Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Tokrat IZ PARIZA O RAZSTAVI GRAFITOV (4187 bralcev)
Četrtek, 22. 5. 2008
Ana Podvrsic



Ana se je iz Bruslja podala v Pariz, kjer je v galeriji Bailly obiskala razstavo grafitov z naslovom Taguer n'est pas jouer - nekaj takega kot: grafitanje ni igračkanje.
V Sloveniji grafite brišemo z vodnim curkom, v Franciji pa jim dajejo prostor v uglednih galerijah! Poslušajte več o tem ob 16h!


OHRANITE DREVESA, PIŠITE NA STENE


Save trees write on walls je kontroverzni pariški grafitar Nasty napisal na že izrabljeno pločevinko spreja ter izdelek ponudil kot eksponat v galeriji Bailly, kjer trenutno poteka mednarodna razstava street kreacije. Med Louvrom, Musée d'Orseyjem in Likovno akademijo, monumentalnimi afirmacijami klasične in priznane umetnosti, se tako prvič v Parizu križata galerijska in ulična kreativna umetnost.


Ampak ali lahko ulična umetnost kot slikovni način, katerega legitimnost se nahaja na tanki liniji dovoljenega, sploh obstaja znotraj institucije? Ali lahko grafiti, ki predstavljajo mešanico (pre)drznosti in nezaupanja do družbenih avtoritet in dajejo možnost osebni kreativnosti, za posameznika ali zatirane manjšine še vedno ohranijo svoj statut opozarjanja na družbene neenakosti, ko se enkrat uklonijo esteblišmentu?




Podobno kot ugotavlja Lilijana Stepančič v zvezi z ustreznostjo pojma stenskih slikarij za poimenovanje grafitnega ustvarjanja, bi lahko dejali za vprašljiv pojav grafitov na stenah stavb visoke umetnosti. Dilemi ne kažeta le na različnost kulturnih kontekstov, ampak tudi na njihovo statičnost. Četudi zgodovina ustvarjanja predstavlja predvsem zgodovino pretokov idej in mešanja form.



Z razstavo v galeriji Bailly se je uličnim slikam še enkrat uspelo prebiti v okvire visoke umetnosti. To pa je uspelo že Jean-Michelu Basquiatu, newyorškemu umetniku, najprej poznanem pod vzdevkom Samo. Po odprtju razstave v eni najvplivnejših galerij tistega časa, Mary Boone, so cene njegovih platen dosegle vrednost renesančnih umetnikov.


Grafiti, kakršni so danes najpogostejši, so se prvič pojavili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v tako imenovanih »vročih« predelih Bronxa in Brooklyna. Če parafraziramo Barthesa, je Marthi Cooper uspelo slikovne izraze hip-hop kulture na stenah podzemne železnice in na vlakih New Yorka narediti nesmrtne, s tem ko jih je postavila pod svetlobo fotoaparata.


Smešno, ampak ravno Marthi Cooper, tudi eni izmed sodelujočih na razstavi, gre zahvala za fotografsko dokumentacijo razvoja grafitov, čeprav si umetnica sama ni nikoli mislila, da bi se lahko ta način ulične kreacije razširile po celem svetu.


Ravno paradoks destruktivnosti in kreativnosti, vpet v družbeno netoleranco s strani zunanjega okolja ter tekmovalnost avtorjev znotraj subkulture, ohranja grafite pri življenju. Vendar pa življenjska doba tega slikovnega množičnega medija, s tem ko postanejo grafiti eksponat galerije, ni več ogrožena. Hkrati grafit v galeriji poleg svoje ilegitimnosti izgubi tudi svoj namen pritegniti pozornost mimoidočega.


Na razstavi v pariški Galeriji Bailly razstavljajo med drugimi Darco, eden prvih evropskih grafistov, O'Clock in L'Atlas, katerih ulične intervencije se pojavljajo skoraj v vseh svetovnih prestolnicah, in Alex, ki s figurativnim načinom upodobitve oseb briše klišeje, ki stigmatizirajo ulico in galerije. Na razstavi sodeluje tudi Nicholas Berthier, ki, zanimivo, ne prihaja iz okolja street arta, temveč iz ene največjih oglaševalskih agencij v Parizu.



Ravno dela Berthierja opominjajo na paradoksen odnos med reklamnimi sporočili in grafiti. Vsiljivi, včasih neokusni oglasi in reklame v rokah ideologije mednarodnih korporacij, ki spodbujajo k blagovnem fetišizmu, so v privatni in zaščiteni lasti, medtem ko akcije uličnih izrazov kreativnosti ostajajo nedovoljene in neodobravane.



Razlog nelegitimnosti grafitov lahko najdemo tudi v njihovi moči, da kot javna opozorila družbenih neenakosti vplivajo na oblikovanje javnega pogleda. Kot del množične komunikacije grafiti pripovedujejo zgodbo prostora in časa in opozarjajo na nove politične pomene odnosa javno - zasebno in družbeno razslojenost. Tako so del sprejetega arhitekturnega »looka« v marginalnih predelih mesta ter hkrati neokusni in ilegalni napadalci na reprezentativnih mestnih fasadah.



Tage, piece in bomberje subkulturnega hip-hopa pa se ne sme enačiti z napisi ksenofobne in agresivne vsebine, ki namesto k individualnemu razmisleku začudenega mimoidočega namenoma spodbujajo in pozivajo k družbeni nestrpnosti. Četudi dajejo zakonodajalci vse ulične stvaritve v isti koš, grafitna umetnost postaja čedalje bolj cenjena na kulturnem trgu. Tako se je na primer Call card, delo umetnika z vzdevkom Crash, pred kratkim prodalo za več kot štiriintrideset tisoč evrov, da ne govorimo o milijonskih zneskih del zloglasnega in anonimnega grafitarja Banksyja.


Iz pografitanega Pariza se je javljala Ana Podvršič.










Komentarji
komentiraj >>