ki programsko raste iz pomenske večplastnosti in odprtosti strukture pesmi«. Njegova pesniška bera so: prvenec Prestopno leto, leta 1992 je objavil zbirki Trdne zvezde in Marmorna dvorana, naslednje leto pa zbirko z naslovom Polnost. Leta 1995 je izšla njegova zbirka Skrita pesem, čez pet let pa zbirka, naslovljena Gospod Cogito. Prevode Milčákove poezije spod peresa Andreja Rozmana je na Tercetih bral Dražen Dragojevič. V oddaji smo slišali pesem Cogito, v spomin Zbigniewu Herbertu.
Pesnica in prevajalka Erika Vouk je mnogim poznana kot Jenkova nagrajenka v letu 2002 za zadnjo pesniško zbirko, naslovljeno Opis slike. Leta 1984 je objavila pesniško zbirko Bela Evridika, leta 1990 zbirko z naslovom Anima, leta 2000 pa zbirko Belo drevo, za katero je bila nominirana za Veronikino nagrado. Poezija Erike Vouk je s svojo kratkostjo, gostoto besed in mnogimi permutacijami mediteranskega podobja nastrgana. Beseda se niza k besedi, in ko jo avtorica dramatično izreče, se vzpostavi atmosfera, v katero so se poslušalci v nekaj sekundah lahko potopili – poslušali smo pesem Na oljke.
Slovaški manjšinski avtor, Rusin Valerij Kupka, se je na desetih Tercetih predstavil s pesmimi Božje muhe, ki izhajajo iz božjih muk. Za jezikovno igro se je navdušil iz staroegipčanskih zapisov, v katerih je izpričano, da je bila muha edina, ki si je upala usesti faraonu in levu na nos. V Ukrajini rojeni in na Slovaškem živeči pesnik dela kot strokovni asistent ruske literature 20. stoletja, otroške literature in literarne teorije na filozofski fakulteti Preševske univerze. Leta 1994 je izšla Kupkova prva pesniška zbirka Nestalnost, dve leti kasneje pa zbirka Popotniki. Leta 2001 je objavil svojo zadnjo pesniško knjigo z naslovom Liza, tišja od samostana. Valerij Kupka je pesem Brezdanja globina kot muha prebral v ruščini, Dražen Dragojevič pa slovenski prevod Primoža Reparja.
Slovak Daniel Pastirčák piše pesmi in prozo. Študiral je keramiko in restavratorstvo, tako se ukvarja tudi z likovno umetnostjo. Diplomiral je na evangeličanski teološki fakulteti v Bratislavi, dela pa kot pastor. Leta 1993 je izdal knjigo pravljic za odrasle z naslovom Demianova reka, leta 1997 izide njegova pesniška zbirka Tehilim, leta 2000 pa objavi prozo Čintet ali morje na koncu sveta. Njegovo poezijo je v slovenščino prevedla Alenka Šalej, objavljena pa je v zadnji številki Apokalipse. Poslušali smo pesem Portret čitatelja.
Lidija Dimkovska, rojena leta 1971 v Skopju, je po študiju primerjalne književnosti na Univerzi Svetega Cirila in Metoda v rodnem mestu doktorirala iz romunske književnosti na univerzi v Bukarešti. Tam je tudi delala kot lektorica za makedonski jezik, zdaj pa živi v Sloveniji. Objavila je pet pesniških zbirk. Za prvo, Otroci z vzhoda, ki jo je izdala skupaj z Borisom Čavkovskim leta 1992, je prejela nagrado za pesniški prvenec. Leta 1994 objavi zbirko Ogenj črk, leta 1998 pesniško zbirko z naslovom Zgrizeni nohti. Leta 2001 objavi pesniško zbirko Nobel proti Nobelu v knjižni in elektronski izdaji. Dimkovska objavi leta 2001 v Bukarešti prevod pesmi v romunski jezik z naslovom Meta-obešanje na meta-lipo, za kar prejme nagrado romunskega festivala Poesis. Na festivalu poezije v Strugi, imenovanem Struški večeri 1998, prejme nagrado Struška lira. Lidija Dimkovska, ki je urednica za poezijo pri dvojezični elektronski reviji Blesok – Shine, je leta 2000 objavila tudi antologijo mlade makedonske poezije. Njene pesmi so prevedene v številne jezike, objavljene v antologijah sodobne makedonske poezije v Makedoniji in po svetu. Njene pesmi je v slovenščino prevedel Aleš Mustar. Poslušali smo pesem Tok zavesti v makedonščini. Za konec oddaje smo prisluhnili še Janezu Ramovešu, ki pesni v poljanskem narečju, in njegovi pesmi Mlada sesuta kmetica.
Pesnikove Nove pisarije je vkup spravila Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>