Milko Poštrak recenzira koncert rockerske legende Johna Fogertyja ... (v celoti!)
* Brez namena pridigarstva ali paternalizma lahko rečem, da se je koncerta ameriškega ustvarjalca Johna Fogertyja v hali Tivoli v Ljubljani - glede na njegov pomen in aktualnost - udeležilo razmeroma (pre)malo obiskovalcev. Ti, ki smo prišli, pa smo bili vseh starosti. Od tistih, ki so v šestdesetih in sedemde-setih poslušali skupino Creedence Clearwater Revival, do njiho-vih otrok in naraščajev vmes. Vemo, in to je povedal sam tudi med ljubljanskim nastopom, da je imel John Fogerty v sedemde-setih in osemdesetih celo vrsto različnih težav. Šele pred desetletjem se je kot prerojen vrnil na prizorišče.
To zdaj ponavljam tudi zato, ker je bil sobotni koncert zelo razvidno vpet v ta okvir. Fogerty je namreč pred približno desetimi leti srečal ljubezen svojega življenja, ki ji je 1997. leta posvetil pesem 'Joy Of My Life', si ustvaril družino, ob tem pa začel spet bolj redno objavljati plošče in z vsem zano-som in veseljem nastopati. Tako smo v Ljubljani videli nadvse zadovoljnega ustvarjalca pri triinšestdesetih letih, ki je videti mladosten in tudi deluje tako, na nastopih pa zadovoljno kaže slike svoje hčerke in ji posveča pesmi. Povrhu je lani objavil izvrsten novi album z natančnim naslovom 'Revival', kjer sta naslovu plošče manjkali samo besedi 'Creedence' in 'Clearwater'. Album je navezava na lastno zgodovino in poklon šestdesetim letom, vendar brez kake pretirane patetike ali obžalovanja, kaj šele mistificiranja. Hkrati pa podobno kot prejšnji album s prav tako pomenljivim naslovom 'Deja Vu' (All Over Again), Že videno, torej Že slišalo (Vedno znova in zno-va), vsebuje tako navezave na zgodovino kot aktualne opazke o tem, da se ni nič spremenilo. Da je v Ameriki kot v šestdesetih letih spet in še vedno na oblasti desna republikanska opcija, ki povzroča katastrofe svetovnih razsežnosti. Torej lahko v opusu Johna Fogertyja – kot ne nazadnje pri vseh velikih ustvarjalcih - sledimo dvema vidikoma: po eni strani osebnemu, intimnemu, po drugi strani pa odzivu ustvarjalca na dogajanje okrog njega in v svetu. S tega zornega kota je John Fogerty zdaj srečen človek v intimnem in osebnem smislu, jezen pa – kot številni mi – ko pogleda okrog sebe.
Tako so zgrajeni tudi njegovi nastopi. Repertoar se, tudi po vesteh od drugod, že vseh zadnjih deset let bistveno ne spremi-nja. Oprt je na klasike iz časa zasedbe CCR, med katere je vpletenih nekaj ključnih pesmi s samostojnih plošč. Fogerty ima tokrat s seboj izvrstno in nadvse uigrano zasedbo, v kateri so, ob njem in odlični ritem sekciji, še trije kitaristi in klavia-turist, ki prav tako občasno prime za kitaro. Značilen Fogertyjev ritmičen drveči kitarski zvok, ki lahko spomni tako na vlak kot na rečne ladje z velikimi kolesi, s štirimi kitara-mi pride še bolj do izraza in dobi še dodatne razsežnosti.
V Ljubljani je Fogerty s skupino nastopil sam, brez predskupi-ne, v nastop pa nas je uvedel posnetek njegove pesmi 'Almost Saturday Night' z ozvočenja. Tokrat je začel s pesmijo Trave-lin' Band in po pričakovanjih nadaljeval z Bad Moon Rising, Green River in podobnimi. Vmes je vpletel par pesmi z albumov Blue Moon Swamp in Revival, nato pa se je, kar na tokratni tur-neji od nastopa na Finskem redno počne, spomnil dveh pesmi, predvideni za njegov nesojeni album Hoodoo iz leta 1975, prire-dbe cajun pesmi My Toot Toot in njegove Comin' Down The Road. Ob pesmi Broken Down Cowboy - Sesut kavboj - je povedal, da bi lahko tako končal tudi on, če ne bi srečal svoje ljubezni. 'Ha-ve You Ever Seen The Rain' je napovedal z opazko, kako ima nje-gova hčerka rada sladoled in mavrice. Pesem je nenadoma zvenela dobesedno tako: kot napev ob nalivu na jasen, sončen poletni dan. Z mavrico na koncu. A kljub temu ta dež ostaja topel, son-ce pa hladno. Lahko bi torej rekli, da je zdaj John Fogerty srečen človek, čeprav ni privilegiran sin bogatih staršev, zato seveda njegova jezna opazka o tem, in sicer pesem Fortunate Son, tokrat ni mogla zveneti tako jezno. Je pa jezno zvenela njegova opazka o današnji Ameriki in njenem predsedniku: »Treba bo počistiti ali pa jaz grem,« je povedal, ko je odigral pesem 'Gunslinger'. Kar velja tudi za nas in za naše kraje ...
Vmes so Fogerty in skupina odigrali tudi sežeto, a še vedno dovolj dolgo izvedbo pesmi Keep On Chooglin', ki jo je s CCR lahko raztegnil tudi na četrt ure. Vemo, da so njegove pesmi izvedbeno in aranžersko dovršene, dorečene pesmi, triminutni izpiljeni biseri in da jih tudi na koncertih ne spreminja. Nekatere pa le odigra tako, da si on in skupina privoščijo daljše solistične prispevke. Nekaj takih primerov je bilo tudi v soboto v hali Tivoli.
Tik pred koncem brezhibno odigranega dvournega nastopa smo sli-šali nekoliko presenetljivo ponovno vključitev uspešnice 'Hey Tonight' v koncertni repertoar, nato 'The Old Man Down The Road', po pričakovanjih še 'Fortunate Son' in v dodatku Rockin' All Over The World ter seveda 'Proud Mary'. Ko smo zadovoljno odhajali, nas je prek ozvočenja spremljala Don't You Wish It Was True, ki jo je Fogerty, mimogrede, pred tem med koncertom tudi že odigral.
Družinska zabava ostarelih rockerjev s spominom na uporniško držo in z zanosom izvornega rock'n'rolla včasih prav dobro dene ...
pripravil Milko Poštrak
Komentarji
komentiraj >>