Ponedeljek, 26. 5. 2008
Mancek
Matjaž Manček recenzira koncert Gang Of Four, Mario Batelič pa koncert Gypsy.cz, ... (v celoti!)
GANG OF TWO IN OJOS DE BRUJO SOUNDSYSTEM, minuli petek na Drugi Godbi
* No, tole bo predvsem recenzija nastopa Gang Of Four; organizator pač ne more pričakovati, da bo pozornost enakomerno porazdeljena, če na isti oder v istem večeru postavi dva po profilu, historično in kontekstualno povsem različna zvezdniška benda, pri tem pa bend, ki ima v Ljubljani močno fenovsko zaledje in ki je pustil močan pečat na tukajšnje glasbeno dogajanje zadnjih 25 let, postavi v vlogo predvozačev.
Par besed samo o videnem in slišanem s strani Ojos de Brujo. Zelo klišejski mix všečne flamenkove folklore in urbanih ritmov – obe plati na zelo površinskem – sicer tehnično izpiljenem, a povsem brez vsebinskem nivoju. Ojos de Brujo Soundystem je deloval kot session bend studijskih glasbenikov. Obrtniško popolno, a idejno revno, izvedbeno pa bolj na ravni poze kot resnične ekspresije in karakterja. Mogoče pa je bil to le začetni del in se je proti koncu kaj bistveno spremenilo. Na ta odgovor pač nisem čakal.
Na Gang Of Four se je v tej deželi čakalo 27 let. Leta 1981 se jim ni uspelo prebiti do Ljubljane in je zaradi tega Ljubljana morala dan kasneje romati v Zagreb, kjer se je zgodil njihov prvi koncert v Jugoslaviji in katerega posnetke tudi poslušate v podlagi. Gang Of Four je bend, ki je z dvema albumoma na prelomu iz sedemdesetih v osemdeseta dejansko prinesel nov zvok v takratno punk, postpunk sceno: ritmičnost in plesnost namesto gole surovosti, lucidna, lirična in osmišljena angažirana besedila namesto pljuvanja in mahanja s pestmi. Bend se je po dvajsetih letih nepričakovano vrnil v glasbene medije, in sicer kot najpogosteje navajana referenca delujočih »postpunk revival« zvezd in zvezdic. To jih je spodbudilo v akcijo, v izdajo nove plošče in koncertno aktivnost.
Sam se ne morem šteti za starega fena, ker sem jih odkril šele nekje proti koncu devetdesetih, so pa mi od takrat dalje vse bolj lezli pod kožo, ki je začela trepetati ob najavi njihove oživljene koncertne aktivnosti. No, trepet se je že precej umiril, ko sem jih videl lani na nekem avstrijskem festivalu, kjer je bend sicer špilal v svoji originalni postavi in naredil sicer čisto korektno predstavo, dali so vse od sebe, pa vendar se ni bilo mogoče znebiti priokusa po penziji – tako v smislu utrujenega nastopa kot v smislu unovčevanja dosežkov iz aktivne ustvarjalne dobe.
Na petkov nastop v Križankah sem prišel še dodatno deziluzioniran, dobra dva tedna prej se je namreč izvedelo, da je bend zapustila originalna ritem sekcija – bobnar Hugo Burnham in basist Dave Allen, ki je bil pravzaprav pobudnik ponovne aktivacije benda. Preostala dva, pevec Jon King in kitarist Andy Gill, sta se kljub temu odločila furati dalje, najela dva mladca in ju po hitrem postopku natrenirala. Seveda je na odru to izgledalo točno tako, kot se sliši. Dva veterana, ki dvema mladcema sproti suflirata, kaj morata igrati. Gang Of Two. Oprostite, ampak ne morem verjeti bendu, ki je imel za eno od svojih osnovnih orožij kolektivni trud in držo, zdaj pa pobere dva studijska obrtnika in se fura, kot da je to še vedno ista štorija. Ne gre. Poleg tega je bil na lanskem koncertu Dave Allen tisti, ki je najbolj dinamično in koherentno deloval na odru in povezoval ritmično zaostajajoča Kinga in Gilla. In eden od večjih plusov takratnega koncerta je bilo gledati stare veterane, ki sicer opazno pešajo, ampak so s srcem še vedno pri stvari.
V petek je seveda bila podoba drugačna. Najbolj bedno je bilo to, da sta se ga King in Gill še napila ko kravi in zato – predvsem Gill – nista bila sposobna držati ritma, tako da sta jih mladca morala popravljati in spravljati nazaj v špuro. Andy Gill, sicer marsikateremu kitaristu pojem inventivnega ritmičnega rock strunanja – je vrhunec svoje blamaže izvedel, ko bi moral sredi komada »Natural's Not In It« samostojno držati tisti famozni rif, a je v svoji pijanosti izgubil in ritem in rif in še zadnje ostanke mojega spoštovanja. Nič boljše ni bilo v naslednjem komadu – »To Hell With Poverty« – ki ga je tudi komaj sestavil skupaj. Katastrofa od predstave sicer enega najbolj vplivnih postpunk kitaristov vseh časov.
Precej bolje se je sicer držal pevec Jon King, ki se je kljub vidnim fizičnim in kondicijskim omejitvam zelo srčno razdajal in edini kolikor toliko dostojno obujal spomin na stare Gang Of Four. Precej bedno pa je učinkovalo tudi ponavljanje četrt stoletja stare fore, ko v uvodu v komad King s palico razsuje mikrovalovko. Če je razsuvanje mikrovalovke še imelo kak simbolni pomen v začetku osemdesetih, ga zdaj pač nima. Četrtstoletno ponavljanje ekscesa pač zvodeni v čisti dolgčas oziroma patetiko.
