Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 112: Ostengruppe / razstava From Baselitz to Lassnig / razstava Zdaj sem tvoja last, dokler ne pozabiš name (5604 bralcev)
Sreda, 11. 6. 2008
mcolner



Tokratna Arterija:
O razstavi Ostengruppe v avli NLB, o razstavi Od Baselitza do Lassnigove: Mojstrske slike v Essl Museumu - Klosterneuburg, o razstavi Zdaj sem tvoja last, dokler ne pozabiš name v Mali galeriji
Miha C., Tanja P. in Katarina V.


Moderna galerija je po nenadejani smrti svojega nenadomestljivega kustosa in teoretika, snovalca mednarodne usmeritve in sosnovalca ambicioznega projekta zbirke Art East 2000+, pričela udejanjati razpis za gostujoče kuratorje, ki kot nagrado svojo razstavo postavijo v Mali galeriji na Slovenski cesti. Igor Zabel je veljal za enega utemeljiteljev in vodilnih teoretikov srednje generacije v smeri sodobnih umetnosti, kuratorskih praks, likovne teorije in zgodovine umetnosti novejše dobe v domačem prostoru. Vsekakor gre za hvale vredno gesto institucije, ki na takšen način odpira svoja vrata različnim pobudam in obenem razbija mit o svoji hermetičnosti, ki je v obdobju omejenega delovanja še toliko bolj prisoten.
Moderna galerija je pred nekaj meseci končno dočakala dolgo pričakovana obnovitvena dela, ki so bila zaradi formalnih napak premaknjena za skoraj eno leto, medtem pa je galerija brez programa in sredstev stala domači kulturni politiki in konzumentom umetnosti v posmeh. Edina enota, ki lahko nemoteno deluje, je Mala galerija, ki mora v svoj program vključiti vso tekočo produkcijo domačega prostora, prav tako pa tudi mnoge mednarodne produkcije, ki bogatijo borno likovno ponudbo slovenske prestolnice.
Natečaj Igorja Zabela je zasnovan izrazito mednarodno tako na nivoju dosega razpisa kot na nivoju mednarodne zasedbe strokovne komisije. Razpis je poudarjal zahtevo po predlogih za skupinsko razstavo, ki bo tematizirala in preučevala kuratorske prakse na področju sodobnih likovnih umetnosti. Realizacija razpisa se je zgodila že v sredini drugega meseca, ko je bil objavljen zmagovalec, medtem ko je izvedba razstave zamudila za kakšna dva meseca.
15. maja se je tako odprla skupinska razstava z naslovom Zdaj sem tvoja last, dokler ne pozabiš name kuratorskega tandema Brigit Rinagl in Franza Thalmaira oziroma skupine CONT3XT.NET. To je dunajska organizacija, ki od leta 2006 deluje kot platforma na področju teoretskega diskurza in prezentiranja novomedijskih umetniških praks. CONT3XT.NET deluje tako na spletu kot v fizičnem prostoru, kjer sodeluje z različnimi avtorji, teoretiki in povsem laično javnostjo. Pomembno pri njihovem delovanju je to, da kot celota uporabljajo odprt kodni sistem Creative Commons ter s tem omogočajo prost in legalen dostop do ponujenih vsebin.
Projekt z izvirnim nazivom You Own Me Until You Forget About Me je nastal kot ena izmed mnogih dejavnosti te organizacije, ki sta ga pripravila ustanovni član Franz Thalmair in zunanja sodelavka Brigit Rinagl. Ta dvojec je uspel v domačem prostoru odpreti vselej aktualno razmišljanje o spletni umetnosti, ki je svojo herojsko dobo doživljala v devetdesetih letih z net.art gibanjem, s katerim so se ukvarjali nekateri posamezniki v domačem prostoru, kot so Vuk Æosić, Teo Spiller ali Jaka Železnikar.
Aktualni projekt tako nekako oživlja to virtualno dejavnost, ki je v domačem prostoru kljub sledenju trendom izjemno parcialna. Z njo se na bolj kontinuiran način ukvarja predvsem Jaka Železnikar, ki se pomensko in vizualno poigrava z vsebinami na spletu. Skupinska razstava tokrat predstavlja zgolj avtorje iz kroga omenjene organizacije, ki so večinoma stacionirani na Dunaju, med njimi je tudi eden od treh ustanoviteljev Michael Kargl z umetniškim imenom Carlos Katastrofsky.
Razstava tematizira predvsem načine in možnosti komuniciranja človeškega bitja, kjer izpostavlja govor in sposobnost metarefleksije na temo lastnega jezika. Skupna značilnost in povezujoči element izbranih del je črpanje snovnosti jezika in njegovih arbitrarnih sistemov in pravil, družbenih funkcij, paradoksalnosti in spreminjajočih se, a večnih omejitev, ki pomagajo držati vsakršni jezik v nekem sprejemljivem sistemu. Vseeno se razstava v Mali galeriji ne nanaša izključno na besedno umetnost, ampak poudarja umetniške aspekte - ali recimo temu likovne aspekte - tovrstne ustvarjalnosti. Ta se začne na svetovnem spletu ter s pomočjo umetnikov samih in predvsem kustosov najde pot tudi v resnični, fizični svet.
