V tokratni oddaji se torej posvečamo dvema umetnikoma iz področja nekdanje Jugoslavije, in sicer iz tistega dela, ki je po razpadu skupne domovine ostal na drugi strani ideološke in fizične bariere. Srbija je za časa Slobodana Miloševića skoraj deset let prebila v popolni osami, brez stikov z zunanjim svetom in v medijski zapori, ki jo je diktiral tedanji režim. V času devetdesetih let in tudi kasneje je Srbijo zapustilo veliko število ljudi. Prvi val se je dogajal zaradi politične situacije, ki je temeljila na militarizmu in neskončnih vojnah za dosego velike Srbije ter na skrajnem nacionalizmu. Drugi val se je dogajal in se še vedno odvija zaradi nezavidljivih ekonomskih razmer, ki silijo intelektualce in mlajšo populacijo k odhodu iz države.
V Srbiji so migracije velikega števila ljudi, ki se očitno ne nameravajo masovno vračati, nekakšna tabu tema. Pred letom dni je srbski umetniški tandem DiStruktura, Milica Miličević in Milan Bosnić, ustvaril pomenljiv projekt We Are Living in a Beautiful World, ki prikazuje njune kolege umetnike na prometnih stičiščih, čakajoče na odhod v tujino. Umetniki iz srbskega prostora so namreč v tem času dokaj dobro vključeni v mednarodni umetnostni sistem, v katerega vnašajo nekatere specifike tako imenovane Beograjske šole.
Po raziskavi dvojca Bosnić - Miličević naj bi Srbijo v zadnjih petnajstih letih zapustilo približno 800 tisoč ljudi, predvsem mlad izobražen kader, ki je srečo poiskal širom Evrope in sveta. Tako večina umetnikov iz Srbije oziroma Beograda, kjer je skoncentrirana velika večina dogajanja, deluje v tujini, na drugi strani pa je domača scena vedno močnejša. Pojavljajo se nove galerije in organizacije, odvija se vse več dogodkov, odprtost v mednarodni prostor je zadovoljiva kljub birokratskim preprekam.
Tako imenovana beograjska šola se v polju vizualne umetnosti kaže skozi specifične elemente in uporabe umetniških medijev. Barvitost in nagrmadenost barv, glamur tematike iz lokalnega vsakdana in izrazite medijske podobe se pojavljajo med pripadniki različnih generacij, ki so poglaviten del svoje mladosti in kariere prebile za barikadami. Slikarstvo se še vedno izkazuje kot poglaviten medij izražanja, mnogokrat kombiniran v najrazličnejše konstelacije, v navezavi na video, fotografije, objekte.
V nadaljevanju bosta predstavljena in obdelana dva umetnika tako imenovane srbske generacije X, ki sta zapustila domovino in odšla prihodnost iskat v tujino ter s tem za sabo pustila tudi določene formalne, estetske, pa tudi vsebinske paradigme, ki sta se jih posluževala v domovini. Paula Miklošević Muhr je svojo srečo poiskala v Berlinu, kjer trenutno živi, ustvarja in se izobražuje. Dejan Kaludjerović se je ustalil na bližnjem Dunaju, kjer je z velikim zagonom nadaljeval začeto avtorsko kariero in postal eden bolj prepoznavnih avtorjev iz področja Srbije.

