Sreda, 28. 5. 2008
polonap
Tod Ashley se po treh letih klatenja po Jugovzhodni Aziji, Indiji in Bližnjem Vzhodu vrača z izjemno osebno in nadvse ostro politično ploščo, ki sta jo zakrivili ločitev in ponovna izvolitev Georga W. Busha za predsednika ZDA. V sodelovanju s številnimi lokalnimi glasbeniki med Indonezijo in Izraelom je Ashley ustvaril svoje nemara najbolj koherentno in v celoti prepričljivo delo pod zastavo Firewater. (v celoti!)
* Pred štirimi leti se je Todu Ashleyju, nekdanjemu frontmanu Cop Shoot Cop in zdajšnjemu vodji Firewater, zdelo, da je njegovo življenje na dnu. Ravno se je ločil od žene in George W. Bush je nastopil svoj drugi mandat. Življenje v Brooklynu je bilo brez perspektive, misel o nadaljnjih štirih letih vladavine tega »klovna«, te »opice,« pa nevzdržna. Odločil se je odpotovati in naslednja tri leta je preživel v Indiji, Indoneziji in na Bližnjem vzhodu.
Ozadje nastanka albuma The Golden Hour, ki ga tako nekako povzema Tod Ashley, je dobro poznati za razumevanje plošče. Gre namreč za precej avtobiografsko delo, v katerem mrgoli referenc na njegovo osebno življenje. Dramaturško ploščo tako zaokrožujeta uvodni komad Borneo, v katerem Ashley napove svoj odhod iz države, in predzadnji Weird To Be Back Home, v katerem ugotavlja, da je po vrnitvi domov »vse tako, kot je bilo, ali pa morda še malo slabše«. Vmes brez pretiranega zavijanja v celofan razkriva bolečino prebolevanja razbite ljubezenske zveze (This Is My Life, Already Gone), pošilja razglednice z ne vedno prijetnega potovanja (Six: Forty-five) in izraža svoja politična stališča, udrihajoč čez Busha in početje njegove administracije (Hey, Clown).
Toda pogosto ironična besedila niso tista, zaradi katerih nas plošča zagrabi – pomembnejša je muzika, ki zveni sveže in udarno, tako kot Firewater nemara niso zveneli že od svojega prvenca Get Off The Cross, We Need The Wood for Fire leta 1996. Vplivi različnih godbenih tradicij in žanrov pri njih resda niso nič novega, saj je skupina že na prvencu pokazala interes za žanrsko mešanje. Toda srečanje surove punk-rockovske energije z instrumentarijem (zlasti široko paleto tolkal) in bogato ritmiko severnoindijskih in bližnjevzhodnih muzik je bilo tokrat še posebej uspešno - zlasti če vemo, da je snemanje potekalo v petih državah, z lokalnimi zasedbami, ki jih je Ashley srečal na poti in ki izhajajo iz precej drugačnih godbenih okolij kot Firewater.
Kako je torej mogoče, da plošča zveni, kot da jo je ustvarila čvrsta, uigrana zasedba in ne fizično ločena druščina, ki se nikoli ni srečala? Če iščemo skupni imenovalec sodelujočih, ga najdemo v njihovi sposobnosti ljudi pognati na plesišče –kakršnokoli muziko že igrajo. To je bil ključ, po katerem je Ashley iskal muzikante. Mojstri bangre iz Pandžaba, skupine v Pakistanu, Turčiji in Izraelu, ki jih je posnel na laptop in en sam mikrofon, so se prepustili feelingu in dostikrat odimprovizirali po svoje. Marsikdaj je nastalo nekaj povsem drugega, kot je Ashley pričakoval. Toda težave v komunikaciji so v glasbi pustile odprta mesta, ki so njegovo prvotno vizijo pomagala razviti v nove smeri. Spretno jih je izkoristil, pri čemer pa ne gre zanemariti prispevka producenta in siceršnjega bobnarja Firewater in Balkan Beat Box, Tamirja Muskata, ki je plošči vlil duh sodobnosti.
Če smo pri Firewater pogosto pogrešali presežek prve plošče, pomanjkanje izčiščenosti in energije, je umik iz domačega okolja Todu Ashleyju pomagal, da je s plejado sodelavcev ustvaril svoje nemara najbolj koherentno in v celoti prepričljivo delo pod zastavo Firewater. Nabrita, plesna in navkljub težkim temam vesela plošča bo poslušalca – naj se sliši še tako klišejsko - težko pustila ravnodušnega. Sirene na naslovnici naj zato veljajo kot opozorilni znak – prisluhnite!
pripravila Polona Poberžnik
Komentarji
komentiraj >>