Vsi projekti, ki so prikazani na pričujoči razstavi, so izvorno spletna umetniška dela in so na različne načine preneseni iz virtualnega v fizični prostor. Kustosa obiskovalcem kot referenco ponudita teorijo vplivnega lingvista Ferdinanda de Saussura, ki je deloval na prelomu 19. in 20. stoletja in velja za očeta sodobne lingvistike. Sprašujeta se, ali je iz vidika dandanašnje komunikacije jezik v celoti virtualen produkt, ki se začne in konča z lastnim udejanjanjem. Na podoben način digitalna dela niso vnaprej določena z jezikovno kodo, ampak postanejo razumljiva, ko se določena koda pretvori v besedilo, vizualno sporočilo ali zvok.
V tem kontekstu je primerjava digitalne umetniške produkcije in govora povsem na mestu, saj obe temeljita na aktivni udeležbi uporabnika. Oba segmenta, tako govor kot digitalni zapis, se manifestirata v performativnem dejanju, kar privede do spoznanja, da je pomemben predvsem postopek in ne končni rezultat v obliki objekta. Prav ta element snovalca razstave primerjata s pravico do lastništva, ki v tem primeru ni definirano, je neobjektno in potemtakem povsem virtualno.
Mala galerija se v primeru tovrstne produkcije izkazuje za idealen prostor, v katerega je mogoče brez večjih težav in prostorskih stisk postaviti sedem projektov različnih umetnikov in umetniških skupin. Tišino razstavišča poleg hrupa iz fizičnega sveta v okolici prekinja zgolj projekt Christine Goestl z naslovom Viva la vulva recorded, ki ga spremlja poživljajoča elektronska ambientalna glasba. Le-ta subtilno uvaja projekte sodelujočih umetnikov v kontekst digitalnega sveta računalnikov in podobne mašinerije, ki ga stereotipno povezujemo prav s tovrstno godbo. V ritmu glasbene podlage se na dveh ekranih sinhrono v pohitrenem ritmu izmenjujejo gramatični znaki, kot so vejice, oklepaji, podpičja, in tvorijo stilizirano likovno občutje estetizirane simetrije kot ekvivalent klasičnim umetnostnim praksam.
Navezavo na čas, ko se je družba in z njo umetnost začela radikalno spreminjati, ponudi skupina Codemanipulator s svojo navezavo na Malevičev črni kvadrat in teorijo o koncu slikarstva. Html Malevič je projekt iz leta 1996 in dokazuje dolgo kontinuiteto in pionirstvo tovrstnih praks tega kolektiva. Na steni si nasproti stojita dva črna kvadrata in krog na beli podlagi, ustvarjena z računalniško manipulacijo, poleg vizualnih podob pa so zapisani postopki in kode za izdelavo tovrstnih vizualnih sporočil.
Morda je najbolj izstopajoče delo celotne postavitve na ogled postavil prav Carlos Katastrofsky. V projektu Objects of Desire predstavlja računalnik z odprtim ohišjem, ki daje laiku misliti o kompleksnosti zgradbe tovrstnih strojev. Vsa zakodirana sporočila računalniških zanesenjakov, ki se pojavljajo tudi na vsakem koraku Male galerije, zadenejo svoj pravi smisel s pogledom na množico elektrod in ostalih tehničnih elementov, ki omogočajo delovanje računalnikov in podobnih elektronskih priprav.
Na ekranu se na osnovni strani s črnim ozadjem v fontu, ki se ga uporabniki bojimo, programerji pa se ga - če uživajo v svojem delu - veselijo, izpisujejo ključne vrstice celotne razstave. I'm a file number. I'm unique piece of art. I was just created and I will be gone in a few seconds. You will own me until you forget about me.
Objects of Desire je torej delo, ki je očitno vzpodbudilo celoten razstavni projekt, ki je po njem tudi dobil ime. Prevpraševanje računalniškega, digitalnega jezika v njegovi virtualni osnovi in njegova navezava na govor je tako v kontekstu skupinske razstave odprla mnoga širše orientirana vprašanja trenutnega družbenega in ekonomskega sistema. Kritičnost do vsespoštovane zasebne lastnine, ki prodira v vsako poro današnje monopolne svetovne ureditve in pred katero ni varen več noben posameznik in prostor, je tako v kontekstu umetnosti ponovno priveden do absolutne absurdnosti.
V času, ko se privatizirajo štirje elementi - zemlja, voda, ogenj in zrak, so neoprijemljive stvari, kot so govor in delno virtualni digitalni svet, skoraj edine alternative tega enoumja. V tej maniri naj zaključimo z mislijo kustosov: "Na koncu tu ni objekta, je le postopek, sklop pravil, ki opazovalca privede do tega, da s kritičnim očesom pogleda na edinstvenost, lastništvo in objektu podobne lastnosti digitalnega dela. V tem kontekstu spoznamo, da imamo lahko v lasti zgolj spomin na lastnino."



