Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
AMIR ELSAFFAR: Two Rivers (Pi Recordings, 2008) (ponovitev 14. 6. '08 ob 10.00) (3298 bralcev)
Sobota, 7. 6. 2008
MarioB



Mario Batelič recenzira ploščo sodobnega jazza prepolnega refleksij na starodavno iraško godbeno izročilo ameriškega trobentača iraškega rodu Amirja ElSaffarja ... (v celoti!)

* Dve reki iz naslova albuma po besedah avtorja te odlične stvaritve, trobentača in igralca na tradicionalna glasbila, pevca, skladatelja in aranžerja Amirja ElSaffarja ponazarjata tudi dva tokova, fizična in duhovna, ki sta se stekla v njegovem bitju in ustvarjanju. ElSaffar se je namreč rodil iraškemu očetu in ameriški materi ter se je kot že oblikovani glasbenik, ki je imel za seboj sodelovanja z vrhunskimi osebnostmi tako iz jazzovske kot klasičnoglasbene srenje, kot so Cecil Taylor, Miya Masaoka, Pierre Boulez, Mstislav Rostropovič in Daniel Barenboim, leta 2002 podal v očetovo domovino, da bi tam preučeval starodavno iraško glasbeno obliko maqam.

Pojem maqam poznamo iz drugih arabskih dežel in iz Turčije, a je njegov pomen v Iraku malce drugačen. Medtem ko je drugod maqam izraz, s katerim označujejo tonski način, okrog katerega se pletejo skladbe in improvizacije, s tem izrazom v Iraku imenujejo skladbo samo. ElSaffar se je v Iraku sprva namenil ustaviti le dva tedna, a se je njegova raziskovalna pot podaljšala na pol leta; ko je postalo življenje v Iraku nevarno zaradi vse bolj očitno bližajoče se vojne, je učenje nadaljeval v Evropi, kjer se je veščine maqama učil pri starih mojstrih. Poleg petja se je naučil tudi igranja na svojevrstne citre santur.

Sad svojega raziskovanja je po vrnitvi v ZDA pretočil v zasedbo Safaafir, ki je trenutno edina tovrstna v ZDA, ki se posveča iraškemu maqamu. To zasedbo moramo šele odkriti oziroma priti do njenih posnetkov, zato pa je danes pred nami album, ki ga je ElSaffar posnel s svojim sekstetom in na katerem združuje dva tokova iz naslova albuma: maqam in svobodnjaški jazz. ElSaffarju so v pomoč imenitni glasbeniki iz njegovega seksteta, kjer najdemo tako mlajše, a že dobro prekaljene “jazzičiste”, kakor tudi ElSaffarjeve rojake, ki igrajo na tradicionalna glasbila. Čeprav dvomimo, da vam bodo imena slednjih kaj povedala, bomo našteli vseh pet članov, saj smo nekaj članov jazzovske polovice pri nas že gostili na koncertih. Na saksofonu je Rudresh Mahanthappa, na bobnih Nasheet Waits, na kontrabasu Carlo DeRosa, Tareq Abboushi igra na buzuki in tolkala, Zaafir Tawil pa na ud, violino in dumbek.

Če smo maloprej omenili “jazzovsko polovico”, moramo takoj povedati, da bi z delitvijo zasedbe na dva dela storili krivico tako glasbenikom kot sami glasbi. ElSaffar je namreč presunljivo združil dve tradiciji in načina igranja, tako v svojem igranju trobente in santurja ter petju, ki povezuje obe tradiciji. Kakor vodja zasedbe je pri svojih soigralcih dosegel visoko stopnjo zlitja in skupinskega igranja ter glasbenega mišljenja. Glasbeniki se z enako predanostjo in odličnostjo znajdejo v brezhibnem prepletu arabskih in jazzovskih motivov, različnih načinih igranja in strukturiranju skladb.

Skladbe so zvečine daljše, tiste na videz krajše pa imajo še uvod v skladbo; takšna minutaža ter posledična struktura dovolita vsem glasbenikom, da se izkažejo in prispevajo h krasnemu skupinskemu ujemanju. Nekatere skladbe se začnejo umirjeno, s pesmijo ali recitiranjem, da bi se pozneje razvile v z ornamenti bogate zvočne tapiserije, iz katere se občasno izvijejo tudi udarnejši toni, ki začetno meditativno, melanholično vzdušje zasukajo v še vedno z arabeskami okrašeno jazzovsko igranje, ki pa nam v spomin prikliče enkrat vroč bebopovski klubski špil, drugič spet razdelane, kompleksne novojazzovske skladbe kakega manjšega orkestra, ki iz jazz tradicije z lahkoto prehaja v bolj razbrzdane skladbe.

Čeprav so vsi glasbeniki odlični, velja vendarle izpostaviti vodjo projekta Amirja ElSaffarja, ki je lepo spojil virtuoznost in čustvenost. Njegova zamolkla trompeta drsi od pridušenih melanholičnih linij do pravega ognjemeta razbeljenih jazzovskih solaž, kjer se mu večkrat pridruži prodoren saksofon Rudresha Mahanthappe. Muzika je v enem hipu umirjena in slavnostna, skrivnostna, introvertirana, v drugem pa udarna, ekstatična, plesna in sunkovita. Ves čas deluje kompaktno in vznemirljivo, saj se v njej dogaja toliko tega, da si tudi po večkratnem poslušanju, k čemur ta album kar kliče, še vedno presenečen.

Amir ElSaffar, ki je lani, ko je ta album izšel, dopolnil šele 30 let, je lepo zapopadel podobnosti med časovno in kulturno oddaljenima tradicijama. Njegova vizija sožitja, sotoka dveh smeri seže onstran podobnih poskusov; bolj kot dve reki, ki naj bi se ju trudil združiti, je glasba z albuma Two Rivers podobna Möbiusovemu traku, kjer kljub navideznima dvema površinama ves čas sledimo eni sami stezi. Dve reki sta tukaj le dve strani istega ustvarjalnega postopka, skozi katerega se človek izraža in prek medsebojne komunikacije seže onstran samega sebe.

pripravil Mario Batelič


Komentarji
komentiraj >>