Potem ko so v Anton Podbevšek Teatru minuli torek na celodnevnem simpoziju o Teoriji potujitvenega učinka izvedli obsežno teoretsko seciranje Brechta, se je zvečer zgodil preobrat v prakso. Odrsko interpretacijo njegovega dela Me-ti / Knjiga obratov, ki zavzema širše polje interpeliranja posameznikove geste in drže, je pod režijsko okrilje prevzel Matjaž Berger.

V slovenščino sveže prevedena knjiga Me-ti / Knjiga obratov v svoji strukturi nosi nizanje parabol in anekdot, ki preko vsebin diagnosticirajo (zgrešene) pravne ureditve, subjektivno »prosto« možnost izbire, kompromitiranost in k vsemu temu posledično izgubo/pridobitev osebnostne dignitete. Poleg zgodb Me-ti-ja (to je tudi ime kitajskega revolucionarnega filozofa, ki je živel pred našim štetjem in je med drugim zavračal ločevanje stanov) pa so v uprizoritvi uporabljeni tudi izseki iz Brechtovih Zgodb o gospodu Keunerju, svoj trenutek manifestacije pa doživi tudi Žižkov vic o Rabinoviču. Skozi dialektične kanale se kratke zgodbe povezujejo s (Brechtu ljubimi) kitajskimi doktrinami, predvsem pa delo velja za literarni most, ki je teorijo njegovih učnih komadov odcepilo oziroma razvilo še na novo žanrsko raven - epsko gledališče.

»Obrat« v naslovu razpira interpretativno pahljačo, saj se ga lahko razume skozi številne pomene; od individualnega samoobračanja in spremembe dane situacije do širšega preobrata v zgodbi oziroma ideološke in osebnostne fleksibilnosti kot take. Še najbolj intrigantna je razlaga, ki namiguje na zavestni preobrat mišljenja, mnenja in vedênja, saj se ta tesno opre na avtorstvo Brechtovih razvpitih in radikalnih političnih posegov, ki jih je lansiral v družbo, literaturo in gledališče.

Uprizoritev je v kontekstu forme nadaljevanje projekta XX. stoletje, poslužuje se namreč sorodnih scenskih pristopov, le da v manjšem formatu. Prav tako v velikem planu ostajajo vsebinske frakcije, navezujoče se predvsem na funkcijo ter pomen (družbene in zasebne) geste, ki se potencialno spreobrača v držo, ta pa kasneje konstruira faktor dostojanstva. Spolzko raziskovanje »potujitvenega efekta« - za katerega se dandanes včasih zazdi, da je postal čista mistika, eksperiment in banalizacija obenem - absorbirata tako preverjena forma kot inovativna vsebina.

Predstava vase zajema in družno lepi trideset različno dolgih zgodb, posamezni prizori pa so medsebojno ločeni s hipno svetlobno in zvočno prekinitvijo. Enourni odrski proces vodijo tako imenovani inscenatorji (v ospredju Polona Juh, Marko Mlačnik, Nana Milčinski in Ula Furlan), ki so poleg izvršiteljev fizičnih akcij tudi verbalni posredniki zgodb ali še konkretneje »avtorji« drž in gest, ki radikalno variirajo v navajanju zgodb. Tekstovni plasti predstave, ki jo polnijo anektodična duhovitost, bistri uvidi pa tudi dvom in ostra kritika v družbeni sistem (ki je lahko prožen v lokaciji in času), poseben volumen dodajajo repeticije določenih izjav/zgodb, minimalizem kitajskih znakov in simbolov, notranji ustroj v kolektivnih koreografijah (v domeni Marka Mlačnika), suverena dikcija in neprestana glasbena podlaga.

Dogajalni prostor, razdeljen na dva nivoja in v obsegu zamejen z neposredno bližino občinstva, ki je premišljeno nasičen z interveniranim umom in deklarativnostjo Brechta, pa tudi tokrat vpeljuje substance športa in jih registrira kot nujno integriteto celote. Poleg gimnastičnih prvin sceno zavzame tudi "tae-kwan-do" dvoboj, ki lahko na nekem nivoju pogojno apelira tudi na boks; boks pa je bil tista panoga, ki jo je Brecht pogosto imel v mislih, kadar se je znotraj svoje teorije skliceval na šport. (»Gledališče potrebuje več dobrega športa - šport kot idealni vzorni model novemu, nearistotelskemu gledališču.«)

K multidisciplinarnosti odrskih elementov, s katerimi Berger prepoznavno operira, je tudi tokrat doprinesla še dimenzija videoprojekcij, ki so preko simboličnih, nedvoumnih, abstraktnih ali pa dejanskih posnetkov in slik ponekod asociativno, drugod kompenzirano dopolnjevale verbalno-gibalno sporočanje akterjev. Prav tako se razplastijo jezikovna orodja: ob običajni »surovi« besedi se namreč na trenutke pojavita tudi izvajanje govorice gluhonemih in arhetipska gestikulacija.

Neobhodno pa se odpira pomembno praktično-teoretično vprašanje, koliko lahko rafinirana estetska podoba, precizen govor in kontroliran gib sodobnemu gledalcu doprinesejo k umevanju (ali celo doživljanju?) dimenzij potujevalnega učinka. Naj ta fenomen zaenkrat pustimo v sferah eksperimentiranja, saj se zdi, da je za njegovo konkretnejšo umestitev in realizacijo vse preveč kompleksen in pogojen s številnimi (naklonjenimi) okoliščinami. In ravno zato je »vedno čas za Brechta«.

Če pa že brskamo po zapletenem vesolju potujevanja, potem ne moremo mimo vprašanja, v katero kategorijo je spadal nastop alpinista Vikija Grošlja, ki je - v povezavi z eno izmed Brechtovih zgodb o vzpenjanju - izpovedal svojo lastno izkušnjo s smrtno nevarnim gorskim podvigom. KDO je torej zdaj tu KOMU V-efekt?

Predstava Me-ti / Knjiga obratov je več kot korektno obeležila Brechtovo 110-letnico rojstva in premešala paradigme teorije in prakse. Predvsem pa še enkrat jasno podkrepila in podčrtala konceptualno linijo, s katero se želi Anton Podbevšek Teater usidrati v slovenski gledališki prostor.

V sklepnem obratu ... Zala Dobovšek.