Galerija Ganes Pratt do 20. junija predstavlja najnovejši projekt na Dunaju živečega in delujočega srbskega umetnika Dejana Kaludjerovića, ki se tokrat v Ljubljani predstavlja v drugo. Njegov projekt Izgubljena nedolžnost je adaptacija in nadaljevanje dolgoročnega umetniškega snovanja Can I Change My Career for a Little Fun? Ta se nanaša na kontinuirano tematiziranje vloge otrok in mladostnikov v današnji družbi, nanašajoč se na zgodovinske predpostavke o ključnosti vzgoje in kontrolirane usmeritve prihajajočih generacij.
Tudi Dejan Kaludjerović predstavlja srbsko izgubljeno generacijo, ki je ostala ujeta sredi balkanske vojne vihre, zaprta od zunanjega sveta in še toliko bolj podvržena vplivu državnih medijev in njihovi interpretaciji tedaj aktualnega dogajanja. Od tod izvirajo tudi večna razmišljanja o vplivu medijev na družbo in potuhnjenih pomenih tudi na videz najbolj nedolžnih vsebin. Prevpraševanje različnih pristopov in predvsem namenov manipuliranja z javnostjo postaja osrednja tematika in izhodiščna točka dela tega umetnika.
Trenutna idejna in konceptualna usmeritev se izkazuje kot nadaljevanje kritične pozicije do družbenih razmer in kolektivnega spomina, posledično pa tudi do prevzemanja odgovornosti v Kaludjerovićevi domovini. Nadaljevanje se zgodi predvsem v smeri posplošitve tega modela v razvitem zahodnem svetu, ki se poslužuje na las podobnih taktik za dosego popolnoma drugačnih ciljev. Ti so večinoma povezani z materialnimi učinki, ki so ostali daleč najpomembnejši širom skoraj celega globaliziranega sveta.
Dejan Kaludjerović je rojen leta 1972 v Beogradu, kjer je zaključil študij slikarstva na beograjski likovni akademiji, v letih 2003 in 2004 pa se je izpopolnjeval na Akademiji uporabnih umetnosti na Dunaju pri profesorju Erwinu Wurmu, sicer trenutno enemu najbolj razvpitih in prepoznavnih umetnikov stare celine. Vpliv profesorja je ostal zelo subtilen in ne pretirano očiten, saj je Kaludjerović na Dunaj prišel že kot deloma uveljavljen umetnik z izdelanimi estetskimi in tudi konceptualnimi izhodišči in rešitvami.
V poznih devetdesetih se je najprej predstavljal s slikarskimi in predvsem risarskimi projekti, nato pa je v novem tisočletju preskočil na širši nabor uporabe medijev. Vključevati je začel objekte, fotografijo, video in nastajati so začela kompleksnejša dela. Eno prvih takšnih del je bila instalacija Genocid, s katero se je prvič predstavil v Ljubljani leta 2001 na festivalu sodobnih umetnosti Break 21. Genocid predstavlja oseben pogled na sprejemanje in prevzemanje odgovornosti samega sebe in svojih sodržavljanov za premnoge vojne grozote na področju nekdanje Jugoslavije. Samokritičnost, samozavedanje in upor množičnim medijem so dokaj občutljive teme v Srbiji, saj katarza po končanih vojnah ni prišla, videti je ni pa niti na oddaljenem obzorju.
Kot vselej je krivda preložena na najvišje instance in na ozek krog vodilnih ljudi, čeprav le-ta seže mnogo dlje, do mnogih posameznikov z družbenim vplivom, do slehernega oboroženega rezervista ali prostovoljca. Kako naj si sicer razlagamo okrutne posnetke posthumno medijsko podprtega ter najbolj koncentriranega genocida v Srebrenici, ki jih je moč najti na spletu. Pravoslavni pop blagoslavlja specialno enoto Škorpijonov, sestavljeno iz najstnikov srbske generacije X in jih pošilja v sveti boj proti muslimanom. Je takšna dejanja neposredno zaukazal Slobodan Milošević iz Beograda ali so plod odgovornosti in človeškosti posameznika?
Dejan Kaludjerović je ob selitvi iz Srbije za seboj poskušal pustiti tudi ta segment svoje avtorske zgodbe. Ob prihodu v drugačen svet, svet poznega kapitalizma, ki je vmes napadel tudi njegovo domovino, se je posvetil raziskovanju in likovnemu tematiziranju nadzirane masovne potrošnje, izkoriščanja posameznika, pretiranega individualizma, ki meji na introvertiranost, in ključne vloge množičnih medijev pri vsem tem. Projekti kot so Electric Girl in Tomorrow Belongs To Us iz leta 2003, kontinuirani cikel The Future Belongs To Us in Are You Ready for a Ride izpostavljajo motiviko in vsebinski poudarek otrok kot zaklada vsake družbe in dobre naložbe v prihodnost.
Kot zapiše v svojem kuratorskem tekstu Petja Grafenauer, je lastitev otrok in njihovih sanj ter pričakovanj lastitev prihodnosti. Kot referenco povzame film Tomorrow Belongs To Me iz filma Cabaret, kjer plavolasi in plavooki deček na idiličnem gostilniškem vrtu začne prepevati navidez nedolžno pesem o jutrišnjem dnevu, ki se kot klasična ikonografija jelenov, cvetočih dreves in mitskega Rena prelevi v srhljivo himno domovini. V tem trenutku postane jasno, da je prihod nacizma neizogiben, saj le-ta zahteva popolno predanost, tudi brezskrbnih otrok.
Tako se umetnik svojega novega projekta loteva na na las podoben način, saj je osrednji motiv dokaj minimalistične postavitve video, ki prikazuje mlado deklico med petjem pesmi Jaz sem bolna, ki dokaj eksplicitno govori o doživljanju pedofilskega odnosa s svojim bližnjim iz gledišča nedorasle deklice. Beli lasje, nedolžen pogled, svetlo modra otroška oblekica in otroški glas potencirajo prikaz nedolžnosti, ki je na drugi strani učinkovito postavljena v razmerje s srhljivim besedilom.
Na drugi strani so predstavljene slikarske stvaritve večjih dimenzij, ki so poenotene v omejenih barvnih tonih. Sive risarske poteze nakazujejo na medijske podobe iz otroških televizijskih oddaj ter modnih trendovskih revij. Upodobljeni otroci, ki so na platna preneseni iz najbolj stereotipnih medijskih podob, brišejo mejo med odraslostjo in otroškostjo. Otroci so namreč oblečeni in urejeni kot odrasli, punčke so naličene in nežne, fantje malce bolj odločno stojijo in samozavestno gledajo iz podobe. Kot so na naslovnicah erotičnih in modnih revij najbolj iskana mlada dekleta in fantje infantilnega izgleda, ko so obrazi retuširani v brezhibno masko, ko je depilacija odlična analogija na otroško pornografijo. Takšni so pač lepotni ideali sodobnega sveta.
Slike Miss60, Boy20 in Happiness izražajo bizarnost izkoriščanja otrok v propagandne namene ter se na drugi strani sprašuje o posledicah tovrstnega početja. Medijske podobe namreč postavljajo vzorce obnašanja, lepotne ideale in promovirajo nebrzdano potrošništvo kot eno in edino resnico sveta. Uporaba otrok v tem kontekstu pomeni njihovo idoktrinacijo iz obeh strani, tako strani izkoriščenih malih modelov kot mladih gledalcev, ki si na podlagi računalniških retuš postavljajo svoje estetske in družbene normative.
Če je nacizem pridno indoktriniral svojo mladino s svojo ideologijo in mitologijo ter jo s pridom uporabljal v namene utrjevanja svoje oblasti, kasneje pa tudi kot živo silo v vojaških operacijah, se podobni modeli pridobivanja otrok in kupovanja prihodnosti dogajajo po celem svetu. Od petdesetih let dalje tudi v kontekstu razvitega zahodnega sveta, ki je od nekdaj veljal za žarišče demokracije in človekovih pravic. Nacistično izkoriščanje otrok so uspeli prekiniti zavezniki še pravi čas, ko je bilo režimu komaj dvanajst let in je celostno vzgojena generacija rajha še nastajala. Kdo so zavezniki v času dandanašnjega globaliziranega sveta, pa ostaja nerešeno vprašanje.