Edini zmagovalec petkovega večera je bila publika. Križanke sicer niso bile polne, je pa prišlo zadosti predvsem starejših fenov benda (ki so si drage vstopnice tudi lahko privoščili). Predvsem po gesti Kinga, ki je odpodil varnostnike in privabil publiko, se je začelo kar lepo rajanje – folk je pač dobil vse stare hite, katerih besedila je znal na pamet, in odpel skupaj z bendom. Komadi, ki so jih Gang Of Four naredili na svojih prvih dveh albumih, so dejansko remek dela, delujejo sami zase tudi 30 let kasneje, temu ni kaj oporekati. Vendar vsaj zame - kar se koncertnega nastopa tiče - ni toliko pomembno KAJ se špila, temveč KAKO se špila! In v petek se je špilalo dobre komade zelo SLABO. In tale Gang Of Two bi naredil bolje, če bi se umaknil nazaj na stare plošče in ostal tam kot večni Gang Of Four.
Minuli petek se je svojemu Gang Of Four bedžu odrekel Matjaž Manček.
-----------------------------------------------------------------------------------------
GYPSY.CZ, PICIKATO BRASS BAND, KEMP, na sobotni Drugi Godbi 08
* Sobotni drugogodbaški večer z romskim hiphoperskim programom je bil v primerjavi z drugima dvema koncertnima dvojčkoma, ki smo ju doslej poslušali na festivalu, slogovno najbolj celovit in zaokrožen. Resda nismo slišali dveh kakovostno popolnoma enakovrednih nastopov, a je imela vsaka od dveh ekip svoje presežke. Žal se pri makedonski romski tolpi Picikato Brass Band, ki se je spajdašil z raperjem Kempom, slednji ni toliko obnesel ne kot suveren odrski performer ne kot rapovski zabavljač, zato pa so imenitno razpoloženi pihalci, tolkalci in trobilci toliko blj zažgali s svojo razdivjano, tekočo in žgočo balkansko godbo.
Picikato Brass Band je namreč kar nekaj komadov – morda celo polovico koncerta – odigral brez Kempa, kar se je pokazalo kot dobra odločitev. Kemp je namreč pustil bolj medel vtis, še zlasti potem ko smo že sližali izjemno veščega Radoslava iz čeških Gipsy.cz. Motila je predvsem njegova okorna drža na odru ter neprepričljivo podžiganje publike v slogu “ajmo ruke gore” ali pa “ne čujem”, ko je zahteval od poslušalstva, da ploskajo ali se drugače odzovejo. Njegovo nizanje rim je občasno šepalo, je pa imel par svetlih trenutkov, ko se je prepustil mikavni godbi svojih spremljevalcev, tako da je njegov vokal zazvenel kot del benda in ne kot tujek.
Kot rečeno, so pomanjklivosti Kempa nadoknadili sami “trubači”, ki so igrali navdihnjeno, raznoliko, z nadzorom nad posamičnimi dih jemajočimi soli ter z norim tempom. Občasno so v komad vpletli kako znano temo, denimo iz filma Otpisani ali Ederlezi, ki pa je izzvenela daleč od šablonske priredbe. Slišai smo torej bolj povprečnega raperja in izjemni brass band, ki bi ga bilo definitivno še kdaj povabiti na naše odre!
Veliko bolje od Kempa se je odrezal Radoslav, vodja omenjene češke zasedbe Gipsy.cz, ki je imel toliko težjo nalogo, saj se je na začetku nastopa pred poletnem odru Gala Hale zbral le ščepec poslušalcev. Najbrž je šlo za sindrom metelkovskih koncertov, ki so znani po poznem začetku, a ker je bil koncert na odprtem, se je kajpak začelo le z akademsko zamudo ... Kakorkoli, poskočne in jezikave češke Rome je že po nekaj komadih poslušalo že občutno več ljudi, ravno prav za veliko vrtno zabavo, kakršni smo tudi bili priča.
Radoslav je animiral prisotne v angleščini, ki je že tako prisotna v nekaterih komadih Gipsy.cz, njegovo obvladovanje hitrega in tekočega govornega toka tako v angleškem kot v romskem jeziku pa se je fino zlivalo z glasbeno spremljavo, ki so jo prispevali njegovi programirani ritmi ter trije akustični inštrumenti: violina, harmonika, bas. Frontman simpatičnih in razpoloženih Čehov, ki jih ni motila neprisotnost publike na začetku špila, se je po odru zviral in skakal, kot da se pripravlja za Olimpijado, in lahko le upamo, da si je leseni Kemp ogledal njegov nastop ter se od njega kaj naučil. Radoslav je posebne ovacije pobral z oponašanjem beatboxa, sploh takrat, ko je na ritme in melodije, ki jih je sam ustvarjal, začel prepevati hit Billie Jean Michaela Jacksona ter zraven še malo imitiral Jacksonov značilen ples.
Osebno sem pred koncertom pričakoval zaključno sodelovanje obeh zasedba ali vsaj obeh raperjev, ko pa sem slišal Kempa, mi je bilo všeč, da do tega ni prišlo. In še bolj mi je bilo všeč, da so tudi Picikato Brass Band na dodatku prav tako nastopili brez Kempa ter do konca razbelili nebo nad Metelkovo
Romski hiphop na Drugi godbi je použil MarioB.
Komentarji
komentiraj >>