Poročilo triindvajsetega predavanja Delavsko-punkerske univerze znotraj tematskega ciklusa Totalitarizem, ki je potekalo v četrtek, 8. maja, v klubu Gromka na Metelkovi. Predavanje, ki je nosilo naslov »Totalno tolerantni« je izpeljal Jan Princl, mladi ljubljanski filozof.

Predavatelj se je avditoriju najprej predstavil, pojasnil svoje teoretske apetite in provenienco in se mu ob tem hkrati opravičil za svojo nezadostno zgodovinarsko teoretsko podlago, ki bi mu omogočila tematizacijo totalitarizma v njenem historičnem pomenu: sam je namreč filozof, ki se posveča predvsem ontologiji in Heglovi filozofiji. Svoj predavateljski mandat je nato napovedal z navedbo treh možnih sodobnih branj pojma totalitarizem: prvič, totalitarizem lahko obravnavamo historiografsko, kot neko preteklost, ki najde svojo realnost v konkretnih zgodovinskih primerih totalitarnih režimov.

Drugič, o totalitarizmu lahko govorimo žurnalistično, pri čemer iščemo predvsem ostanke totalitarnih režimov v sodobni družbi, pri čemer jih navadno implicitno ali eksplicitno obsojamo. In tretjič, k pojmu totalitarizem lahko pristopimo tako, da zasledujemo totalitarne učinke samega demokratičnega pluralizma, se pravi tistega, kar zase ravno trdi, da je netotalitarno. Predavateljeva pozornost je seveda veljala tretji možnosti in težila k izpostavitvi tistih elementov, ki v času vsesplošne permisivnosti in tolerance vzpostavljajo totalitarnost nekoliko drugačne vrste.

V sicer precej disperzno navrženih zgledih se je vendarle dalo razbrati predavateljevo osnovno tarčo napada: ta sestoji v neki specifični ateistični drži aktualnih znanstvenikov in kvaziznanstvenikov, ki jo je predavatelj poimenoval »znanstveni cinizem«. S pomočjo nizanja različnih primerov sodobne uporabe znanosti je predavatelj pokazal problematičnost sodobnih tendenc po laični družbi, ki se v pretenziji po osvobajanju od vsakovrstnega dogmatizma usmerjajo predvsem v totalno diskreditacijo sleherne religijsko obarvane javne prakse ter tako vzpostavljajo videz, kakor da gre pri njihovi dobesedno antiteistični drži za povsem nevtralno, objektivno znanstveno držo.

Paradigmatični primer tega pristopa je, denimo, popularni znanstvenik Richard Dawkins, sodobni teoretik evolucionizma, ki celotno razsežnost bivanja zvaja na biološki evolucijski proces. Toda njegovo teorijo se da kar zlahka ovreči, treba je le zasledovati njegovo lastno linijo mišljenja, razbrati kriterije njene realnosti in slednjo nazadnje podvreči njenim lastnim kriterijem: če bi Dawkins res hotel biti zvest svoji teoriji, ki meri na univerzalnost njene resnice, potem bi bila tudi sama teorija konec koncev zgolj rezultat biološkega procesa delovanja njegovih možganov, s čimer pa bi prenehala biti univerzalna in bi postala le partikularna teorija resničnosti, ob boku partikularne teorije resničnosti teologov. Toda pri Dawkinsu take zvestobe mišljenju ni opaziti, ravno nasprotno, opazno je neko izrazito omalovaževanje teizma in vsake drugačne miselnosti. Laicizem Dawkinsonovega tipa se torej brez nobenega zadostnega razloga ustoličuje v javni sferi kot neka nevtralna občost.

Predavateljeve sklepne misli so se dotaknile ontološke problematike pojmovanja splošnega pluralističnega modela politike, ki bi mu lahko očitali podobno kot drži znanstvenih cinikov: čeprav nima zadostne ontološke podlage, se pluralistična politika obnaša kot samostojen center moči, center moči, ki ne vzdrži preizkusa svoje lastne plavzibilnosti, saj že po svojem pojmu ne more biti občepripoznana. Nasprotno pa šele striktno monistična razlaga totalitete stvarnosti vzpostavlja zadostni teoretski okvir sleherne nemehanično vzpostavljene svobodne občosti.

Naslednje predavanje Delavsko-punkerske univerze, ki bo v četrtek, 15. maja, bo sklenilo letošnji tematski ciklus predavanj o Totalitarizmu. Zadnjo besedo bo imel Miklavž Komelj, umetnostni zgodovinar, pesnik in prevajalec, ki bo predaval o »Vlogi označevalca totalitarizem za konstitucijo pojma vzhodne umetnosti«.

Poročilo predavanja je pripravila Ana Jovanović.