Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
DOBET GNAHORE: Na Afriki (Cumbancha, 2007) (ponovitev 22. 6. '08 ob 10.00) (3961 bralcev)
Nedelja, 15. 6. 2008
zoranp



Zoran Pistotnik recenzira ploščo Na Afriki pevke Dobet Gnahore iz Slonokoščene obale ... (v celoti!)
* Slonokoščena obala je bila desetletja magnet za zahodnoafriške glasbenike, ki so si želeli narediti posnetke za svoje plošče, pa jim njihovo matično okolje ni zmoglo zagotoviti ustreznih snemalnih pogojev. V legendarnem studiu JBZ v Abidjanu so naredili svoje prve posnetke skoraj vsi danes legendarni zahodnoafriški glasbeniki, tja pa so hodili snemat tudi z drugih koncev tega kontinenta, v posameznih obdobjih celo iz infrastrukturno dobro razvite Kinshase. Zato je nekoliko ironično, da se lokalna glasbena scena ni nikoli zares razvila in ni ponudila nečesa, kar bi vsaj korespondiralo z zanjo značilnimi, prepoznavnimi glasbenimi dražljaji, vibracijami, vsebinami. No, res je, da je tam začelo svojo kariero kar nekaj vplivnih regejašev; med njimi sta danes zagotovo najbolj poznana in vplivna Alpha Blondy in Tiken Jah Fakoly, naš znanec z letošnje Druge godbe. A regeja zagotovo ne moremo šteti med avtohtone stileme Slonokoščene obale. Dodatno je tamkajšnje glasbeno življenje zatrl konflikt med animistično večino z juga dežele in muslimansko mandinško manjšino s severa, ki se je zaostril leta 1999. Takrat je bil prekinjen tudi tok gostovanj afriških glasbenikov iz drugih okolij v tamkajšnjih studiih, klubih in na koncertnih odrih; situacija pa se menda zadnje leto ali dve počasi obnavlja.

Tako tudi Dobet Gnahore, v zadnjih letih zagotovo najbolj obetavne in mednarodno najbolje pozicionirane glasbenice, ki je po poreklu iz te dežele, ne moremo imeti za reprezentantko tamkajšnje glasbene ponudbe. Res je, da se je od svojega 12. leta, ko jo je oče Boni Gnahore, pomemben glasbenik, predvsem tolkalec in glasbeni pedagog, vpeljal v svet umetnosti, pa do leta 1999, ko je ušla nasilju v domovini in se naselila v Franciji, v domačem okolju izoblikovala v profilirano ustvarjalko. Vendar pa je ves čas svoj ustvarjalni pristop razvijala v smeri pan-afrikanizma, v svoje avtorsko delo pa je vključevala glasbene vplive, teme in jezike iz različnih predelov Črnega kontinenta. Če je leta 2004 s svojim prvencem »Ano neko« - ki ga je istega leta predstavila tudi na Drugi godbi! – opozorila nase in si v naslednjih dveh letih pridobila mednaroden ugled, ki ji je leta 2006 prinesel nagrado BBC Radio 3 med najbolj obetavnimi ustvarjalci na področju svetovnih godb, je z lani izdanim albumom »Ni Afriki« vse pridobljeno prepričljivo nadgradila in okrepila.

Pri svojih 25 letih je Dobet Ghahore, rojena v Abidjanu, vzgojena v legendarni panafriški umetniški komuni Ki-Yi Mbock, in ustvarjalno odrasla v družbi s svojim življenjskim sopotnikom in stalnim sodelavcem kitaristom Colinom Larochejem De Felinejem, glasbeno povsem zrela, suverena in avtorsko prepričljiva osebnost. To se kaže v 15-ih lastnih skladbah na drugem albumu, kjer v sedmih afriških jezikih ali dialektih poje pesmi s socialnimi in političnimi temami, ki brezkompromisno zadevajo ob vsakdanje probleme Afričanov, še posebej žensk in otrok. O vsebinah pesmi in njihovi tehtnosti se lahko prepričamo iz njihovih prevodov, ki so dobrohotno priloženi albumu, saj sem prepričan, da bi jih glede na Dobetino poliglotstvo drugače težko razumeli celo njeni rojaki. Tako izvemo, da je kritična do korupcije, ženske neenakopravnosti, izkoriščanja otrok, do incesta, ki je zelo razširjen v sodobnih afriških skupnostih, odnosov med otroki in starši, poligamije, medetničnega nasilja in še česa. Vendar najdejo v njenih pesmih prostor tudi ljubezen, pozitivni medčloveški odnosi, spoštovanje do glasbenih mentorjev in sploh do ljudi, ki so ji pomagali skozi življenje.

Album je nastajal v hišnem studiu založbe Contre-jour nekje od poznega leta 2006. Na samo njegovo vsebino je imelo pomemben vpliv dejstvo, da so bili Dobet in njena ožja ekipa, ki jo poleg njenega soproga – kitarista sestavlja še njen oče Boni Gnahori, eden najboljših tolkalcev Slonokoščene obale, ob snemanju v izjemni formi. Za njimi sta bili dve leti dolgih koncertnih turnej, katerih zaključna etapa je bil koncertni projekt »Acoustic Africa«, v okviru katerega so si delili oder z Malijcem Habibom Koitejemin Južnoafričanom Vusijem Mahlaselo. V organizaciji založbe Putumayo so z njim obredli praktično vse pomembne festivale in koncertne odre v ZDA in v Evropi. Vse te izkušnje, večkulturnost, uigranost in pridobljena suverenost se seveda novemu albumu poznajo. Malo večje nihanje je morda pri prepričljivem obvladovanju posameznih uporabljenih stilemov, kar pa je že kar pravilo pri prakticiranju takšnega panafriškega pristopa. Jasno je namreč, da prav vseh ne moreš obvladovati do potankosti.

Morda je zaradi teže, ki jo nosijo sama besedila, in s tem seveda impresivnega vokalnega prispevka Dobet, instrumentalni del včasih nekoliko preprost, pri predstavljenih rešitvah tudi nedomiseln; čeprav drugič spet postrežejo s prav presenetljivimi, iskrivimi drobci. Ob že omenjenih dveh pomočnikih velja omeniti še prispevek drugega tolkalca Mahamadouja Konéja. Dobetina rojakinja Myriam Betty je prispevala spremljevalni glas, gost v nekaterih skladbah pa je precej znani francoski jazzovski pihalec Manu Hermia – tokrat kot flavtist. A osrednjo težo projekta je nosila sama Dobet, ki je igrala tudi na sanzo (palčni klavir) in različna tolkala, poleg tega pa je podpisala vse skladbe in bila sama tudi umetniška direktorica celega projekta.

Sveže, precej drugačno, nepretenciozno, a prepričljivo predstavljeno – to so zagotovo splošne odlike tega albuma. Ob njih pa bo zagotovo vsako uho našlo še kaj več in si izbralo svojo favoritinjo v izrazno zelo pestrem naboru skladb. Mi bomo po uvodnem komadu »Dala« (Umazan denar), ki ste ga že slišali, nadaljevali z »Djiguene« (Ženska), ki je posvečen boju afriških žensk za večjo enakopravnost v še vedno zelo moškem okolju, ter še dvema skladbama, potem bomo morali dve zaradi pomanjkanja časa izpustiti. Ena med njimi je po besedilu zelo močna, saj govori o problematiki incesta v sodobni afriški družbi, a me glasbeno ni prepričala. Nato pa bomo poslušali še preostalih devet z zaključno »Mousso tilou«, kar v prevodu pomeni »Poligamija«.

pripravil Zoran Pistotnik



Komentarji
komentiraj >>