Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Daša Lakner (5447 bralcev)
Torek, 27. 5. 2008
Alja



Recenzija gledališkega performensa Daše Lakner z naslovom "Sem, kot da me ni", ki je bil v okviru Mesta žensk na ogled v gledališču Glej. Predstava je kombinacija performensa, fizičnega gledališča in multimedije. Postavitev s tremi izvajalkami preizprašuje meje performativnega - v smislu spolne, profesionalne ali družbene identitete kakor tudi gledališča samega.



O OSEBI DAŠE LAKNER IN DRUGIH VPLETENIH


Minuli teden se je v Gleju pod okriljem Mesta žensk odvila predstava Sem, kot da me ni avtorice Daše Lakner, ene od predstavnic mlajše generacije na področju sodobnih scenskih umetnosti, ki deluje tudi znotraj multimedijskih zvrsti. Svoje znanje je Laknerjeva institucionalizirala med študijem dramaturgije na Akademiji za igro, film in televizijo. Svoj pečat je pustila že v več uprizoritvah, med njimi Krivda skupina, Regresija vsakdana in Avtobiografija diskografija. V nastopajoči trojki tokrat se pojavita tudi Špela Petrič in Katra Kodela.


Nastopajoče, ki sedijo na stolih in pijejo kavo, igrajo same sebe, ko počnejo dejansko to. Podlaga uprizoritve je besedilo, ki govori o sivini posameznikovega življenja, v katerem se vsak dan ponavljajo iste stvari in isti dogodki, ki jih za trenutek lahko spremeni le zunanja novost, kot recimo barva obleke. Hkrati vse vpletene povsem zavedno prevzemajo vloge ene druge, v katerem pa ne najdejo možnosti za novo introspekcijo, saj je doživetost njihov življenj enaka in se razlikuje le v kričečih odtenkih barv njihovih obleke.


Predstava je zavita v ležerni ritem, v katerem vrhunci niso izrazito ekstatični, dvigujejo ga predvsem duhovite in cinične opazke. Nobeni od akterk se prav nič ne mudi, ravno obratno. Postavile so se na pozicijo, ki je hkrati vzvišena do vsega, kar jih obkroža, tudi občinstva, in nekoliko apatična do samih sebe in do njihovega ustvarjanja. Špela Petrič tako mirno pove, da se ji jebe za to predstavo in da je umetnost celo sploh ne zanima, ker se sicer ukvarja z medicino. Iz tega nadvse zanimivega cinizma ne poda nadaljnje razlage, zakaj je sploh na odru v tistem trenutku, ko so si gledalci vzeli čas, da bi slišali, kaj se je dogajalo v njenem ustvarjalnem procesu. Ampak nič. Tako pač je v teatru, vseskozi ponavlja Laknerjeva.


In da bo manj dvomov, kakšen je teatralni svet, nam podaja podrobnosti o dramskih postopkih, ki jih je bila deležna ta predstava, pri tem pa precej prisega na realistično prezentacijo tako dramskega besedila kot odrske postavitve. Tu bi lahko zaznali podobnost s predstavami nekaterih drugih umetnic, kot na primer Drage drage, v kateri se Maja Delak ukvarja s položajem ustvarjalk sodobnega plesa v Sloveniji oziroma Simona Semenič z različnimi boleznimi v Jaz, žrtev, ki skozi prizmo realistične pripovedi reflektirajo neko problematiko.


Gibe in geste ene od akterk v obravnavani predstavi istočasno komentira druga. Da pa te na videz preproste zadeve le niso take same po sebi, nas vseskozi opominja Katra, ki menda sploh ne posluša navodil »od zgoraj« in v določenih okvirjih procesa išče povsem lastno izrazno pot. Ker je sicer plesalka, njen uprizoritveni jaz temelji na gibu, s katerim postavlja ravnovesje med drugima dvema, ki se osredotočata predvsem na besedilo.


Istočasno z odrsko akcijo se odvija dogajanje tudi na platnu, na katerem so - nihče drug kot osebe, ki jih gledamo na odru. Video prikazuje povsem drugačno sliko od morečega vzdušja na odru - očitno jih potegne v Katrin svet giba, v katerem njihova prejšnja verbalna interakcija postane telesna. Gledalec si na trenutek celo zaželi, da bi se slika utelesila na odru, v katerem sicer kraljuje ponavljajoče se eno in isto besedilo. Te besede, ki začnejo in končajo predstavo, ki jih vseskozi slišimo in ki zaživijo tudi na platnu, se ne repetirajo v drugi obliki, s čimer predstava ne izkorišča drugih potencialov interpretacije.


Nastopajoče namigujejo, da jih sploh ni. Oziroma da so - prozorne, prazne. Kot da je življenje resnično prazno, kot je prazna skodelica kave, iz katere je kava popita že zdavnaj. A nič zato, da le ohranjamo svoje stare vedenjske vzorce, kot vsakodnevno pitje kave torej, iz katerih sicer dolgoročno ne moremo črpati doživetosti inspiracije, lahko pa za nekaj časa prikrijemo veličino bede, ki jo včasih prinaša bolj ali manj omikan, predvidljiv svet sodobnega posameznika. Ki je lahko, kot smo slišali v predstavi, kot neonske luči brez napisov.



Zaradi premalo oziroma nič dejanskega kofeina se je od nizkega pritiska vrtelo Alji.











Komentarji
komentiraj >>

cialis dose for 80 year old
KsyuFeest [08/12/2017]

cialis prix en pharmacie qubec [url=http://cialisjqp.com/]cialis[/url] cialis online i use it cialis daily pills
odgovori >>