Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
RAZLIČNI IZVAJALCI; Bollywood Steel Guitar (Sublime Frequencies, 2008) (4109 bralcev)
Nedelja, 1. 6. 2008
goran



Tokrat bomo obudili nekoč tej frekvenci že precej dobro znano serijo ‘Sublime Frequencies’, v sklopu katere ekipa zbrana pod vodstvom Sun City Girls, predstavlja nekatere najbolj obskurne in zvočno intrigantne godbe azijskega in arabskega porekla. S filmskimi uspešnicami nastalimi med letoma 1962 in 1986 se bomo podali v milje enega največjih svetovnih filmskih producentov... (v celoti!)
* Njega dni je bila serijalka Sublime Frequencies precej redna gostja frekvence 89,3. Bržkone tudi zato, ker je bila takrat ta pač novost. Vendar lahko približno pet let pozneje ugotovimo, da je idejnim vodjem znamke uspelo ohraniti visok standard ter da obskurnih glasbenih vsebin očitno še ne kani zmanjkati. Pred nedavnim so v svoj katalog (še pred tragičnimi dogodki) dodali številko 44, s katero so obeležili radijske posnetke iz Mjanmara. Ker tovrstni posnetki pogosto nastajajo v državah, kjer imajo težave z demokratičnostjo medijev oziroma oblastniki medijske vsebine skrivajo pred tujo javnostjo, je početje ljudi, zbranih okoli Sublime Frequencies, še toliko več vredno. Politični aspekt je torej prisoten, toda ne nosi tistega bistvenega presežka. Ta se skriva predvsem v geografskem in kulturnem raziskovanju skozi glasbo ter terenske in medijske zvočne posnetke, s katerimi ekipa raziskovalcev predstavlja zvočno podobo eksotičnih azijskih in arabskih predelov.

Seveda je v preteklosti delovalo več založniških hiš (nekatere so še vedno aktivne), ki so se v raznorodne muzike ozirale skozi njihovo geografsko poreklo, vendar je med njimi in Sublime Frequencies ena bistvena razlika. Medtem ko drugi te glasbene tradicije odkrivajo s precej didaktičnimi, pogosto akademskimi vzgibi, Sun City Girls in somišljeniki v ta milje vstopajo predvsem skozi prizmo zvočno zanimivih vsebin. Poudarek je na ljudskih glasbenih izročilih, ki so pogosto križana s kričečimi zahodnjaškimi pop praksami, kar seveda ponuja zanimive kontraste, tako značilne za to »čudaško« arizonsko druščino. V svojem katalogu so Indiji prostor odmerili že v zgodnejši fazi, ampak je šlo takrat za radijske posnetke, zato smo redno oprezali, kdaj se bodo lotili tudi tamkajšnjih bolj tradicionalnih glasbenih vsebin. Očitno je sedaj ta čas dozorel in pred nedavnim se je na meniju znašel plošček ’Bollywood Steel Guitar’.

Glasba iz Bollywooda je bila v preteklosti že ničkolikokrat obeležena na različnih kompilacijah. Vendar pa to ni nič nenavadnega, saj gre za enega najmočnejših svetovnih filmskih produkcijskih miljejev, ki je v svoji približno 75-letni zgodovini – odkar filme opremljajo s glasbo – postregel z nepregledno množico odličnih skladb. Filma, ki se dogaja na indijski podcelini, si praktično ni moč predstavljati brez tipičnih indijskih raga vzorcev in tega se zavedajo tudi zahodnjaški filmski ustvarjalci. Zadnji tak primer odličnega soundtracka za zahodnjaški film je ’Darjeeling Limited’, za katerega si je Wes Anderson glasbo izposodil kar neposredno iz nekaterih bollywoodskih uspešnic. Daleč največje popularnosti so seveda deležne vokalne skladbe, toda za razliko od prevladujočega zahodnjaškega pop trenda, ko je uspeh pogosto odvisen od pevčeve prezence, Bollywood poudarek daje le na vokalne sposobnosti posameznika. Instrumentalne skladbe običajno nastajajo v tesnem sodelovanju režiserja in skladatelja, zato gre ponavadi za glasbo, ki ne služi zgolj za prazno kuliso, pač pa v sebi pogosto nosi kar zgodbo zase. Zaradi tega ta glasba odlično funkcionira tudi samostojno in kot rečeno mnoge skladbe dosežejo veliko popularnost.

Plošček ’Bollywood Steel Guitar’ je zbirka enaindvajsetih filmskih hitov, nastalih med letoma 1962 in 1986. Bojda so z zbirko zajeli vse najvidnejše mojstre te specifične kitarske tehnike, med drugimi Vana Shipleya, Kazi Aniruddha, Sunila Gangulyja in Charanjit Singha. Tehnika je v angleščini znana pod imenom »steel guitar«, torej kovinska kitara, vendar pa tu ne gre toliko za specifiko inštrumenta, pač pa predvsem za posebno tehniko igranja. Običajno akustično kitaro iz začetkov je pozneje nadomestila prav za to tehniko prirejena »lap steel kitara«, ki jo glasbenik poleže na kolena, tako da so strune obrnjene navzgor, nato pa po njih drsi s kovinsko ploščico. Praksa se je nekje ob koncu devetnajstega stoletja rodila na Havajih in v letu 1915 prvič osvojila tudi celinske Združene države, kjer so tako imenovano havajsko kitaro hitro posvojili tudi številni blues in country glasbeniki. Še nekoliko pozneje pa je svojo pot našla tudi v rockovski in pop glasbi.

Eden začetnikov havajske kitarske tehnike naj bi bil tudi v Indiji rojeni mornar Gabriel Davion, ki je ta način igranja združil s tradicionalnimi indijskimi inštrumenti in bržkone je za uveljavitev te tehnike v indijski glasbi zaslužna predvsem popularnost strunskih glasbil. Z vse večjo razširjenostjo te tehnike so se začeli razvijati tudi inštrumenti ter seveda glasbeniki, ki so »havajsko kitaro« kombinirali s tradicionalno indijsko raga glasbo. Mimogrede, najbolj popularnega sodobnega indijskega »steel guitar« glasbenika Debashish Bhattacharyo smo pred nedavnim imeli priložnost videti tudi v Ljubljani. A medtem ko on poudarja virtuoznost, skladbe s ploščka ’Bollywood Steel Guitar’ to glasbo odpirajo v precej bolj zabavni formi. Nepogrešljivi raga vzorci se naslanjajo na zahodnjaški groove in pop estetiko, sliši pa se tudi odmev evropskih in severnoameriških cinematičnih godb ter celo nekaterih latinskoameriških praks. Ta pisana kombinacija pa ustvari svojevrstno, izjemno duhovito godbo, ki nedvomno nosi pomemben delež odgovornosti za priljubljenost bollywoodske filmske produkcije.

pripravil Goran Kompoš


Komentarji
komentiraj >>