Sodobna ukrajinska proza

Najprej se pojavijo vprašanja: zgodovina, državnost, jezik. Oranžna revolucija in močne ženske z debelimi kitami. Potem pa književnost in vsaj trojna asociacija - Taras Ševčenko, Lesja Ukrajinka in Ivan Franko. Pa tista neopredeljiva nostalgija po slovanski davnini, kjer se spomnimo nove triade: stepa, kozaki in ukrajinski potujoči ljudski pevci kobzarji. In predvsem slednji naj bi bili ena redkih sreč v trpeči zgodovini ukrajinskega naroda, ki ima največjo državo v Evropi in tudi po številu prebivalstva prekaša tako Francijo kot Italijo.

O Lesji Ukrajinki oziroma Larisi Petrovni Kosač - Kvitka (1871-1913), neoromantični pesnici, v slovenskem jeziku ne najdemo ničesar, čeprav je celo UNESCO razglasil leto 2001 za leto Lesje Ukrajinke. Večje pozornosti v našem literarnem prostoru je deležen Ivan Franko, ki so ga prevajali predvsem v tridesetih letih 20. stoletja, največje pa seveda pesnik Taras Ševčenko, ki je v slovenskem jeziku zastopan z več prevodi. Med novejšimi naj omenimo njegovo znamenito zbirko z značilnim naslovom Kobzar, ki jo je leta 2007 izdala Družina, izbor Ševčenkove poezije pa je izšel tudi v zbirki Lirika. In potem - slovenski skok v sodobnost. Z romanom Piknik na ledu, ki je bil v slovenščino preveden leta 2007, je, sicer rusko pišočemu sodobnemu ukrajinskemu pisatelju in cineastu Andreju Jurjeviču Kurkovu, edinemu med literarnimi ustvarjalci postsovjetskega prostora uspelo priti na lestvico desetih najbolje prodajanih romanov v Evropi. Kurkov je bil tudi gost ene od preteklih Vilenic. Prva misel: zakaj ne piše v ukrajinščini! Čeprav je sedaj z jezikovnim zakonom ukrajinščina postala edini uradni jezik v državi, ruščina pa je zgolj jezik manjšine, so še zmeraj vidne posledice dolgih stoletij rusifikacije, ki so v danem trenutku potencirane s tržno logiko, tej pa je podvržen tudi ukrajinski literarni proces. Ruski trg je pač večji in močnejši. Pojavi biliteraturnosti avtorjev so tako pričakovani. Nenazadnje je prenekatera ukrajinska spletna stran dostopna tudi v ruščini in ne v angleščini.

Sodobna situacija ukrajinske literature je pluralna situacija knjižnega trga, kar nenazadnje pomeni odrešenost od starih narodnograditeljskih ali sovjetskih idej. Situacija je, tudi po besedah pisateljice ter novinarke in producentke ukrajinskega BBC-ja Svitlane Pirkalo, dobra. Mlada generacija pisateljev živi povsem zahodnoevropsko življenje, kar se odraža v izboru tem mlade literature oziroma v njeni »globalni« naravi, ki se vrti okoli vsakdanjega življenja, seksa, drog in politike. Država subvencionira le starejše avtorje. Od osamosvojitve Ukrajine v začetku devetdesetih let je potekala debata o krizi trga, kjer se je izpostavljalo kot enega glavnih razlogov predvsem boljše pogoje ruskih založb. Naklada ukrajinskih naslovov, predvsem leposlovja, je začela drastično padati. Nekatera ukrajinska leposlovna dela se sicer prevajajo tudi v ruščino, med drugim sta bila prevedena roman Raziskovanja na polju ukrajinskega seksa svetovno priznane ukrajinske filozofinje in književnice Oksane Zabužko, pred kratkim pa je v ruščini izšel tudi zadnji roman Sergija Žadana Anarchy in the UKR. Osrednja kulturna nagrada Ukrajine je nacionalna nagrada Tarasa Ševčenka, a si jo delijo vse kulturne in umetnostne branže. Na področju literature pa je bila pred leti ustanovljena nagrada knjiga leta BBC, ki nagrajuje dela avtorjev v skladu s sodobnim zahodnim okusom. Leta 2007 jo je prejel, večni oponent oblasti, Vladimir Dibrova, za roman Andrejevski vzpon.

