Petek, 13. 6. 2008
jizah
Jizah recenzira drugo solistično ploščo Bun B-ja, člana kultnega dvojca UGK ... ( v celoti!)
* Razgibanih 20 let je houstonski raper Bun B že prejadral na raperski sceni in si v tem času ustvaril ime enega najeminentnejših predstavnikov južnjaškega rapa. Nikoli sicer ni dosegel zavidljivega nivoja najvplivnejših južnjaških raperskih mogotcev, kot sta recimo Andre 3000 in Big Boi iz OutKast ali pa zasedba Geto Boys s Scarfacom na čelu. Vendar je z delovanjem v znamenitem in po smrti Pimp C-ja verjetno celo kultnem dvojcu UGK postal ikona južnjaškega hiphopa. Ob kreativnem padcu OutKastov, z umikom raperja Cee-Lova v drugačne glasbene smernice ter z (začasnim) razpadom Geto Boysov pa je Bun B zavzel mesto glavnega glasnika umazanega južnjaškega rapa, ki je s komercialno navdahnjenimi in zvečine prenapihnjenimi južnimi raperskimi mlečnozobci znotraj podtalja izgubil večino svoje kredibilnosti.
Po odlični lanski dvojni plošči »Underground Kingz«, ki jo je Bun B zakuhal s svojim dolgoletnim partnerjem Pimp C-jem, se je zgodil nepričakovani konec zasedbe UGK, saj je konec lanskega leta svojo življenjsko pot sklenil Pimp C. To pa je pomenilo smrtonosni udarec verjetno tudi za Bun B-ja. Album »Underground Kingz« v njegovi solistični karieri verjetno nikoli ne bo presežen, saj je s smrtjo Pimp C-ja, s katerim ga je vezala neverjetna kemija, izgubil veliko. In tako je bil letos primoran ustvariti svoj solistični izdelek, ki ga je začinil z gostovanji mnogih drugih raperskih imen, s katerimi je zapolnil vokalno vrzel, nastalo s smrtjo Pimpa.
Prepolni spisek gostujočih raperjev je podpisal smrtonosno obsodbo albumu »II Trill«, sicer nadaljevanju pred tremi leti izdanega albuma »Trill«, ki ga je Bun kot solistični prvenec posnel, ko se je njegov partner znašel za zapahi. Na albumu Bun B je kopica »nebodigatreba« raperjev, od katerih je sam vsaj za nekaj razredov boljši, gosti recimo Juvenila, Young Bucka, David Bannerja, Juvenila, Rick Rossa, Jazze Phe, Webbieja in druge. Družbo jim dela še kopica povsem nepotrebnih sodobnih r'n'b in reggae vokalistov, kot so recimo grozni Sean Kingston, Junior Reid ter pevka Mya. Edini gost, ki si naziv gosta sploh lahko zasluži, je pravzaprav chicaški emsi Lupe Fiasco. Poleg prekomernega konvencionalnega r'n'b šodrovja in mešanja južnjaškega hiphopa s sodobnimi komercialnimi tokovi pa najbolj bode v oči opazka, da si je Bun B na album neselektivno »navlekel« odlično ekipo nesposobnih raperjev, ki jih je brez pretiranega truda popolnoma zasenčil, čeravno so pobje sicer slišati bolje kot na mnogih svojih kompozicijah. Nekaj sladkobnih kompozicij s konvencionalnimi radijsko-MTV-jevskimi vzorci meša z nekaj klubskimi komadi, tematsko pa se še vedno naslaja na svoj gangsterski stil in razlaga, da je on pravi »gangsta«, večina ostalih pa vse to igra. Nekajkrat sicer zaide tudi v drugačne tematske vode, predstavi nekaj pozitivnih besedil, na precej banalen način navrže nekaj splošno kritičnih opazk o politiki, cerkvi, policijski brutalnosti in se vmes pokloni še svojemu nekdanjemu kolegu. Nato se znova vrne h gangsterizmu, ljubezni do Houstona in socialnim komentarjem, pri katerih na srečo ne pridiga. Skozi slabih 70 minut albumu sledi s svojim egotriškim, rapidnim podajanj rim, med katerim izusti precej iznajdljivih in kompleksnih rim, ki pa žal ne sledijo kvaliteti njegovega solističnega prvenca. V vzpone in padce albuma se vklopi tudi produkcijska stran, saj kompleten izdelek zveni, kot da ne bi imel denarja za resno glasbeno podlaganje rim. Skozi mešanico največkrat popolnoma zvočno zapolnjenih in umetelnih hiphop podlag, pomešanih z organskimi zvoki za hiphop precej vsakdanjih ter tudi eksotičnih inštrumentov, pa pricurlja slika generične produkcije. Monotost mestoma zapolnjujejo občasna popotovanja v svet solo kitar, vseprisotnih sintov, reggaejaške estetike, bluesovskih in funkerskih samplov, ki sovpadajo z dobro tehnično naštudiranim rapanjem, za katerim pa največkrat ni vsebine. Nekoheziven, temačen in veliko predolg album vsebuje nekaj prav nervoznih beatov in v maniri srednjega tempa z globokim vokalom Bun pelje preko tako znanih samplov, kot sta Stevie Wonderjev »Ribbon In The Sky« ter skladba S.O.S. Banda, »Just Be Good To Me«, ki jo je pred leti posamplal tudi Norman Cook in iz njega ustvaril ultimativni pop-klubski hitič »Dub Be Good To Me«.
Glavni problem albuma je, da kompozicije z dobrimi podlagami trpijo zaradi slabe vokalne interpretacije ali slabih besedil in obratno. Že res, da Bun svoje kariere ni pričel prostovoljno, vendar mu pomanjkanja partnerja ne bi bilo potrebno menjati z nemogočimi »southerskimi« gosti, ki so južni rap pripeljeli na stopnjo osnovnošolsko-trendovskega izraza in ga s tem popolnoma degradirali. Če teza z začetka velja in bi moral biti Bun B vodilni raper ameriškega juga, potem je album le še dokaz več, da se tovrstnemu rapu, vsaj znotraj podtalnega ustvarjanja, ne piše nič dobrega in houstonski rap vrača v čas, ko so na sceno čez noč priskovikali »neki novi klinci«.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>