V avli Nove ljubljanske banke na Trgu republike si lahko vse do 12. septembra ogledate delček zgodbe o sodobnem ruskem oblikovanju, skupini Ostengruppe. Postavitev 44-ih plakatov je delo ekipe Emzina, Zavoda za kreativno produkcijo, razstava pa nadaljuje predstavitve velikih ruskih imen. Pred dvema letoma smo si lahko namreč ogledali dela enega izmed velikanov ruskega oblikovanja Pietra Bankova, ustanovitelja studia DesignDepot in urednika edine ruske revije za grafično oblikovanje Kak. Tokrat sta na otvoritev že omenjene razstave v Ljubljani prišla Ana Naumova in Dmitrij Kavko, a žal vam posnetka pogovora z njima ne moremo predvajati zaradi preradostnega glasbenega izvajanja ruskega ansambla Kalinka, ki je preglasil celotno dogajanje v avli NLB.
Ruski plakat so v prejšnjem stoletju zaznamovale najprej ruske avantgarde - suprematizem in konstruktivizem - nato pa ideološko naravnani socialni realizem in protiameriška propaganda. Ostengruppe ustvarjajo predvsem komercialni plakat. Rusko komercialno oblikovanje se je pojavilo v 80-ih letih, po razpadu Sovjetske zveze in vdoru globalne kulture v ta prostor pa je v Rusiji za hip zavladala zmeda. Oblikovalci so namreč potrebovali nekaj časa, da so ikone globalnega sveta, ki so za nekatere sinonim svetovljanstva, na primer Versace, »pop art« in Barbie, uvrstili v primeren kontekst.
Nova generacija ruskih oblikovalcev tako na trg stopa oborožena z različnimi slogi, s kreativnim pristopom in svojevrstnim ruskim smislom za humor. Nove tehnologije, nova orodja pred njimi odpirajo celoten univerzum in širijo meje imaginarnega. »Zgodovina različnih časovnih obdobij, ki so zaznamovala naš prostor, so v nas globoko zakoreninjena«, pove Ana Naumova, »z njo se ne obremenjujemo, temveč jo imamo radi. Mnogokrat jo citiramo ali na novo uporabimo tudi v naših delih, ki tako dobivajo retro komponento.«
Od leta 2002, ko so Ana Naumova, Erik Beloussov, Igor Gurovič in Dmitrij Kavko ustanovili oblikovalski studio, so njihovi naročniki postale različne ruske kulturne ustanove, olimpijski komite in druge državne institucije. Ljubijo pa jih tudi velike korporacije, kot sta Microsoft in Toyota Motors. Studio se ukvarja s sodobnimi vizualnimi komunikacijami in deluje na področju grafičnega oblikovanja, televizijske grafike, interneta in videa. Poleg tega pokrivajo tudi področja notranjega oblikovanja, oblikovanja pohištva, mode in scenografije.
Njihovi pomembnejši dosežki so prenova celostne podobe za 29. mednarodni moskovski filmski festival leta 2007 in dvakratna celostna podoba za moskovski bienale sodobne umetnosti. Prav tako so Ostengruppe avtorji vizualne podobe za mednarodni moskovski bienale grafičnega oblikovanja Zlata čebela za leto 2006 in reklamne kampanje za vodilno nacionalno publikacijo Expert med leti 2004 in 2006. Oblikovali so več kot dvesto plakatov za kulturni center DOM, ustvarili kolekcijo pohištva ChapurinCasa za ruskega modnega oblikovalca Chapurina. Predavajo in sodelujejo pa tudi na različnih delavnicah v Rusiji in v tujini.
