Petek, 30. 5. 2008
jizah
Jizah recenzira novo ploščo polovice dvojca Mobb Depp emsija Prodigyja ... (v celoti!)
* Pred petnajstimi leti sta se na raperskem zemljevidu znašla fanta iz queensbriškega dvojca Mobb Deep - Havoc in Prodigy. Takrat komaj 17-letni Prodigy je že v začetku kariere nakazoval svoje sposobnosti, ki jih je kasneje potrdil ob izidu dveh klasičnih raperskih albumov Mobb Deepov, »Hell On Earth« in »The Infamous« sredi devetdesetih. Albuma sta šla v anale street raperskega ustvarjanja, Mobb Deepa pa sta počasi zašla s poti in neuspeh zadnjega albuma je začasno razdružil dvojec. Prodigy se je tako prvič resneje posvetil solo karieri, začeti že leta 2000, ko je, takrat kot nekakšen stranski projekt Mobb Deepov, izdal album »Head Nigga In Charge« oz. »H.N.I.C.«.
Osem let kasneje je zgodba verjetno največkrat oklofutanega raperja na sceni povsem drugačna. Če je leta 2000 ime Mobb Deep predstavljalo eno najvidnejših imen na hiphop sceni, je leta 2008 sinonim za ime, ki je včasih nekaj pomenilo, danes pa je pravzaprav popolnoma nezanimivo in živi zgolj na nekdanji slavi. Še huje, Prodigy je popolnoma odplaval in se je začel očitno resno in kvalitetno drogirati. Njegovi neprizemljeni intervjuji, na pol pismen, lahko bi rekli, da kar malce moten, blodenj poln blog in navsezadnje podpis pogodbe z založbo Voxonic, ki se v osnovi ukvarja z razvijanjem nekakšne multijezične elektronske naprave, ki spontano prevaja določen jezik v drug jezik, dajo poslušalcu vedeti, da kakšne koherentne, konceptualne plošče od očitno povsem odmaknjenega Prodigyja ni za pričakovati.
Priprave za nadaljevanje pred osmimi leti začetega projekta »H.N.I.C.« so trajale izjemno dolgo, vmes pa je Prodigy v kombinaciji s producentom Alchemistom lani izdal še album »Return Of The Mac«, ki je presenetil rapersko publiko z drugačnim pristopom in sočnimi rimami. Fenomen albuma »Return Of The Mac« je v tem, da naj bi šlo v osnovi za neoficialen, mixtape album, ki naj bi bil nekakšno draženje občinstva pred izidom drugega »H.N.I.C.«. Vendar pa je zaradi kvalitete albuma in navdušenja publike ta kasneje izšel kot čisto uradni album. Album je bil presenetljivo dober in se vsekakor uvršča v sam vrh lanske hiphoperske bere, njegova vrlina pa je bila popolna in humorna odvisnost od drog. Že takrat skoraj povsem odsoten, drogiran in vokalno vidno utrujen Prodigy je očitno zapadel v globoko brezno neke močne droge oz. več njih, ki mu spreminjajo barvo glasu in odvzemajo ter dodajajo mnoge druge značilnosti sicer enemu bolj nakladaških uličnih raperjev v zgodovini vzhodnoobalnega hiphopa. Ravno odsotnost ter drugačen vokalni pristop sta tudi glavni točki albuma »H.N.I.C. II«, ki nas vodi skozi svet občasno lucidnega, sicer pa konstantno konfuznega, nevrotičnega, nestabilnega, zmedenega, shizofrenega raperja, čigar glavna značilnost je paranoja in absurdnost povedanega. Popolnoma nefokusirano Prodigy nerazumljivo blodi znotraj zanj tipično ulično nakladaških besedil, polnih orožja in nasilja, kompozicije pa so največkrat povedane brez kakršnegakoli bistva, brez osnovne zgodbe. Gre torej za najbolj osebni album Prodigyja, ki poslušalcu omogoča omotičen potep po njegovem zadrogiranem svetu, kjer Prodigy brez dlake na jeziku, v sebi lastni nakladaški raperski maniri, dopušča poslušalcu, da se znajde v svetu nadrogiranega, lunatičnega prebivalca našega planeta. Totalno nekoherentnost, »zblojenost« in občasno nerazumljivost povedanega pa rešuje zanj presenetljivo širok nabor tematik, ki se je od tipično uličnih tematik umaknil v delno introspektivnost, kjer glavnega junaka nenehno nekdo preganja, čeprav poslušalec niti ne ve točno, zakaj to počne. Besedilno se loteva tudi zanj povsem neobičajnih tematik teorij zarote. Zelo specifične teorije se