Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Daedelus!!! (3496 bralcev)
Sobota, 24. 5. 2008
goran



Goran Kompoš recenzira nastop elektrončkarja Daedelusa v okviru Festivala pomladi ... (v celoti!)
Daedelus – Festival Pomladi, Channel Zero, 22. 05. 2008

* Včeraj smo bili v Ljubljani priča pohvalnemu trenutku. Moči so namreč združili promotorji dveh festivalov in izoblikovali celostno ponudbo, ki je vsaj v tujini neka običajna praksa, sploh v primerih, ko organizatorji ciljajo tudi na tuje obiskovalce. Te je pač treba animirati skozi celoten festivalski čas, zato potezo drugogodbašev in Festivala Pomladi seveda toplo pozdravljamo in se obenem nadejamo, da bi temu zgledu v prihodnje sledili tudi drugi promotorji.

Včerajšnjemu dnevu je pozno ponoči piko na i postavil kalifornijski hip hop in elektronski producent Deadalus, varovanec etiket, kot sta Ninja Tune in Plug Research. Založbi sta v svojih zlatih časih redno ponujali presežke, vendar pa v zadnjem obdobju strežeta precej povprečno godbo, zato pred koncertom Američana ni bilo večjega entuziazma. Glasbenik je v intervjuju za Radio Študent povedal, da običajno stremi k temu, da v novo celoto povezuje različne vplive, pogosto precej kontrastne, ter da se je nenazadnje tudi njegov psevdonim porodil prav iz te ideje. Zgodbe grškega mitološkega junaka, ki je v eni osebi povezal tragiko in umetnost, se seveda ne da več spremeniti, odprlo pa se je vprašanje, ali si bo v reinkarnaciji tokrat sestavil bolj trdna krila.

Deadalusovo poigravanje s kontrasti je zbodlo v oči, še preden je sploh prižgal svoj laptop. Na eni strani viktorijanska oprava in pričeska, na drugi laptop in njegov znameniti kvazifuturistični, multigumbni menome (bereš menomi). Set je odprl s precej energičnim elektronsko hiphopovskim hibridom, v katerega je vpletal vzorce soula ter sambe, in že v tem delu dal vedeti, da morda le ne bomo trpeli v kakšnem dolgočasnem odvodu »emo-hopa«, v katerega je zadnji čas zabredlo kar nekaj west coast alter hiphoperjev. Strah, da stvar zapade v mlačno monotonost, na tem mestu še ni povsem izginil, saj je Daedelus v zelo podobni maniri odprl tudi set, ki ga je obeležil na letos izdanem ploščku ‘Live at Low and Theory’. A medtem ko se pri slednjem uvodna dinamika v nadaljevanju izgubi, sinoči temu še zdaleč ni bilo tako.

Kot je napovedal že v intervjuju, naj bi bili njegovi seti odvisni predvsem od odziva publike. Če ta pride na koncert, kot bi prišla v slaščičarno, verjetno pač postreže z nekoliko bolj umirjenim, osladnim izborom. Ko pa ljudje pridejo v klub poskakovat, takrat Daedelus servira ritmičen masaker, ki bržkone nikogar ne pusti hladnega. Očitno je presodil, da je bilo sinoči med obiskovalci več tistih, ki so prišli na rekreacijo, zato je sprožil turbulentno, razlomljeno ritmično premetanko, v kateri si je ves čas odpiral tudi prostor za duhovite glasbene vložke. Slednje predvsem v obliki zanimive preobrazbe znanih viž, denimo ‘Music Sounds Better With You’, ob Stardust-ih pa je v set med drugim vpletel še Nirvano, Portishead in Aphex Twina. Od njih si je izposodil posamezne sekvence, ter jih preko svetlobno hitrih ritmičnih tranzicij mojstrsko sestavil v klubske plesne poskočnice. Pri tem početju mu je v veliko pomoč že omenjena tehnična igračka menome, s katero lahko simultano nadzoruje zares impresiven izbor najrazličnejših sekvenc, ki jih bržkone tudi po naključju težko dvakrat splete v identično celoto.

Očitno se Daedelusu v krvi še vedno pretaka nekaj ekstazija iz časov, ko je bil dj na rejvih v L. A.-ju, saj je za tiste najbolj plesne trenutke naplastil sintetične linije, jih odel v straight ritme in sestavil nekaj odličnih proper oldschool rejverskih trenutkov. Nostalgikom se je ob tem bržkone zakolcalo po bolj prvinskem plesnem setu in na tem mestu je morda tudi prostor za edino manjšo kritiko, ki pa je pravzaprav povsem subjektivna ocena pisca teh vrstic. Odlika plesnih setov iz začetka devetdesetih let je bil predvsem »drive«, ki je obiskovalce posrkal v metafizično evforijo. Ta presežek pa je sinoči žal umanjkal, saj so pogosta kaotična menjavanja ritma bolj spominjala na uro aerobike. Seveda je ob tem treba poudariti, da je bila to Daedelusova namera, ki mu je več kot odlično uspela. Velik plus mu pripišemo tudi zato, ker je v bisu še enkrat postregel s še bolj razturaško verzijo Windowlickerja.

Na koncertu Daedelusa v Channel Zeru je bil prijetno presenečen Goran Kompoš.


Komentarji
komentiraj >>