Fotografinja in videastka Paula Muhr, ki trenutno razstavlja v galeriji Photon, ni fotografinja v neposrednem pomenu besede, saj se ukvarja z dekonstrukcijo formalne uporabe sodobnega fotografskega jezika in slogov. Umetnica s posnetki ustvarja narativne projekte, ki bi jih lahko brali tudi kot fotografske novele. Večinoma se ukvarja z inscenacijo dokumentarnih prizorov, ki pričarajo na videz realne intimne pripovedi, v vsaki pripovedi pa razkrije tudi del avtobiografske zgodbe in zgodbe o kulturnem okolju, iz katerega izhaja.
Rojena je v Subotici v severni Vojvodini. Fotografijo je študirala na Akademiji za likovno umetnost in Fakulteti za uporabno umetnost v Beogradu, živi in dela v Berlinu ter končuje magisterij na Akademiji za vizualno umetnost v Leipzigu. Je ena mnogih mladih umetnic in umetnikov, ki so celo otroštvo preživeli v krempljih nacionalistične Srbije v 90-ih, vendar so bili sposobni, po velikem inteligenčnem čudežu in nedvomno zaradi vpliva neposrednega družinskega okolja, obdržati miselno integriteto.
Njena samovolja in kritičen odnos do matičnega okolja sta spodbujala debato o kriznih momentih družbene identitete in zgodovine, ki so sicer v Srbiji absolutni tabu, čeprav ne moremo reči, da je politično angažirana, pač pa njene osebne izpovedi pričajo o tem, da vidi očitne družbene kontradikcije, ki jih večina spregleda.
Ljubljanskemu občinstvu se je predstavila že nekajkrat. Video Inventing Solitude, ki ga je predstavila v Info-Shopu na Metelkovi v okviru Rdečih Zor leta 2007, je nastajal med leti 2002 in 2005. V njem je s serijo fotografij predstavila izjemen portret emancipatornega napora ženske, ki ga je posnela v času čustvene napetosti, žalosti, izbruhov jeze in melanholije. Ta serija verjetno ni inscenirana, čeprav je slutiti, da si je šminko razmazala po obrazu bolj zaradi estetskega in konceptualnega namena, kot pa iz osebnega ali čustvenega.
Umetnica redno sodeluje z galerijo Photon. Razstavljala je na skupinski razstavi Erotica 3 in na razstavi Photonic Moments leta 2004. Leto kasneje je bila povabljena k sodelovanju na Mednarodnem festivalu balkanske umetnosti Terminal_00. Sicer je izredno plodna avtorica. Za sorazmerno mlado umetnico je imela presenetljivo veliko število samostojnih razstav po celi Evropi in sodelovala na mnogih skupinskih razstavah, bila pa je tudi prejemnica nekaterih nagrad za fotografijo.
Temeljni razlog za tako profiliranost je njen način dela in odnos do fotografije. Projekte ustvarja zelo impulzivno. Kot smo že omenili, prednjači vsebinska pripovedna plat, medtem ko se zdi sama tehnična izvedba vedno na drugem mestu. Vendar ima Muhr za tâko delo zelo tehtne teoretične razloge. Fotografije niso formalizirane niti kot popolni »snapshot« posnetki v smislu Nan Goldin, niti kot perfektne inscenacije v smislu Jeffa Walla. Muhr poskuša na novo premisliti fotografske stile in forme, jih zavestno ovreči in proizvesti nek nov osebni pristop.
Na prvi pogled bi se lahko njeni hitri nepremišljeni posnetki zdeli nekaterim fotografom blasfemični. V številnih serijah si prilasti grob slog, ki spominja na družinsko snap-shot fotografijo. Uporablja nekakšen hibrid med insceniranim, snap-shot in dokumentarnim slogom. V tako hibridno vrsto bi sodila predvsem serija Tata, v kateri portretira na videz vsakodnevne, vendar malo nenavadne poze svojega očeta. Ravno družinske fotografije se drži predsodek, da naj bi predstavljala popolno avtentičnost osebne zgodbe. Dojemamo jo kot dokument neposredne realnosti.
Pripovedi Paule Muhr pa se zato vedno zdijo fiktivne, čeprav naj bi slikale zelo intimne osebne zgodbe. Jasno izražena distanca do realnosti je lastna tudi seriji fotografij On Show ali Na ogled, ki bodo na ogled do 20. junija v galeriji Photon.