prepletajo z vsakdanjimi, večkrat slišanimi teorijami zarote, s posvetili mrtvemu prijatelju in očetu ter seveda s samooklicanim gangsterskim življenjem Prodigyja, ki se predstavlja kot močan, »zajeban« prebivalec New Yorka. Očitno album služi kot poln saržer, ki ga mora naš junak izprazniti, saj je fant ob izidu albuma začel prestajati tri in pol letno zaporno kazen zaradi ponavljajočega se problema z nabitim orožjem. V promocijskih intervjujih pred izidom albuma pa je odkrito napadel mnoge, predvsem komercialne raperje. Večkrat postane znotraj albuma kontradiktoren in nasprotuje samemu sebi izpred nekaj minut, skozi polovico albuma pa se sploh ne trudi rimati in rapa povsem brez rim. Album je delni poskus nekakšnega samosvojega »horrorcore« hiphopa, le v manj brutalni izvedbi, kot so to počeli tipični predstavniki te raperske podzvrsti pred njim. Izgubljeni kompas Prodigyja pa v končni fazi rezultira v neupoštevanju beata, saj mnogokrat odrapa, kot da beata sploh ne bi bilo. Ko k temu dodamo njegovo samorefleksijo, povsem retardiran refren v kompoziciji »ABC«, katastrofalne tri vokalne goste na albumu, pa si predstavljamo, da gre za povsem neposlušljiv izdelek. Napaka! Skrivnost novega Prodigyjevega albuma se verjetno skriva ravno v tem, da vse njegove napake zvenijo simpatično zablojene, na trenutke kar humorne, celo bridke. Vpogled v njegovo zbegano, nadrogirano notranjost, nas vodi do jeze, obupa in sovraštva, pogled v njegovo odmaknjenost in iskrivost pa da albumu deloma komičen pridih, izpeljan na simpatično bizaren način z nekaj izjemno močnimi verzi.
Produkcijsko se na albumu njegov dolgoletni kompanjon Havoc iz Mobb Deep pojavi le dvakrat, glavnino albuma pa sta v najbolj temačnem stilu do sedaj v Prodigyjevi karieri izpeljala njegov dolgoletni prijatelj Alchemist ter produkcijski dvojec Sid Roams, za eno od kompozicij pa je poskrbel še mladi producent Apex. Skupna značilnost vseh producentov je, da so se odločili vzorce skladb pobirati iz glasbenega gibanja »blaxploitationa« sedemdesetih. To daje albumu s pridihom westcoasterske produkcije devetdesetih nekakšen cinematičen pridih, v katerega se je vpel tudi sample iz filma »Boter«, sicer pa najdemo tudi veliko filmsko-gangsterskih vzorcev. Preprosto »boom bap« produkcijo so producenti začinili z nekaj močnimi basi ter vzorci pohitrenih soul vokalov, mračnjaških gregorijanskih zborov, violin ter predvsem prodornih vpadov sinta.
V vsej svoji konfuznosti se glavna moč Prodigyja skriva v njegovi prisrčni, neteatralni nemoči. Verjetno nezavedno se revitaliziran ponovno predstavlja publiki, kot bi se zavedal, da ga bo ponovno odkrila mladež, ki z njim nikoli ni rasla. V zaporniških uniformah pa se bo verjetno vsaj toliko spravil k sebi, da bo album »H.N.I.C. II« čez leta postal zanimivost raperske scene, za katerega se bo težko odločiti ali nam je v vsej svoji neprizemljenosti tako zelo všečen in prisrčen ali pa enostavno trapast in brezvezen. Manj humorna je različica filma »Fear And Loathing In Las Vegas« v ekstatični bizarnosti in nesposobnosti treznega razmišljanja raperja, pri kateri se ceni to, da bi Prodigy že davno lahko odšel v bolj mainstreamerske vode, pa tega namerno ni storil. Ključno vprašanje čudaškega, surovega, umazanega, ulično-mračnajškega albuma brez dobro povezane zgodbe se torej skriva v vprašanju, ali je mogoče v nepovezanih in neprizemljenih zgodbah najti dovolj humornih elementov, ki bi krivuljo albuma obrnili proti sproščeni dobrohotnosti in simpatični zadrogirani naivnosti. Višek naivnosti je ta, da bo s tehnologijo Voxonica album dosegljiv v 1400 jezikih, kar prekaša vse najbolj trapaste raperske ideje zadnjih let. Sploh če je izvajalec na kaj takega še izjemno ponosen
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>