Torek, 20. 5. 2008
goran
Goran Kompoš recenzira novo ploščo dvojca Matmos ... (v celoti!)
* Po skoraj natanko dveh letih sta Drew Daniel in Martin Schmidt, dvojica z imenom Matmos, objavila svoj novi, sedmi studijski album. Njun predzadnji naslov ‘The Rose Has Teeth In The Mouth Of A Beast’ je za prevzem štafete od svojega predhodnika potreboval pol leta manj. In ker je bil ta poklon Wittgensteinu (in drugim vplivom Matmos) do tedaj daleč najbolj študiozno delo dvojca, bi šest mesecev več, ki sta jih potrebovala za najnovejši album v normalnih okoliščinah napovedovalo, da bo ‘Supreme Balloon’ še bolj intelektualistično obtežen. Toda takim napovedim bi zaupal le površen poznavalec tandema, ne vedoč, da besedice ‘normalno’ ni v njunem slovarju. Daniel in Schmidt sta skozi prizmo svojega ustvarjanja namreč nepredvidljiva vsaj toliko kot je ta čas nepredvidljiva usoda dolarja.
Matmos sta pogosto deležna očitkov, da se v svoji glasbi vse preveč zatekata (v sicer izjemno dovršene) konceptualne zasnove ter da jima njunih zanimivih idej ne uspe vedno tudi realizirati skozi glasbo samo. Vendar pa je to resnici na ljubo širši problem, ki pravzaprav zadeva vso na literaturi slonečo umetnost. Kot primer za alegorijo si vzemimo naslov novega albuma. Težko je najti tisto skrajno mejo, do katere bo »balonček« še zdržal pritisk intelektualnega bremena, preden se bo razpočil in razblinil potencial (v primeru Matmos) albuma. Daniel in Schmidt to mejo vešče regulirata z duhovitostjo. Čeprav k ustvarjanju običajno pristopata skozi milje visoke, akademske umetnosti, znata v svoji glasbi izpostaviti nepretenciozno estetiko, iz katere ves čas sili humor, pa naj si bo ta v obliki otročje zvedavosti, norosti ali pa sprevržen humor spretno zakamufliran v sadomazohistična izživljanja. Poslušalcu ponudita nekakšno neobvezno subverzijo. Ne vsiljujeta mu svojih (sicer izredno izoblikovanih in ‘pristransko’ zdravih) stališč, pač pa mu le odpreta prostor za samorefleksijo, pa tudi tega le pasivno, saj njuna zelo samosvoja glasbena govorica v svojih različnih odvodih biva tudi povsem suvereno in neodvisno od konceptov.
V diskografiji Daniela in Schmidta, ki jo najbolj posplošeno pospravimo pod oznako eksperimentalna elektronska glasba, so se v njunem desetletnem obstoju znašla spogledovanja z industrialom, folk (oziroma country) tronika, tuje jima niso niti srednjeveške glasbene prakse, pa nestandardna gejevska house glasba ter seveda najrazličnejša radikalna zvočna prečenja. Največje tehnično breme nase prevzema sampler, s katerim dosledno sestavljata vsebino, ki jo narekuje koncept. Naj si bo to kapljanje telesnih tekočin, radijski sprejemnik, ki ga prižgeta med interventno relokacijsko vožnjo, ali pa zvoki, posneti med liposukcijsko operacijo. Ob tem je forma, v katero posamezni vzorec transformirata, povsem nepomembna, kar lahko ponovno razumemo kot parafrazo njune prej omenjene subverzivnosti.
Nepresenetljivo presenetljivo dvojec pri ustvarjanju novega albuma ni uporabil samplerja, pa tudi o kakšnem intelektualiziranju ni nobenih sledi (če seveda tega ne razumemo kot skrajne subverzije). Dejstvo je, da je »supremni balonček« odvrgel ves konceptualni balast in na pladnju ponudil le Danielovo in Schmidtovo zreducirano zvočno prebiranje. Ves material sta ob manjši intervenciji glasbenikov kot sta Keith Fullerton Whitman in starosta Terry Riley (ki se žal pojavi samo v specialni Itunsovi ediciji), posnela le s številnimi starodobnimi in sodobnimi sintetizatorji. Vsled tega je ‘Supreme Balloon’ na prvi posluh njun doslej najbolj čuden album, saj je slišati kot šaljivo-eksperimentalna IDM reinterpretacija klasičnih zeljarskih synth albumov. A že bolj angažirano poslušanje stvari postavi na svoje mesto. Če je na prejšnjih albumih duhovitost skrita pod plastmi zvočno zahtevnih vsebin, se tokrat zgodi ravno nasprotno. Izstopajoča površinska šaljivost zakriva intrigantno sintetično tektoniko, ki poslušalca iz igrivega uvoda skozi najdaljšo, naslovno skladbo neopazno popelje v prostrano kontemplativno okolje. Za današnji čas zelo drzen album s svojo zabavnostjo na usta privabi nasmešek, obenem pa te štiriindvajsetminutno ljubkovanje čutnih končičev zaziba v evforično stanje, iz katerega se ne želiš več vrniti.
Mimogrede – dvojec, dobro znan tudi po svojih dovršenih koncertnih nastopih, naj bi se 20. junija ustavil tudi v Ljubljani, o podrobnostih pa boste seveda pravočasno obveščeni tudi na frekvenci 89.3.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>