Ana se je iz Bruslja podala v Pariz, kjer je v galeriji Bailly obiskala razstavo grafitov z naslovom Taguer n'est pas jouer - nekaj takega kot: grafitanje ni igračkanje.
V Sloveniji grafite brišemo z vodnim curkom, v Franciji pa jim dajejo prostor v uglednih galerijah! Poslušajte več o tem ob 16h!
OHRANITE DREVESA, PIŠITE NA STENE
Save trees write on walls je kontroverzni pariški grafitar Nasty napisal na že izrabljeno pločevinko spreja ter izdelek ponudil kot eksponat v galeriji Bailly, kjer trenutno poteka mednarodna razstava street kreacije. Med Louvrom, Musée d'Orseyjem in Likovno akademijo, monumentalnimi afirmacijami klasične in priznane umetnosti, se tako prvič v Parizu križata galerijska in ulična kreativna umetnost.
Ampak ali lahko ulična umetnost kot slikovni način, katerega legitimnost se nahaja na tanki liniji dovoljenega, sploh obstaja znotraj institucije? Ali lahko grafiti, ki predstavljajo mešanico (pre)drznosti in nezaupanja do družbenih avtoritet in dajejo možnost osebni kreativnosti, za posameznika ali zatirane manjšine še vedno ohranijo svoj statut opozarjanja na družbene neenakosti, ko se enkrat uklonijo esteblišmentu?
Z razstavo v galeriji Bailly se je uličnim slikam še enkrat uspelo prebiti v okvire visoke umetnosti. To pa je uspelo že Jean-Michelu Basquiatu, newyorškemu umetniku, najprej poznanem pod vzdevkom Samo. Po odprtju razstave v eni najvplivnejših galerij tistega časa, Mary Boone, so cene njegovih platen dosegle vrednost renesančnih umetnikov.
Grafiti, kakršni so danes najpogostejši, so se prvič pojavili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v tako imenovanih »vročih« predelih Bronxa in Brooklyna. Če parafraziramo Barthesa, je Marthi Cooper uspelo slikovne izraze hip-hop kulture na stenah podzemne železnice in na vlakih New Yorka narediti nesmrtne, s tem ko jih je postavila pod svetlobo fotoaparata.
Smešno, ampak ravno Marthi Cooper, tudi eni izmed sodelujočih na razstavi, gre zahvala za fotografsko dokumentacijo razvoja grafitov, čeprav si umetnica sama ni nikoli mislila, da bi se lahko ta način ulične kreacije razširile po celem svetu.
Ravno paradoks destruktivnosti in kreativnosti, vpet v družbeno netoleranco s strani zunanjega okolja ter tekmovalnost avtorjev znotraj subkulture, ohranja grafite pri življenju. Vendar pa življenjska doba tega slikovnega množičnega medija, s tem ko postanejo grafiti eksponat galerije, ni več ogrožena. Hkrati grafit v galeriji poleg svoje ilegitimnosti izgubi tudi svoj namen pritegniti pozornost mimoidočega.
Tage, piece in bomberje subkulturnega hip-hopa pa se ne sme enačiti z napisi ksenofobne in agresivne vsebine, ki namesto k individualnemu razmisleku začudenega mimoidočega namenoma spodbujajo in pozivajo k družbeni nestrpnosti. Četudi dajejo zakonodajalci vse ulične stvaritve v isti koš, grafitna umetnost postaja čedalje bolj cenjena na kulturnem trgu. Tako se je na primer Call card, delo umetnika z vzdevkom Crash, pred kratkim prodalo za več kot štiriintrideset tisoč evrov, da ne govorimo o milijonskih zneskih del zloglasnega in anonimnega grafitarja Banksyja.
Iz pografitanega Pariza se je javljala Ana Podvršič.