Torek, 27. 5. 2008
tadej
Tadej Droljc recenzira novo plato elektrončkarjev Noze ... (v celoti!)
* Cirkus se vrača v mesto! Prihaja z gusarsko ladjo, na kateri se cedita alkohol in pohota. Razvrat obrača veter v svojo smer, glasna muzika pa reže valove razburkanega morja. Že na daleč se vidi, da gre za karneval posebne sorte, ki obljublja "freak show", kakršnega še ni bilo. Poleg vseh možnih pritlikavih akrobatov in bruhalcev ognja se na ladji skrivajo še pravi eksoti: škrbasti "črn'c", ki pravi, da igra blues, hripavo grlo s tetovažo Tom Waits, sexy ženski glas, čigar ime lahko izgovorijo le drevesa, reke in zvodniki, Trojčice iz Bellevilla, minimal hipsterji, francoska divja svinja, miss "gangbanga" iz leta '28, svetovni prvak barskih pretepov z imenom Bruno ter Ennio Morricone na herojski dozi ekstazija. Ladji pa seveda ne umanjka niti lastna destilarna, kaj šele kak kavbojski salon ali ritem mašina. Pred vami je burkaštvo par excellence oziroma glasbeni hedonizem z imenom Noze.
Noze sta Nicolas Sfintescu in Ezechiel Pailhes, ki sta s predlansko ploščo "How to Dance" dodobra prepihala berlinsko kugo z imenom minimal. Minimal je zvrst, ki je vzniknila pred parimi leti, povzročila dobesedno trend eksplozijo ter se tako hitro odmaknila od svojega izvora, minimalizma. Minimal je tako postal le še nek prepoznaven groove, ki ni več omejen s količino in ga je moč opaziti v mnogih različnih klubsko orientiranih žanrih. Noze padeta v to kategorijo le delno, saj omenjena minimal ritmika služi le kot skupni imenovalec njuni glasbeni eklektiki, ki jo v celovito glasbeno podobo še dodatno pretapljata dobra post produkcija ter prepoznavna ustvarjalska vizija.
Če sta ga Noze na prejšnji plošči pogumno bluzila s solažami za razglašene inštrumente in sta iznajdljivo jahala na pijanskem deliriju nablojenih glasbenih aranžmajev, potem lahko za novo ploščo "Songs on the Rocks" rečemo, da je bolj prečiščena, spolirana in sredinska. Kaj takega je bilo od "podjetnikov" njunega kova tudi moč pričakovati, saj verjetno s časom postane izredno naporno, če si mora glasbenik svojo priljubljenost dvigovati tako, da se na živem nastopu slači, ekscesno opija ter na odru zganja homo erotiko. To so namreč značilnosti njunih živih nastopov, ki v kombinaciji s petjem v živo in zabavno interakcijo s publiko brišejo mejo med partijem in koncertom. Sam se sicer še zdaleč ne pridružujem masovnemu navdušenju nad njunimi razvpitimi nastopi, ker sem pristaš stroge meje med omenjenima oblikama žura, pa vendar ravno ta ne-elektronska, zabavljaška in nabrita komponenta odlikuje glasbo dueta Noze, ko jo poslušamo doma, na zmerni jakosti ter pri polni zavesti. Zato pozdravljam vse »anti klubske« spremembe na albumu Songs on the Rocks, saj plošča tako deluje precej bolj razgibano. Vsi komadi z izjemo enega imajo namreč besedila ter bogate aranžmaje, osamljeni inštrumental, edini pravi klubski hitič pa nosi naslov Ethiopo in ga pravkar poslušamo v podlagi. Vokale sta poleg Nicholasa in Ezechiela za komad Danse Avec Moi prispevala še znana eterična pevka Dani Siciliano ter David Lafore, kitaro, saksofon, klarinet ter bobne pa še nekateri gostujoči glasbeniki. Sicer pa so vse pesmi nastale okoli osnovnih skic in melodij, ki sta jih Noze zasejala s klavirjem.
Noze se zaenkrat držita na varni razdalji od popiš brezna, čeprav se s kakšnim komadom iz nove plošče podata v preveč otročje sfere oziroma v melos pijane študentarije. “Songs on the Rocks” pa drži tudi svetlo stran popa – simpatično spogledovanje s synth popom 80-ih ter norčevanje iz "penis-vaginalis" koncepta sodobne popularne glasbe. Na plošči se kot zadnji komad namreč nahaja pop priredba njunega hitiča Kitchen, ki je v tokratni preobleki klavirska žalostinka z enakim besedilom, ki gre nekako takole: "Come on and follow me, we'll have some fun, I'll will make you come, all night long..."
Očitnejših svobodnjaških izletov v eksperiment tokrat ne pogrešamo, saj nas album “Songs on the Rocks” zadovolji z lahkotnejšimi medžanrskimi izleti, ki nikoli ne končajo v pretirani eklektiki kot mašilu slabih idej. Albumu sicer manjka kakšen zlat hitič v stilu omenjene strupenjače Kitchen iz prejšnje plošče, vendar dajmo času čas in prepustimo zimi, da preveri, če se pod ovitkom cd-ja “Songs on the Rocks” skriva kaj zimzelenega.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>