Nedelja, 18. 5. 2008
jizah
Legendarna philadelphijska živa raperska zasedba The Roots je konec meseca aprila izdala že svoj osmi studijski album "Rising Down". Besedilno se album ukvarja z zavednimi, socialno angažiranimi teksti, z ameriškim vsakdanom, različnimi industrijami, ki krojijo sodobnim svet. Zaveščen album je poln raperskih gostov, hkrati pa gre za prvi album brez njihovega basista Huba...
THE ROOTS Rising Down (Def Jam, 2008)
Podlaga 13
Philadelphijska hiphoperska druščina Roots je pod budnim očesom glave benda, bobnarja in producenta ?uest Lova, ter glavnega govorca Black Thoughta konec meseca aprila izdala svoj 8. studijski album »Rising Down«. Na albumu nadaljujejo svojo ozaveščeno hiphopersko pot, kot posebnost pa dodajajo zvoke značilne za žive glasbene zasedbe, kar jih razlikuje od večine na »beatih« slonečih raperskih izvajalcev.
Sprememba inštrumentalnega dela zasedbe - odhod basista Huba, ki je s skupino sodeloval pravzaprav od samega začetka Rootsov - na ritem sekciji ni pustila nikakršnih sledi, zato pa je bobnar ?uest Love album v osnovi zastavil drugače kot smo tega od Rootsov vajeni. Značilni Fender Rhodes je namreč zamenjala paleta različnih klaviatur in analognih sintov, album pa poleg močnih, udarnih bobnov vse bolj sloni na melodiki vseh teh raznolikih sint zvokov.
V osnovi gre za nekonceptualno nadaljevanje njihovega odličnega prejšnjega, dve leti starega albuma »The Game Theory«, saj zvok ostaja surov, udaren in agresiven, sama produkcija pa je še bolj globoka, temačna in odseva nekakšno negativnost, v katero so se ujeli Rootsi. Skozi agresivno, povečini umazano produkcijo in njeno raznoliko strukturirano ritmiko, slonečo na tolkalih in bobnih se nekajkrat nepričakovano pojavijo tudi trobila. Na trenutke zvoki sintov zvenijo namerno neprilagojeni, kar daje več prostora silovitemu, skorajda nasilnemu bobnanju ?uesta, ki narekuje uptempo usodo skoraj celotni, zvečine molovsko zveneči plošči. Znotraj eksperimentalne hiphoperske produkcije najdemo tudi nekakšno mešanico county in bluesa, naslajanje nad kitarskim afrobeatom srednjega tempa ter čistim zvokom kitar, po drugi strani pa regulira zapacanost in nerazločnost določenih zvokov, na katere svoje rime podaja presenetljivo množična ekipa raperskih klepetačev pridruženih osnovnemu središču zasedbe, gospodu Black Thoughtu.
Black Thought tekstualno nadaljuje sebi lastno pot, saj rapa precej neposredno, zaskrbljen je nad usodo temnopoltih in revnih ljudi v ZDA, navdaja ga strah nad problematiko v državi, pa tudi globalno. Loteva se hinavskosti ameriškega zdravstvenega sistema, policijske represije, absurdnosti vojn, v katere se vedno bolj vpletajo ZDA, napada bogataško oz. bahaško farmacevtsko industrijo, skrbi ga globalno segrevanje, vse skupaj pa poslušalca vodi skozi nekakšen podzavesten strah in paniko, s čimer inteligentno prikazuje paranojo, ki jo povprečnemu državljanu ZDA v podzavest rine manipulativna politika in njeni lobiji. Na ostrih besedah Black Thought nikakor ne »špara«, saj je najbrž celo preveč realen, ko se zaveda smernic vodstva zabavne industrije, ki načrtno poneumlja množice. Glavno sporočilo albuma je nujnost po prebuditvi zavesti vsakega posameznika, kljub temu, da se nekajkrat neposrečeno zateče k pretiranemu moraliziranju, pa gre v prvi vrsti za opozarjanje z gledišča izvajalca. Socialno zavedni album Rootsov, ki so očitno razkačeni kot že dolgo ne, se reflektira tudi pri socialnih prošnjah Black Thoughta, njegove ulično-socialne nravi ter paranoje iz katere ni videti povratka.
Pri vsem tem mu pomaga mala vojska raperskih gostov, raztezajočih se od domačih philadelphijskih imen kot so Dice Raw, Peedi Peedi, Truck North, P.O.R.N. ter njihov bivši član Malik B, do globalnih hiphop zavednežev kot so Common, Talib Kweli in presenetljivo dober Mos Def z uvodom v album. Kot protiutež vsem tem gostom pa na albumu sodelujeta še ulična heroja nove generacije Saigon in Styles P, pa Dj Jazzy Jeff, ki stvar popestri s preprostimi starošolskimi scratchi, washingtonski up hiphopa Wale ter gospodična Chrisette Michelle, ki sodeluje pri poslednji regularni skladbi z albuma, ki kompletno kritično zasnovan album vendarle odpelje v malce bolj pozitivne vode.