Splošno prepričanje je, da je situacija v sodobni ukrajinski literaturi dobra, saj je leposlovju uspelo udejanjiti svobodo izraza. Vendar pa si mnenja Ukrajincev glede tega vseeno niso tako enotna. Pri tem seveda ne gre misliti na primerjavo z Zahodno Evropo, pač pa na situacijo v sami državi in na zatiralske udarce pretekle in polpretekle zgodovine, ki jih je ta maloruska nacija prenašala in utrpela v senci velikoruskih imperialističnih teženj. O tem lahko presodi tudi zunanji in slab poznavalec razmer, saj se mladi kritiki ubadajo s postmodernističnimi potezami sočasne ukrajinske produkcije in seveda krizo sodobnega ukrajinskega literarnega procesa. Njihovi starejši kolegi v istih pojavih ugotavljajo šele zapoznele poteze neoavantgardizma ali protopostmodernističnih zastavkov in mlajše kritike zmerjajo z neizobraženimi literarnimi teroristi, ki jih niti mahanje s frojdovsko terminologijo ne more rešiti očitnega! Povsem zdrav sodoben dialog med očeti in sinovi, bi lahko rekli. In čeprav naj bi med mlado literarno generacijo in starejšimi avtorji zazevala luknja, kjer ni zaznati ne kontinuitete ne živega dialoga, kaj šele običajnega literarnega druženja, omenimo vsaj nekaj ariadninih niti, ki jih je zapustilo ukrajinsko literarno 20. stoletje.

Prav na prelomu iz 19. stoletja, ko se je ukrajinščino nasilno zadrževalo na ravni nejavne rabe kmečkega sloja, v 20. stoletje se začne dogajati t. i. modernizacija ukrajinske literature z odstopom od narodnjaških teženj predvsem v skrajno zahodnem Lvovu. Vendar silnejšega vpliva na ukrajinsko književnost in jezik omenjena modernizacija ni imela. Sledila je pričakovana sovjetska zamrznitev naravnega literarnega procesa, ki ga nekatera sodobna literarnozgodovinska branja preskočijo ter nadaljujejo s potomci prvih emigrantov v ZDA, t. i. »Newyorško skupino«. Ta v šestdesetih letih ukrajinski literaturi priobčuje formalne novosti ameriške proze. Šestdeseta leta so ključna tudi za ustvarjanje v Ukrajini, saj v disidentskih krogih vznikne nov tok. Skupina se imenuje kar »Šestidesjatniki« (slovensko bi lahko rekli »Šestdesetniki«), med njimi omenimo najpomembnejšega, pesnika in teoretika Vasilija Stusa, ki je umrl v zaporu med gladovno stavko.

Sedemdeseta nadaljujejo smernice, postavljene v šestdesetih, z nekaterimi močnimi avtorji, zagon pa dobi tudi kijevska šola »postšestdesetnikov«, ki se je zavzemala za idejo t. i. troedine svobode: svobode ustvarjanja, osebnosti in naroda. Osemdeseta so bila zaznamovana s pojavom skupine »Bu-Ba-Bu« (Burleska, Balagan (rus. Burka), Bufonada). Ustanovili so jo Viktor Nebarak, Aleksander Irvanec ter danes izjemno znan in priznan pesnik, pisatelj, publicist in eden redkih sodobnih krojačev javnega mnenja Jurij Andruhovič. Skupina je do devetdesetih let po državi postavila številne odmevne karnevalske inscenacije. Druga markantna skupina devetdesetih je razvijala neoklasicistično smer, imenovala se je »LuGoSad«, po ustanoviteljih Ivanu in Tarasu Lučuku, Nazarju Gončarju in Romanu Sadlovskemu. V istem času v Kijevu nadaljuje tradicijo »šestdesetnikov« znamenita pisateljica Oksana Zabužko. V osemdesetih center literarnega življenja znova postane zahodna Galicija, saj je v preteklih stoletjih najmanj podlegala rusifikaciji.