Kreativni laboratorij Ostengruppe so ljubljenci občinstva in svojevrsten fenomen. Pred njimi je v Rusiji težko najti aktualno skupino z lastnim slogom, ki bi imela tako veliko število posnemovalcev in privržencev. Osteni so tako zlahka prepoznavni, ekstravagantni in ravno prav umetniški ter komercialni, da jih pozna več kot polovica prebivalcev Rusije. Igrivost, ljubezen do dela in alternativni pristopi spreminjajo njihove izdelke - tako oglaševalske kampanje kot pohištvo - v ikone. Ena izmed njih so na primer mehki, črno-beli vzglavniki, oblikovani v tipografiji tekstovnih oblačkov, ki prinašajo zimzelena rekla iz stripovskih klasik, kultnih filmov in knjig. Gre za projekt, imenovan Vslukh.ru, ki raste in se razvija s pomočjo konzumentov tovrstne kulture.
Med ostalimi že omenjenimi projekti omenjene četverice je zanimiva še kolekcija premičnega pohištva oziroma kovčkov, ki razvajenim popotnikom na potovanju prinašajo udobje domačega fotelja. Kovček stol, poslovni kovček in hkrati neonska luč pa kovček, ki se spremeni v posteljo ali mini garderobno omaro so inovativni produkti, ki množično prejemajo nagrade, marsikatera oblikovalska agencija pa jih je uvrstila med kultnih 100 izdelkov sodobnega oblikovanja.
Novo poglavje so Osteni v svojem oblikovanju odprli z alternativno skupino igrač za sodobno generacijo otrok. Umetniški vodja projekta je Dmitrij Kavko, saj se je celostna ideja porodila v njegovi glavi. V tem primeru imamo opraviti z »Limited edition« kolekcijo, ki zaradi ekstravagantnosti med povprečnimi potrošniki ni pretirano priljubljena. Prvo edicijo igrač živo pisanih barv in nenavadnega izgleda predstavljajo tako imenovani oživljeni in subjektivizirani predmeti, drugo pa kvazi otroške punčke. In sicer Verochka, Lilechka in Irochka ter Verochkin fant, ki so alternativa Barbiki in Kenu. V tretji ediciji pa na trg plasirajo otroške čečkanke v tridimenzionalni obliki.
Če se povrnemo k aktualni razstavi plakatov v avli Nove ljubljanske banke, velja poudariti, da so bili le-ti oblikovani predvsem za kulturni center DOM in za moskovski filmski muzej. »Kadar za DOM oblikujemo koncertne in festivalske plakate ali CD-ovitke, to počnemo zastonj. V zameno se lahko neomejeno igramo in svobodno eksperimentiramo. Zato so naši plakati zanimivi, samosvoji in ekstravagantni. Večje korporacije so bolj toge in tovrstnih plakatov ne ljubijo preveč, zato nam ne puščajo neomejene svobode,« pravi Dmitrij in doda, da v grafičnem oblikovanju dandanes ni nekih večjih zapovedi ali omejitev. Prevladuje samo en trend, to je različnost od vsega videnega. Seveda je večina moskovskih oglaševalskih agencij še daleč od tega, da bi na ulicah razobešale posebne in nenavadne izdelke. Rusom je še danes ljubša kvantiteta kot kvaliteta.
»Skupina včasih deluje kot kolektiv, to pomeni, da določen izdelek oblikujemo skupaj, a plakate največkrat oblikuje vsak posameznik sam. Sama najrajši delam plakate v dveh barvah, posebej ljubi sta mi črna in bela. Te tipografije, ki so včasih tudi tridimenzionalnih oblik, so značilne za moj likovni izraz. Dmitrij zelo rad eksperimentira z barvami in oblikami. Njegovi plakati so zelo anarhistično neurejeni in povsem fantazijski. Igor ima sijajne ideje. V plakate vnaša zgodovinske smeri, kot sta na primer konstruktivistična in socialistična komponenta, prav tako kot Erika ga zaznamuje predvsem odštekana risba in barvitost,« opredeli Ana Naumova slogovne izraze posameznih članov Ostengruppe, katerih izdelki na stenah kličejo k nujnemu ogledu.