Končna ocena je, da se Black Thoughtovo podajanje rim ni kaj dosti spremenilo, da so se Rootsi ikonografsko še enkrat več lotili zgovorne črno-bele naslovnice ter, da so še enkrat naslov albuma povzeli po knjigi. Produkcija albuma je malce bolj klavstrofobična kot sicer, vendar pa od Rootsov nihče ni pričakoval, da bodo ponavljali svojo staro formulo, kar se pozna tudi pri tem, da je presenetljivo veliko prostora za repetitivne sinte. Tokrat malce več poudarka sloni na Black Thoughtu, ki je sicer veliko prostora prepustil drugim govorcem, vendar pa se pojavljajo posnetki njegovega rapanja pri petnajstih in podobno, ki so zapakirani v precej neposrečene skite. Vsi, ki so Black Thoughtu do sedaj pridevali lastnost nekarizmatičnega raperja, pa tega mnenja ne bodo spremenili, saj vidnejših sprememb pri njem ni opaziti. Vsekakor pa je potrebno omeniti tudi intro plošče, kjer se Rootsi več kot desetletje nazaj pregovarjajo glede svoje kreativne glasbene podobe s svojo takratno založbo. Tako ponazarjajo nezadovoljstvo s katerim se srečujejo od začetka sodelovanja z založbo Def Jam, za katero so izdali svojo drugo ploščo, videospot pa so posneli kar brez vednosti založbe. Na trenutke precej minimalistična produkcija, s kratkimi skitovskimi vpadi hiphoperskega noisa, neposrečenimi skiti nedokočnanih ali na pol resno posnetih komadov, kakršen je recimo hidden track na albumu ter s preveč vokalnimi gosti, pa nas vodi skozi album, ki se ne more približati najboljšim stvaritvam Rootsov, a je hkrati tudi boljši od nekaterih drugih albumov zasedbe. Album s »spoliranimi sinti«, na katerem slišimo celo zvoke klarineta pa se od njegovih predhodnikov razlikuje predvsem po bolj surovem, udarnem in agresivnem pristopu, ki je morda na trenutke malce preveč besedilno obremenjen oz. aktivističen.
Za konec pa še opozorilo. Na evropski verziji albuma se je znašel tudi zloglasni komad »Birthday Girl«, ki so ga Rootsi posneli skupaj z vokalistom ameriške rock zasedbe Fall Out Boy in je milo rečeno daleč najslabši dosežek zasedbe v njihovi karieri in več kot slab poskus ustvarjanje komercialno uspešne skladbe. Na srečo so feni v ZDA javno protestirali in skladbe na ameriški verziji albuma ni, ravno zato priporočamo nakup ameriške verzije omenjenega albuma.
Tolpo je spisal Jizah
Komentarji
komentiraj >> Re: THE ROOTS: Rising Down (Def Jam, 2008) (ponovitev 25. 5. '08 ob 10.00)
Yeah [20/05/2008]
Ne razumem čemu ta sovraštvo do Birthday girl ? Pa če je tole klasično hiphopanje ...
odgovori >>
Re: THE ROOTS: Rising Down (Def Jam, 2008) (ponovitev 25. 5. '08 ob 10.00)
jay [20/05/2008]
Jaz sem že preden je zadeva pricurljala na Soulseek zdownloadala nekaj teaserjev na tistih bednih 96 kbps in sem v nekem trnutku pomislila, da gre za zajeb, ko sem slišala Birthday girl. Da se en pač mal rad zajebava s torrenti in je vrinil not kar en levi komad .. Hahaha.. Ojej.. Game theory jim je bil vrhunec kariere,e po mojem.
odgovori >>
Re: THE ROOTS: Rising Down (Def Jam, 2008) (ponovitev 25. 5. '08 ob 10.00)
goran [20/05/2008]
res negativno presenečenje. po odličnem game theory zdej tole znucano, klišejsko hiphopanje.. je pa res, da še nisem slišal najboljšega komada ker sem snel ameriško verzijo..
odgovori >>
Re: THE ROOTS: Rising Down (Def Jam, 2008) (ponovitev 25. 5. '08 ob 10.00)
Napo [20/05/2008]
narobe! treba je kupit evropsko verzijo, ker bo rariteta, hehe ... mamo!
odgovori >>
Re: THE ROOTS: Rising Down (Def Jam, 2008) (ponovitev 25. 5. '08 ob 10.00)
jay [19/05/2008]
Plata je totalno razočaranje...
odgovori >>