Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SAM SHALABI: Eid (Alien8 Recordings, 2008) (ponovitev 7. 6. '08 ob 10.00) (3234 bralcev)
Sobota, 31. 5. 2008
goran



Goran Kompoš recenzira novo ploščo vsestranskega Sama (Osame) Shalabija, na kateri ustvarja svojstveno 'arabsko pop godbo' ... (v celoti!)

* Kanadski glasbenik libijskega porekla Sam Shalabi pleza po zelo spolzkem pobočju. Na eni strani mu preti zdrs v neskončno brezno postrockovskih godb, ki zdaj preizkušajo že trdnost volje najbolj trpežnih poslušalcev, na drugi strani ga sila težnosti vleče v sredino neizrazitih elektroakustičnih odvodov, za nameček pa z novim albumom preizkuša še živce tistih, ki smo zadržani do pojma »world music«. Plošček ‘Eid’ bi zlahka okarakterizirali s katerokoli od omenjenih oznak in hkrati z nobeno. Shalabiju je namreč ponovno uspelo najti dovolj lastne ezoterike, ki glasbo s ploščka povzdigne nad stereotipne, izpete in preživete prakse, ob tem pa tega njenega porekla prav nič ne skriva. In medtem ko njegovi številni kolegi mencajo in se dolgočasijo, Shalabi krepi svoj avanturistični pristop k ustvarjanju glasbe in vedno znova ponudi sveže, osupljive vsebine.

Leta 1964 v Tripoliju rojeni glasbenik izhaja iz montrealske sredine, ki je ob koncu prejšnjega desetletja zaslovela po samosvoji interpretaciji post rocka. Bendi, ki so definirali repetitivno, hipnotično rockovsko estetiko, so v svoje vrste redno vabili glasbenike z impro-scene in prav Shalabi velja za enega tamkajšnjih najbolj dejavnih kreativcev. Ob tem, da kot studijski glasbenik svoje usluge nudi številnim (tudi najbolj izpostavljenim) bendom, ves čas ustvarja tudi pod svojimi znamkami. Bodisi sam bodisi s somišljeniki. Tisto najbolj zanimivo glasbo je ustvaril pod svojim imenom ter z zasedbo Shalabi Effect, s katero se sicer loteva vsebin, precej podobnih tistim na solističnih ploščah. Razlika je pravzaprav le ta, da Shalabi pod lastnim imenom izživi svoje najbolj radikalne ideje, med tem ko z bendom sledijo nekoliko bolj sredinski opredelitvi. Shalabi Effect so od leta 2000 posneli že štiri albume, isto številko pa Osama sedaj z albumom ‘Eid’ piše tudi v solistično diskografijo. Na prvih treh naslovih pod svojim imenom je Shalabi prečil široko paleto najrazličnejših muzik, katerim skupni imenovalec je postavil v minimalističnih, na improvizaciji baziranih brezobličnih prebiranjih. Te, povprečnemu poslušalcu zahtevne vsebine, sedaj z novo ploščo postavlja v precej bolj ušesom prijazno formo, ob tem pa prav v nobenem segmentu ne izgubi nepredvidljivosti, s katero je navduševal v preteklosti.

‘Eid’ je eden tistih albumov, ki te osvojijo že v prvih minutah, sploh ko se ga nameniš poslušati pod pripekajočim soncem. Shalabijevo pobrenkavanje po lutnji učinkuje kot hladen vetrc, ob katerem pozabiš ne le na žgoče sonce, pač pa na okolico v celoti. Preden se zaveš, te odnese v Kairo, kjer je glasbenik v letu 2006 nekaj časa živel in tam tudi spočel del skladb z nove plošče. V drugi zvočno bolj zgoščeni skladbi se ob klicih muezina in pridušeni podpovršni ritmiki stopíš v eno s tujo okolico, dokler te iz opojnega tavanja ne prebudi rezek kitarski solo, ki te opomni, da si vendarle pripadnik družbe, ki zapoveduje nestrpnost do vsega z arabskim poreklom. Shalabi v nadaljevanju skozi preplet vzhodnjaških in zahodnjaških glasbenih prvin preseže tovrstne nesmisle. V skladbi ‘The Wherewithall’ denimo tako, da v nostalgično ambientalno zvočno kuliso vpne terenski posnetek mimoidočih, ki po tonu pomenkovanja sodeč bržkone ne snujejo nove zarote proti zahodni civilizaciji. Za zvočnost z druge polovice plošče je Shalabi navdih poiskal skozi svojo montrealsko post rockovsko izkušnjo. Arabskega melosa je le še za vzorec, prostor pa odmeri kombinaciji počasnejših, melanholično obarvanih minimalističnih kosov ter dveh krajših, po svojem izvoru različnih si skladb, s katerima dvigne dinamiko, ki v tem delu morda nekoliko pade. Dasiravno je vsaka od desetih skladb entiteta zase in skoraj v vsaki gostujejo drug vokalist in glasbeniki, je Shalabiju odlično uspelo vse niti splesti v koherenten album, ki te enostavno potegne v svoj bogat zvočni primež.

Nedvomno je ‘Eid’ album, ki bo vsem tistim, ki se sprašujejo, kaj se dogaja s post rockom, osvetlil dejstvo, da je to melanholično estetiko devetdesetih skozi domiselno preseganje klišejev še vedno moč namestiti v intriganten glasbeni dosežek. S svojo hipnotično, omamno lepoto bo Shalabijeva nova plošča zagotovo tudi eden od vrhuncev letošnje diskografske sezone.

pripravil Goran Kompoš


Komentarji
komentiraj >>