Serijo je posnela med blodnjo po balkanskih mestih. Spominja na mnoge podobne dokumentarno arhivske serije, ki beležijo obdobje tranzicije in izginjanje preživele urbane kulture na območju postsocialističnih držav. Spomnimo se razstave Remains of the Day ali Ostanki dneva, ki sta jo v galeriji Alkatraz leta 2004 postavili Lara Badurina in Saša Kerkoš. V projektu je Kerkoš, ki izhaja iz oblikovalskega področja, beležila ostanke starih ročno naslikanih tipografij na pročeljih malih trgovinic in obrtniških delavnic, ki so jih v tranzicijskem obdobju postopoma požrle veleblagovnice in nakupovalni centri. Badurina pa je po glavnih mestih bivše skupne države zbirala urbane arheološke najdbe oziroma smeti, ki jih je obdelala po arheološki metodi.
Podobno tudi Muhr išče specifičen urban likovni izraz, ki se odraža v izložbah. V seriji On Show je posnela številne aranžerske ostanke, v na pol zapuščenih izložbah, počasi propadajočega starega urbanega načina življenja. Stare zbledele družinske in poročne fotografije pričajo o času, ko digitalna tehnologija še ni pohrustala potrebe po družinskih studijskih fotografijah, ki so še v začetku devetdesetih beležile pomembnejše življenjske dogodke. Vendar Muhr teh ostankov ne približa na eksplicitno nostalgičen način, niti kot kolonizacijske eksotične zgodbe divjega Balkana, ampak prej kot v čas ujete neme posnetke neke minule grobe urbane estetike, ki bi jo lahko iz perspektive sodobne gonje za perfekcijo imeli za grde, nazadnjaške, razpadajoče. In če uporabimo nekorektne označbe socialistične, češke.
Poskusi problematiziranja turbo estetike, ki jo prekriva tanka plast potrošniškega blišča, so v srbski sodobni umetnosti stalnica. V kontekstu sodobne umetnosti naj bi pretirano estetizirane podobe žensk in redko tudi moških cinično komentirale prevladujoč estetski neokus družbe. Vendar se umetniki pogosto likovno ne uspejo zadosti distancirati od teh postulatov, ki inherentno vladajo tudi srbski sodobni fotografiji.
V to skupino bi lahko uvrstili celo projekte slovenske umetnice Antee Arizanović, ki je študirala na beograjski akademiji. Muhr se je tej neposredni reprezentaciji neokusa najbolj približala s serijo Kevin, ki jo je ustvarjala v letih 2005 in 2006. V odnosu do razstave On Show je serija zanimiva predvsem zato, ker se prav tako ukvarja z izložbami, torej s pročelno podobo mest. V seriji Kevin slika idealizirane plastične lutke, ki iz izložb diktirajo ideologijo perfekcije in kirurško spremenjene turbo lepote. V seriji On Show pa predstavi diametralno nasprotje te potrošniške ideologije.
Fotografije so posnete nenatančno in nenačrtovano, vendar ne zato, ker bi bila umetnica brez ustreznega tehničnega znanja, ampak ker bi s poskusom večje tehnične perfekcije bile podobe, ki jih predstavlja, objektivizirane. Postale bi reprezentacije razpadajočih izložb in ne več bežni pogled na utrinke minljivega časa. Vsaj pri dveh fotografijah gre dejansko čez rob formalnih fotografskih zahtev: pri posnetku avtomobila znamke Wardburg, ki je natlačen s krizantemami, in pri posnetku napisa cene za »pantalone« iz tržnice na prostem. Vsaj za ti dve fotki lahko upravičeno trdimo, da sta tako v vsebinskem kot formalnem smislu slabi. V vsebinskem sicer ponujata razlago, da je za male preprodajalce, ki nimajo svoje izložbe, lahko tudi avto ali tržnica izložba, v formalnem smislu pa je kompozicija vse preveč turistično klišejska, centralna, presvetljena.
Turistične klišeje je sicer Muhr smešila v projektu »Been there, done that«, kjer se je fotografirala pred firenško katedralo in stolpom v Pizzi (pizi). Vendar močno dvomimo, da je želela pri projektu On Show izpostaviti tovrstno vsebino, prej gre za pretirano opuščanje estetskih zahtev.

