Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
PERMANENTNA ČAKALNICA – Socialni projekt ali hipokrizija evropskih kulturnikov in aktivistov? (4601 bralcev)
Sreda, 14. 5. 2008
mcolner



V petek se je v Ljubljani naselil kontinuirani večletni projekt Living on a Border, ki se ukvarja z raziskovanjem sodobnih evropskih migracij, v projektu Stalna čakalnica pa povezuje štiri evropska urbana središča, ki se soočajo s podobnimi socialnimi tegobami: Bologno, Dunaj, London in Ljubljano.


PERMANENTNA ČAKALNICA NA TRGU AJDOVŠČINA - SOCIALNI PROJEKT ALI HIPOKRIZIJA EVROPSKIH KULTURNIKOV IN AKTIVISTOV?

V petek se je v Ljubljani naselil kontinuirani večletni projekt Living on a Border, ki se ukvarja z raziskovanjem sodobnih evropskih migracij, v projektu Stalna čakalnica pa povezuje štiri evropska urbana središča, ki se soočajo s podobnimi socialnimi tegobami: Bologno, Dunaj, London in Ljubljano. Pod okriljem vseevropske fundacije ECF in nekaterih drugih mednarodnih financerjev se je domači umetniški tandem Kitch odločil izpostaviti socialne razmere sodobnih migrantov, ki na različne načine in z različnimi nameni vstopajo v trdnjavo Evropo.

Podobno kot pred nekaj meseci fotografski razstavni projekt Sputnik Photos v galeriji Vžigalica se tudi projekt Permanent Waiting Room navezuje na posledice sodobnih migracijskih politik razvitega zahoda in opozarja na status brezpravne raje, ki po zadnjih podatkih najbolj množično prihaja prav v Evropo.

Evropske fundacije in njihovih birokratov, kakor tudi kulturnih delavcev in ustvarjalcev evropskih dežel, se na prvi pogled omenjena tematika zelo emocionalno dotika, saj v zadnjem času vse izdatneje ustvarjajo tovrstne projekte, ki naj bi sčasoma pripeljali do izboljšanja dane situacije. S podobnimi aktivistično-dokumentarno-umetniškimi projekti in z vzpodbujanjem medkulturnih dialogov se ustvarja vtis, kot da si razviti zahodni svet spira svojo čast in lajša slabo vest. Vendar bi moralo biti vsakemu logično razmišljujočemu posamezniku jasno, da gre za nekaj povsem drugega. Za čisto naslado.

Duet Kitch v Ljubljani predstavlja celostni projekt Stalna čakalnica, ki posega v javni prostor in ponuja svojo kritično vsebino najširšemu krogu občinstva, kar je že uveljavljen koncept delovanja te skupine. Ob širokem razponu ustvarjalnega dela tandema, ki variira med marketinško zasnovanimi dizajnerskimi in socialno angažiranimi umetniško aktivističnimi projekti, je najnovejša predstavitev dokaj logičen in pričakovan korak naprej v tem segmentu dela.

Banalno simbolična gesta postavitve razstavno raziskovalnega projekta v ladijski kontejner naj bi se navezovala na nemogoče razmere in nelagodje migrantov na njihovi poti v boljši svet. Naslednjo lahkotno asociacijo na neizmerno kontrolo svojih prebivalcev in predvsem priseljencev povzroča mrkogledi varnostnik, ki od vsakega obiskovalca zahteva veljaven osebni dokument. Ironično, ampak to pomeni, da potencialni ilegalni priseljenci, ki so glavni akterji vsebine zabojnika, zaradi te formalnosti niti ne bi smeli vstopiti na prizorišče razstave.

V tej navezavi se kot vselej pri tovrstnih projektih pojavlja vprašanje: ali so ilegalni priseljenci zgolj orodje v rokah zahodnih umetnikov in aktivistov za pridobivanje sredstev, ustvarjanje projektov in referenc, ki jih sčasoma plasirajo v višji družbeni sloj? Tega seveda ni mogoče realno izmeriti, vendar bi bilo zanimivo raziskati dolgoročnejši odnos avtorjev do različnih marginaliziranih skupin, ki jih uporabljajo in upodabljajo v svojih projektih.

Kontejner ponuja šest permanentno predvajajočih se video del, ki obiskovalcu v celoti vzamejo približno pol ure časa, in fotografsko razstavo. Video dela so ustvarjena v povsem dokumentarni, akcijski maniri, kjer vsebina pri večini povsem prekriči formo. Kakovost in tehnična obdelava materiala je mnogokrat na nivoju amaterskih domačih posnetkov, ob tem pa se kot vselej pojavlja težko rešljivo vprašanje: ali je vsak aktivizem že v osnovi tudi umetniško delo? Tresoči hitri posnetki iz roke, presvetljeni kadri in zvokovna neustreznost dajejo pač slutiti znake nepretencioznega dokumentiranja, ki je postalo umetniško delo predvsem zaradi umestitve v tovrstni kontekst. Malce bolj avtorsko formo kljub tehnični nedoslednosti zavzemata morda le video deli Dead Talents in Undressing Soyunma.

Med snovalci videov in filmov - krajših, ki se vrtijo konstantno, in daljših, ki so posebej najavljeni dogodki - se najdejo popolnoma anonimni avtorji kot tudi velike zvezde sodobne umetnosti, kakršni sta na primer Oliver Ressler ali Kamen Stoyanov, katerih dela dosegajo visoke cene na umetnostnem trgu. Prav tako je spremljajoča fotografska razstava očitno plod naključnega izbora avtorjev, medtem ko motivika docela dokumentarno zastavljene postavitve povzame vse videne stereotipe tovrstne tematike. Osrednje podobe skoraj vseh fotografij so zbirni centri za ilegalne pribežnike, kjer so poudarjene bodeče žice, neugledne stavbe in žalostni pogledi.

Na koncu naj zgolj izpostavimo vprašanje, v kolikšni meri tovrstni projekti sploh koristijo izboljšanju splošne situacije na tem področju in ali je to komurkoli sploh mar. Kot kažejo vsi indici, je veliko bolj pomembno izpostavljanje demokratičnega načina obveščanja javnosti o teh problemih, medtem ko premiki na sistemski ravni niso vidni na obzorju, ilegalni priseljenci pa so še vedno najnižja kasta združene Evrope. Menda migranti s svojim delom subvencionirajo gospodarsko rast Evropske unije, zato je varneje in medijsko atraktivneje investirati del sredstev v tako imenovane socialne projekte, ki apatične javnosti niti ne ganejo več.


V čakalnici se je načakal Miha Colner




Komentarji
komentiraj >>