Morda ste že slišali za zbirko Essl, največjo privatno zbirko moderne umetnosti v Avstriji, ki se nahaja v vinorodni okolici Dunaja. Klosterneuburg je do nedavnega slovel po svoji mogočni opatiji avguštincev, kjer pridelujejo slovito belo vino in se ponašajo s še bolj slovitim oltarjem Nikolaja iz Verduna, enega temeljnih spomenikov romanske umetnosti.
Klosterneuburg pa ima poleg cerkvenega tudi gospodarstvenega mecena. To je Karlheinz Essl, ustanovitelj verige trgovin z gradbenim materialom Baumax, ki z ženo Agnes že več kot trideset let velja za strastnega zbiratelja in mecena sodobne umetnosti. Zakonca tako z bogatimi štipendijami podpirata tudi mlade in neuveljavljene umetnike iz srednje in jugovzhodne Evrope. Kot vemo, podeljujejo tako imenovane Essl Art Awards vsako drugo leto tudi študentom ljubljanske likovne akademije.
Leta 1999 je gospod Essl vodstvo podjetja prepustil svojemu sinu in istega leta odprl muzej sodobne umetnosti, imenovan Essl Museum. Danes hrani tam preko 6.000 kosov umetniških del s poudarkom na povojni avstrijski umetnosti. Zaradi tega si lahko poleg gostujočih privošči tudi tematske razstave del iz lastne bogate zbirke.
Tako je bila do 25. maja za tri mesece odprta razstava z naslovom Od Baselitza do Lassnigove in s podnaslovom Mojstrske slike. V njej je Karlheinz Essl, ki je v svojem muzeju tudi kustos, iz lastnega arhiva izbral veliko in morda najbolj referenčno bero nemških in avstrijskih umetnikov, ki so večinoma zasloveli v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Georg Baselitz, Gerhard Richter, Anselm Kiefer, Markus Lüpertz in Sigmar Polke iz Nemčije ter Avstrijca Arnulf Rainer in Maria Lassnig so bili predstavljeni na tokratni skupinski razstavi. Vsi so po krizi slikarstva in nastopu konceptualne umetnosti, happeningov, gibanja Fluxus in uporabe novih medijev pokazali, da lahko slikarstvo ponudi še mnogo neraziskanih možnosti. V svojem novem slikarstvu so uporabili novo, divjo energijo.
Omenjeni umetniki so razvili vsak svoj unikaten, močan in zelo divergenten pristop do predmeta, ga negirali kot Markus Lüpertz, ga postavili na glavo kot Baselitz ali ga predstavili na svoj poetičen in hkrati direkten način kot Anselm Kiefer. Ta generacija novih slikarjev je imela velik vpliv na mlajše naslednike v osemdesetih letih, kar velja tudi za tako imenovane »Nove divjake«, nemške in avstrijske nove ekspresioniste, ki so se jim postavili ob rob in jim odgovorili z novo divjo figuraliko in krepkimi barvami.
Na razstavi je s svojimi deli še posebej izstopal Anselm Kiefer, ki je bil predstavljen s sedmimi monumentalnimi slikami. Njegov pristop je zelo oseben, tematsko pa se večinoma nanaša na literaturo ali mitologijo, ki ju povezuje z izkušnjo druge svetovne vojne. Njegova dela so sanjske ali môraste krajine, v katere zlahka vstopiš in se vanje po lahnih stopinjah vedno bolj poglabljaš. Vendar občutek ob tem ni nikoli tesnoben, ampak lagoden, odrešujoč, razodevajoč.
Delo Anselma Kieferja je, kot rečeno, polno referenc na pisatelje, pesnike in filozofe, preko katerih raziskuje pojave preteklosti. Idejno sta ga najbolj inspirirala avstrijska pesnika Paul Celan ter Ingeborg Bachmann, ki sta v svojih pesmih opozarjala na grozote vojne. Na razstavi je prevladoval Hommage Paulu Celanu, katerega poezija, obremenjena z izkušnjo holokavsta, zaposluje Kieferja že več kot 25 let. Francoski umetnostni zgodovinar Daniel Arasse je Kieferjevo delo označil za »gledališče spomina«. Toda pri Kieferju je spomin prisoten tudi v sedanjosti, njegove teme so večne.
