Mario Batelič recenzira nastop senegalskega Orchestra Baobab in domače Katalene na festivalu Druga Godba ... (v celoti!)
ORCHESTRA BAOBAB in KATALENA na Drugi Godbi Godbi
* Sklepni dvojni koncert letošnje Druge godbe je bil več kot pravšnji finale že tako zelo dobrega letošnjega festivala. Čeprav se je marsikomu morda zdela nenavadna izbira vodilne slovenske in legendarne afriške zasedbe, sta tako Katalena kot Orchestra Baobab, ne glede na različnost godbe, postregli z enako intenzivnim in odlično odigranim nastopom.
Katalena so začeli s svojo starejšo skladbo Da göra ta škarbinina, ki prihaja iz Rezije, pokrajine, katere glasba jim je služila kot navdih za sveži album Cvik cvak! Komad so zaigrali drugače, kot ga poznamo s prvega albuma. Kot bi že hoteli nakazati spremembe, ki poslušalce čakajo na novem albumu in posledično na njihovem odrskem nastopu. Po še kakšni že znani pesmi so se spet odpravili v Rezijo. Skladbe, na katerih so skupaj s producentom Aldom Ivančićem izdatno delali, da so dobili izjemno sodobno zvočenje, blizu eksperimentalnim ali postrockovskim skladbam, so na koncertu odigrali udarno in suvereno. Po intenziteti izvedbe sploh ni bilo razlike med svežimi, rezijanskimi in starejšimi komadi, s katerimi so občasno prepletli nastop.
Bend je navdušil z usklajenostjo in čvrsto zvočno sliko, v kateri ima vsak član svoje nezamenljivo mesto, „frontwomanka“ Vesna Zornik pa je res blestela s sugestivnimi vokalizacijami in izjemno kondicijo. S to so postregli tudi zaključni gostje, sloviti Orchestra Baobab, ki so igrali tako sočno in zvočno zbito, kot da gre za njihov prvi nastop pred kakšno hudo žirijo na kakem glasbenem natečaju. Močan, plapolajoči skupinski zvok je bil izklesan kot iz enega kosa, kot eden bolj spretnih veščakov pa je neutrudno nizal solistične in ritmične vzorce glavni kitarist Barthelemy Koffi Attiso, sicer tudi vodja nasmejane glasbeniške tolpe. Bolj kot je bend igral, bolj je nažigal in nizal sladke zibajoče ritme z iskrivimi solažami ali pa mikavnimi vokalnimi deli. Nekaj podobnega smo doživeli na drugogodbaškem koncertu Seuna Kutija in njegovih Egypt '80, ko se je vsak komad zdel bolj zavit in nabit od prejšnjega. Baobabi so dodobra raztegnili svoj nastop, ki se je po svojem skoraj dvournem špilu z dodatkom zaključil kakih pet minut pred eno ponoči, se pravi, da je trajal do policijske zvočne ure. Za kak dodatni podaljšek se bomo morali očitno pomuditi do Dakarja. S tem koncertom pa smo tisti, ki se nemara ne bomo odpravili tja, že dobili enega najboljših afriških koncertov pri nas. In s Kataleno tudi enega najboljših slovenskih!
Ob zvokih Katalene in Orchestra Baobab se je v mislih in bokih zibal Mario Batelič.
Komentarji
komentiraj >>