Znak velikega premika v sodobnem ukrajinskem literarnem procesu je bil izstop nekaterih članov iz Zveze pisateljev Ukrajine ter ustanovitev Asociacije ukrajinskih pisateljev (AUP). Za cilj si je novo društvo zadalo preseganje ideološke in strukturne krize v ukrajinski literarni sredi ter oblikovanje novega društva, tako da bi bilo kos sodobnim potrebam ustvarjalcev. Med ustanovitelji najdemo tudi že omenjenega Jurija Andruhoviča. Izrazitejše literarno gibanje devetdesetih je bila skupina »Nova degeneracija« z Ivanom Andrusjakom, Stepanom Pracjukom, Ivanom Ciperdjukom, Tarasom Proharskim ter Jurijem Izdrikom. Sodobni ukrajinski literarni proces, kljub večnim bojem za ukrajinizacijo, poleg pluralnosti literarne produkcije zaznamuje prevlada zahodnoevropske orientacije. Med vodilnimi imeni sodobne ukrajinske literature omenimo poleg Jurija Andruhoviča, Oksane Zabužko, Sergeja Žadana in Jurija Izdrika še Jurija Vinničuka, Vladimirja Dibrovo, Jevgenijo Kononenko, Olega Liševa, Ivana Malkoviča, Viktorja Neboraka, Tarasa Prohasko, Lesa Podervjanskega, Valerija Ševčuka. Nepreklicno pa primaknimo tudi ime v Londonu živeče avtorice nocojšnjih zgodb: Svitlane Pirkalo.

Svitlana Pirkalo

Če se vrnemo k izhodiščnim asociacijam, se tu znajde neobičajna barva ukrajinske revolucije. O tej bi, pravi Svitlana Pirkalo, pisala takoj, če bi se le vedelo, kam vodi - revolucija, ne barva. Barve v naslovih njenih romanov so namreč stalnica. Od treh objavljenih knjig - prelomnih in bestsellerjev - sta dva romana. Prvi z naslovom Zelena Margarita iz leta 2000 je postal ukrajinski literarni dogodek na pragu tisočletja, drugega Ne misli na rdeče, ki je izšel leta 2004, so spremljale tople kritike, oblikoval pa naj bi tudi ukrajinsko predstavo odraslih o Londonu, kjer živi junakinja romana. Tretja knjiga avtorice je pred kratkim izdana zbirka kolumen. Kolumne mlada novinarka - rojena leta 1976 -, sicer ukrajinistka po izobrazbi, tedensko piše za spletno revijo Glavred. Zbirka nosi intriganten naslov Kuhinja egoista. Tematika? Ukrajinska kuhinja in kulturološke posebnosti po svetu, ki sedaj gosti ogromno, na srečo prostovoljnih, emigrantov.

Nocojšnji zgodbi kakor nalašč tematsko podčrtujeta prej povedano o ukrajinski literarni situaciji ter potrjujeta vse tisto, kar o Svitlani Pirkalo pravijo kritiki. Da je namreč prva nezakompleksana ukrajinska pisateljica. Je kakor junakinje njene proze: primerno cinična, samokritična, moderna, lirična in avanturistična. Svitlano Pirkalo naj bi naravnost že narejeno rodila Oksana Zabužko, ki je ponosna na naslednico. Ob poslušanju nocojšnjih kratkih zgodb Tako se je vse zgodilo in Brki, se bo najbrž marsikateremu poslušalcu postavilo vprašanje moških likov, orlandovska boleča metamorfoza druge zgodbe pa ga bo neposredno izzvala!