Seveda pa ne smemo zanemariti del ostalih umetnikov - od Baselitza, kateremu je posvečena največja soba, prek zdaj najdražjega nemškega slikarja Gerharda Richterja pa do baconovske figuralike Marie Lassnig. Baselitz si je na razstavi prislužil pravi tempelj. Že v zgodnjih letih se je navduševal nad duševnimi anomalijami in se upiral proti uveljavljenemu lepotnemu idealu. Verjetno je tudi zato začel svoje slike postavljati na glavo. Bil je upornik zaradi upora samega. Vse to je razvidno iz njegovih del, ki izžarevajo neverjetno moč in samozavestno držo upodobljencev.
Neoekspresionistično slikarstvo Markusa Lüpertza je pri razstavljenem triptihu z drevesnim deblom dobilo že povsem abstraktne poteze, medtem ko se je pred tem približeval kubističnim vzorom. Korošica Maria Lassnig se je po začetnem spogledovanju z informélom obrnila k figuralnemu slikarstvu. Telo je postalo zanjo osrednjega pomena. Svoje avtoportrete, portrete in tihožitja dojema kot »slikarstvo zavedanja telesa«, s katerim izraža dojemanje telesnosti. Fizično telo torej proučuje prek občutenja in vloge v prostoru, izrazite barve pa ponavadi nanaša na belo ozadje, kar jo približuje golemu slikarstvu Francisa Bacona.
Arnulf Rainer je mednarodno najbolj priznan avstrijski povojni slikar, ki slovi po svojih tako imenovanih »prebarvanih slikah«, s katerimi je utrl povsem novo pot v evropskem umetniškem ustvarjanju. V šestdesetih je izoblikoval idejo o »slikarstvu, s katerim bi opustil slikarstvo«. Pred tem se je posvečal fantastičnemu realizmu, ki pa ga ni zadovoljilo, zato se je odločil za korenit obrat. Na začetku petdesetih je odpotoval z Lassnigovo v Pariz, kjer sta bivala pri Paulu Celanu, in tam je nastalo njegovo »slepo slikarstvo«. V toku svojega ustvarjanja je Rainer dodobra proučil tehniko prebarvanja, od prebarvanih spačenih obrazov, ekspresivnega slikanja s prsti do velikih serij s križem, ki smo jih lahko videli v Muzeju Essl.
Gerhard Richter, ki velja za največjega sodobnega nemškega slikarja, je v šestdesetih letih začel z na prvi pogled fotorealističnim slikarstvom po najdeni fotografski predlogi. Iz tega časa ima zbirka Essl tudi razstavljeno sliko Oblaki, pri kateri je očitno, da se njen avtor ni trudil, da bi posnel dokumentarnost fotografije, ampak je z zabrisanjem kontur poudaril samosvoje življenje naslikanega.
Na razstavi smo lahko spremljali vse Richterjeve faze, kasnejše abstraktno slikarstvo in potem spet realistično obdobje, ki ima svoja shizofrena popačenja. Richter sam je dejal, da je slikarstvo ustvarjanje analogije nevidnega in nerazumljivega, ki lahko na ta način pridobi obliko in postane dostopno. Zato so po njegovem mnenju dobre slike nerazumljive. Ustvarjanje nerazumljivega pa naj bi izključevalo vsakršno traparijo, saj naj bi bila vsaka traparija vedno razumljiva.
Razstava Od Baselitza do Lassnigove, kjer so bila na ogled tudi nova dela omenjenih sedmih slikarjev, je ponudila mojstrska slikarska dela, ki še vedno in vedno znova dokazujejo, da je slikarstvo v svojem pristnem in osebnem izrazu nenadomestljivo z drugimi mediji. Še posebej ti stari divjaki dokazujejo, da pri klasični sliki na platnu ne gre samo za zbirko oblikovnih in barvnih komponent, ampak za živo stvar, ki diha in kriči.