Intervju: Paula Muhr (cca. 10 min)

Zdaj pa se posvetimo še napovedi pomembnejših dogodkov v polju vizualnih umetnosti doma in v bližnji soseščini, ki se imajo zgoditi v naslednjih dneh.

Včeraj se je v ljubljanski galeriji Škuc odprla razstava zagrebškega umetnika Željka Jermana, ki bo z bogatim spremljevalnim programom odprta do 20. junija.

Danes, 28. maja, se je ob dvajseti uri v galeriji Vžigalica odprla razstava Svetlobna gverila: Repeticija, ki bo na ogled do 13. junija.

Jutri, 29. maja, se v Mestni galeriji Ljubljana odpre skupinska razstava Move!, ki bo do 5. junija predstavljala vrhunce novomedijske produkcije društva ArtNetLab.

V četrtek, 5. junija, se bo v novogoriški Mestni galeriji ob 10-letnici delovanja odprla pregledna razstava sodobnih slovenskih umetnikov iz zbirk ustanove z naslovom Poetike novega tisočletja.

V petek, 6. junija, se bo v dunajskem MUMOK-u odprla skupinska razstava Bad Painting - Good Art, ki bo na ogled vse do 12. oktobra.

Od 16. maja do 7. septembra je v dunajski Kunsthalle na ogled skupinska razstava Punk. No One is Innocent.