Zdaj pa se posvetimo še napovedi pomembnejših dogodkov v polju vizualnih umetnosti doma in v bližnji soseščini, ki se imajo zgoditi v naslednjih dneh.


V četrtek, 12. junija, se bo v Jakopičevi galeriji odprla mednarodna skupinska razstava Preimenovalni stroj, ki je delo makedonske kustosinje Suzane Milevske.


Prav tako v četrtek, 12. junija, ob 18. uri se bo v galeriji Škuc v sklopu razstave Željka Jermana zgodilo predavanje Ive Rade Janković z naslovom Jerman: dekonstrukcija = konstrukcija.


Isti dan se bo v novomeškem Anton Podbevšek teatru odprla razstava Heike Kaltenbrunner z naslovom Find Some Magic.


V slovenjegraški galeriji likovnih umetnosti se bo v petek, 13. junija, odprla skupinska razstava Poetika, ki bo premešala vloge likovnih ustvarjalcev in poetov.


V petek, 13. junija, se bo v novomeški galeriji Simulaker odprla razstava Situacija risba umetniškega tandema son:DA.


V ljubljanski galeriji Equrna se bo v torek, 17. junija, ob 19. uri odprla razstava domačih slikarjev Živka Marušiča, Jožeta Slaka in Andreja Brumna Čopa


V Ljubljani se v četrtek, 12. junija, začenja dvodnevna konferenca neformalne mreže kulturnih portalov jugovzhodne Evrope, ki se je bo s svojim spletnim portalom udeležil tudi Radio Študent.


S strani ekipe tokratne Arterije je bilo to za danes vse, lep pozdrav in na slišanje zopet v sredo, 25. junija, ob isti uri, na valovih Radia Študent. Oddajo so vsebinsko pripravili Miha Colner, Tanja Pavlič in Katarina Vidic, za tehnično izvedbo je poskrbel Božo, brala pa sta Rok in Jak



Komentarji
komentiraj >>